480. člen ZOR

Obravnavana pogodba sodi na področje tožničine, saj se ukvarja z leasingom in s prodajo ter posredovanjem nepremičnin. Pri presoji o tem, ali gre za tako pomanjkljivost stvari, za katero se šteje, da ji je bila ob sklepanju pogodbe znana, je zato treba uporabiti standard profesionalne osebe, ki je strožji kot pri presoji ravnanj laičnih oseb. Ker tožnica ni dokazala, da prvotoženka odgovarja za zatrjevano pomanjkljivost stvari, je zahtevek za povrnitev škode, ki ga je tožnica opredelila kot razliko v vrednosti stvari s pomanjkljivostjo in brez nje, neutemeljen.

V poslovni praksi niso redki primeri, ko je predmet prodaje nedokončan objekt in zato brez uporabnega dovoljenja.Pomanjkanje uporabnega dovoljenja ima zato značilnost pravne napake iz 514. člena ZOR samo, če uporabnega dovoljenja sploh ne bi bilo mogoče pridobiti (niti z odpravo pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene ob tehničnem pregledu).

Slabo izolirana hiša, ki zahteva neekonomično ogrevanje, in je zgrajena po potresnih standardih izpred 20 let (tretji odstavek 480. člena in prvi odstavek 479. člena ZOR) nima stvarnih napak.

Če je tožeča stranka vedela, da bodo v sobi stopnice in poševni stropi, ne moreta uveljavljati manjvrednosti kupljenega stanovanja. Če je dovolila montažo električnih omaric drugih odjemalcev na fasado svoje hiše, ne more zahtevati odškodnine za to.

Drugotožena stranka je bila prodajalec stanovanja in kot prodajalec drugotožena stranka odgovorja za stvarne napake v smislu določb 478. čl. ZOR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem ali je drugotožena stranka za stvarne napake tožeči stranki odgovorna, upoštevati roke, ki jih zakon določa za jamčevalne zahtevke.

Če stranka pristane na določilo "videno-kupljeno", potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.

Če kupec ob sklenitvi pogodbe ugotovi napako, se ne more sklicevati na ugodnosti iz 485. člena ZOR.

Na napake se namreč ne more sklicevati tisti, ki jih je ob podpisu pogodbe poznal (prim. 1. odst. 480. čl. ZOR v zvezi s 3. odst. 121. čl. ZOR in 15. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih).

Toženec, ki je kot komisionar prodal tožniku avtomobil (771. člen ZOR), ima nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe. Iz določb ZOR, ki urejajo komisijo, sledi, da je v pravnem razmerju s tretjim samo komisionar, zato je kupcu kot prodajalec odgovoren za stvarne napake prodane stvari.

Pravica do razdrtja pogodbe še ne zadostuje za sklep, da je pogodba razdrta, zaradi česar ta ni več podlaga izpolnitvenemu zahtevku. Če ima pogodbena stranka takšno enostransko upravičenje, ga mora sopogodbeniku izjaviti. Uveljavitev tega upravičenja predpostavlja jasno in nedvoumno izjavo. Res prevzemnik dela odgovarja za uspeh prevzetega dela. Toda, ne gre prezreti, da so bile v konkretnem primeru obema pravdnima strankama znane okoliščine o neprimernosti materiala. Za takšen primer bi po prepričanju pritožbenega sodišča prišlo v poštev določilo 1. odst. 480. čl. ZOR (v zvezi s 3. odst. 121. čl. ZOR), po katerem se prizadeti kupec (v konkretnem primeru naročnik) ne more sklicevati na napako, če je zanjo vedel. V takšnem primeru porazdelitev rizika za uspeh posla, kakršna je v načelu uveljavljena pri pogodbi o delu, ni ustrezna.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

Zaradi razlike v barvnih odtenkih sedežna garnitura v ničemer ne izgublja na funkcionalnosti. Glede na številnost različnih tovrstnih artiklov na trgu so za kupce nedvomno pomembne tudi (ali celo predvsem) druge lastnosti, med katere sodi tudi estetski izgled sedežne garniture v prostoru. Nič nenavadnega ali neobičajnega ni, da je sedežna garnitura v prostoru postavljena tako, da se njena zadnja stran vidi. Kupec na tak svoj namen tudi ni dolžan opozoriti prodajalca, saj ne gre za nikakršno posebno rabo stvari ali zahtevo, da bi morala stvar imeti posebne lastnosti. Tožnica je kupila celotno sedežno garnituro za dnevni prostor - od nje odstopa le en element oziroma hrbtna stran enega od elementov, kar pa pomeni manjvrednost garniture kot celote in ne le njenega posameznega elemeta, katerega samega ali brez katerega bi bila sedežna garnitura povsem drugačna ali pa je morda tožnica niti ne bi kupila. Napaka na tem elementu zato zmanjšuje vrednost cele garniture.

S tem, ko je tožeča stranka v predpisanem 8-dnevnem roku po odkritju stvarne napake obvestila prodajalca, si je zagotovila pravice iz 488. člena ZOR oziroma pravico do vložitve tožbe (iz 500. člena ZOR) Po opravljenem "popravilu", ki ni bilo uspešno, ni bilo potrebno v roku 8 dni (483. člen ZOR) prodajalca ponovno obvestiti o napaki, ki ni bila odpravljena. S tem, ko je prodajalec izrecno zatrdil, da prodaja vozilo, ki ni karambolirano, kasneje pa se je ugotovilo, da je bilo vozilo poškodovano in popravljeno, je prodal stvar, ki ni imela lastnosti, ki je bila izrečno dogovorjena.

Stvarne napake, ki jih navaja toženka, se nanašajo na predprešo in kompresor, torej na opremo iz kupoprodajne pogodbe z dne 10.4.1993. Tožena stranka sodišč prve in druge stopnje ni prepričala v to, da ima oprema res stvarno napako, ker ne omogoča izdelave trdih sirov. Pa tudi če bi bilo temu tako, je tožena stranka zamudila roke, ki so v 481. in 482. členu ZOR predpisani za obvestilo prodajalcu.

Pomanjkanje atesta samo po sebi ni razlog za izpodbojnost pogodbe, niti za njeno razdrtje. Razveza pogodbe je zadnje sredstvo, ki je kupcu na voljo pri stvarnih napakah kupljene stvari. Če se skrita napaka prodane stvari lahko odpravi, kupec te stvari ne more zahtevati, naj se pogodba razdre, temveč lahko od prodajalca zahteva, naj napako odpravi. Razvezo pogodbe pa lahko doseže le tedaj, ko je poprej dal prodajalcu primeren naknadni rok za pravilno izpolnitev pogodbe (odpravo napake ali izročitev druge stvari). Uveljavljanje zahtevka za razdrtje pogodbe, če gre za popravljivo napako, tako lahko pomeni zlorabo pravic. Šteje se, da je kupec odstopil od jamčevalnega ugovora, če je reklamiral napako, pa na zahtevo prodajalca temu ni prepustil reklamiranega blaga. Pravna oseba ni upravičena do denarne odškodnine za negmotno škodo, ampak ima samo pravico do objave sodbe oziroma česa drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.

Prodajalec starega rabljenega avtomobila, katerega je kupec dobro poznal in preizkusil, ne odgovarja za kasneje odkrito napako, razen v primeru, če je prodajalec zatrjeval, da stvar nima nobenih napak oziroma da ima določeno posebno kvaliteto.