391. člen ZOR

Presoja zastaranja odškodninske terjatve tožeče stranke zaradi neupravičene razlastitve lastninske pravice na nepremičnini.

Ustne zahteve tožeče stranke toženi stranki na vrnitev posojila ob hkratni pasivnosti in neodzivnosti tožene stranke k vrnitvi posojila pa ni opredeliti kot konkludentnega priznanja terjatve ter s tem povezane pripoznave (priznanja) dolga, ker navedena zahteva predstavlja le golo upnikovo zahtevo za izpolnitev obveznosti.

Za pretrganje zastaranja odškodninske terjatve ne zadostuje upnikova pisna ali ustna zahteva, ki je naslovljena na dolžnika. Odškodninska terjatev je zastarala, še preden je prišlo do pretrganja (in zadržanja) zastaranja kazenskega pregona zoper povzročitelja škode, zato kasnejše pretrganje (in zadržanje) zastaranja kazenskega pregona nanjo ne more vplivati. V konkretnem primeru obstoj kaznivega dejanja (na matičnem področju) ni bil ugotovljen, saj kazenski postopek ni bil sprožen oziroma je bil ustavljen, zato ni pogojev za uporabo daljšega zastaralnega roka. Skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo pravdno sodišče sme in mora odločiti o predhodnem vprašanju obstoja kaznivega dejanja le v izjemnih situacijah (npr. storilčeva smrt, storilčeva duševna bolezen, amnestija, umik obtožbe o katerem oškodovanec ni bil obveščen, vodenje kazenskega postopka zoper neznanega storilca,...), ko kazenskega postopka ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati obdolženca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena prav s kaznivim dejanjem.

Upnik lahko z dejanjem zoper dolžnika, ki meri na ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, pretrga zastaranje le tedaj, če to dejanje opravi pri organu, ki je v skladu s predpisi pristojen avtoritativno odločiti o njunem sporu. Z negatorno imisijsko tožbo je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. V primeru slednjega (torej storitvenega zahtevka) postavlja sodna praksa dodaten pogoj: če narava imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov, sicer se zahtevek zavrne; povsem določen zahtevek je torej možen le, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Povedano smiselno velja tudi za varstvo pred imisijami na podlagi ZOR.

Ustaljeno stališče sodne prakse, da za pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga zadostuje pripoznava temelja terjatve, se nanaša zgolj na primere, ko dolžnik obenem ne navede višine terjatve. Ni torej potrebno, da se pripoznava nanaša na določeno višino terjatve; če pa se, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek. Pri tem ni pomembno, kako to višino razume upnik, temveč dolžnik. Določitev vsebine pravnega standarda (skrbnosti) za konkreten primer in uporaba tako konkretizirane norme je v izključni pristojnosti sodišča in ne izvedenca.

Tožena stranka je prek svojih organov vse od prve ustavne odločbe (objektivno) kazala, da je pripravljena sanirati nezakonito stanje, do katerega je prišlo zaradi protipravnega izbrisa. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je bilo zaradi takšnega (kontinuiranega) ravnanja tožene stranke zastaranje pretrgano, in sicer nazadnje z izdajo dopolnilne odločbe MNZ, ki je bila tožeči stranki vročena 5.4.2004. Predhodni predlog pravobranilstvu po 14. členu ZDPra ni procesna predpostavka in ne pretrga zastaranja.

Menica se protestira zato, da bi ostali v menični obveznosti drugi menični zavezanci in torej protest menice pomeni le pogoj za uveljavljanje regresnih pravic. Vendar pa je potrebno upoštevati, da se protest opravi pri meničnem zavezancu, torej meničnem dolžniku in da se torej menica pri sestavi protesta predoči dolžniku v plačilo. Če bi jo menični dolžnik tedaj plačal, bi terjatev prenehala. Za sestavo protesta je pristojen notar. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča treba šteti, da je tak protest, opravljen pri meničnem dolžniku, dejanje zoper dolžnika pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, storjeno z namenom, da bi se terjatev ugotovila, zavarovala ali izterjala.

Pravno zmotno je sklicevanje pritožnice na določbo 2. odst. 324. čl. ZOR. Ta namreč ureja vprašanje dolžniške zamude, kadar rok za izpolnitev pogodbene obveznosti ni določen. Dolžnik v takšnem primeru pride v zamudo in trpi zamudne posledice (pri denarni terjatvi torej zamudne obresti) šele z opominom, kar pa ne vpliva na upnikovo pravico do terjatve, ki je nastala takoj po sklenitvi asignacijske pogodbe, v katerih izpolnitveni rok denarne obveznosti tožene stranke ni bil določen. Z vložitvijo tožbe po izteku zastaralnega roka tožeča stranka zastaranja ni pretrgala. Za pretrganje zastaranja pa tudi ni zadostovalo, da je z bremepisom z dne 2.11.1995 od tožene stranke zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti.

Če se zastaralni rok izteče na dan, ko se po zakonu ne dela (sobota, nedelja), se glede na določbo 3. odst. 77. člena ZOR šteje, da je zadnji dan zastaralnega roka naslednji delovnik.

Tožnik bi moral dokazati s pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku zoper drugega udeleženca prometne nesreče, da je bila škoda, ki jo je utrpel, povzročena s kaznivim dejanjem. Šele takrat bi sodišče moralo ugovor zastaranja terjatve preverjati tudi z uporabo 377. člena ZOR. Pisna ali ustna zahteva upnika, naj dolžnik izpolni obveznost, ne zadostuje za pretrganje zastaranja (391. člen ZOR).

Tožena zavarovalnica v ugotovljenih okoliščinah tožnika ni bila dolžna opozoriti na možnost poteka zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti povzročitelja škode in na potrebno vložitev odškodninske tožbe. Tako opozorilo bi preseglo zahtevano skrbnost zavarovalne organizacije, saj ta skrbnost ni in ne more biti enaka profesionalni skrbnosti odvetnika, ki za plačilo nudi svoji stranki pravne nasvete.