365. člen ZOR

Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in ostalimi dediči), ne pa izvirna oblika te pravice - ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev). Tožnica konkretnih dejstev takega abstraktnega (izjemnega) dejanskega stanu ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin ali poziv in podobno. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko b

Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. V nasprotnem primeru bi bil izničen namen (kogentnega) instituta zastaranja, začetek teka zastaranja pa bi bila negotova, kar bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (364. člen ZOR) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (365. člena ZOR).

Ker se je tožeča stranka sklicevala v trditvenih navedbah izključno na učinek pretrganja zastaranja, ob tako pomanjkljivih trditvah izstavljenim izpiskom odprtih postavk, s katerimi sta računovodski službi pravdnih strank usklajevali knjigovodsko stanje, ni mogoče pripisati učinka odpovedi zastaranja s strani tožene stranke. Da bi tožeča stranka uspešno ovrgla ugovor zastaranja, bi morala zatrjevati in dokazati, da je bilo zastaranje posameznih terjatev pretrgano še pred iztekom zastaralnega roka tako, da do vložitve predloga za izvršbo, katerega je šteti kot tožbo, še ni iztekel zastaralni rok. Že zastarano terjatev pa bi tožeča stranka lahko uspešno sodno uveljavljala le, v kolikor bi ponudila trditve in dokaze, da se je tožena stranka odpovedala zastaranju v smislu 365. in 366. čl. ZOR. Za tovrstno pripoznavo zastaranega dolga pa je predpisana strožja oblika kot za pretrganje zastaranja po 387. čl. ZOR. Poleg pisne oblike tovrstne izjave je predpostavka tudi, da je izjavo podala oseba, ki ima zato izrecno pooblastilo, saj gre za odpoved materialnega upravičenja tožene stranke

Dospelost terjatve je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. V takem primeru začne zastaranje teči po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zastaranje terjatve pa pomeni zgolj prenehanje pravice upnika (tožeče stranke) zahtevati njeno izpolnitev. Zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. Celo če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo, da se je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o pristopu k dolgu odpovedal zastaranju, s čimer je tožeča stranka v skladu z določbo 451. člena ZOR pridobila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od njega. Sklenitev pisne pogodbe o pristopu k dolgu pomeni namreč izpolnitev zahteve 366. člena ZOR, ki določa, da pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje kot odpoved zastaranju, ki se mu lahko stranka v skladu z določbo 365. člena ZOR odpove šele ko preteče za zastaranje določen čas. Pravna posledica odpovedi zastaranju je, da začnejo zastaralni roki teči znova. Tako bi terjatev zoper toženca lahko zastarala dne 15.2.2004, če ne bi pretrgal zastaranja s tem, ko je izvrševal plačila na osnovi pogodbe o pristopu dolgu.

Dolžnik se ne more odreči pravici zastaranja v naprej. Pač pa ni ovire, da se zastaranju odreče, ko že pridobi pravico do ugovora zastaranja. Iz menične izjave pa ne izhaja, da bi se menični zavezanec po nastopu zastaranja (terjatve iz posojilne pogodbe) odpovedal zastaranju. Zato je tožeča stranka z zapisom dospelosti menice na dan, ko je bila obveznost iz posojilne pogodbe zastarana, menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom, saj jo je izpolnila tako, kot da bi se menični zavezanec po nastopu zastarane obveznosti iz posojilne pogodbe odpovedal zastaranju. V nasprotju z dogovorom (menično izjavo) izpolnjena menica pa nima pravnih učinkov.

Za pripoznavo dolga mora stranka na nedvoumen način izraziti svojo voljo, da pripoznava dejstva, ki se nanašajo na pravno razmerje, iz katerega izvira vtoževana terjatev. Za pripoznavo dolga, ki je zastaral, pa ni potrebno, da je v pisni izjavi izrecno povzeta zakonska terminologija iz 366. člena ZOR (da toženec pripoznava zastarano terjatev oziroma da se odpoveduje zastaranju), kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč zadošča, da se takšna toženčeva volja dokaže na kakršenkoli način. V konkretnem primeru je bila slednja nedvomno izkazana, saj iz same toženčeve izpovedbe izhaja, da je ob podpisu potrdila z dne 23.11.1999 vedel, da je dolg zastaral, pa se je vseeno zavezal, da ga bo tožeči stranki povrnil (l. št. 60, 4. odstavek izpovedbe), vsaka drugačna razlaga toženčeve volje pa bi bila tudi v očitnem nasprotju s pravnim redom RS, ki v prvi vrsti varuje vestno in pošteno ravnanje strank pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (12. člen ZOR), njihovo enakopravnost (10. člen ZOR), prepoveduje zlorabo pravic (13. člen ZOR), strankam pa nalaga dolžnost izpolnjevanja obveznosti (17. člen ZOR) in to s skrbnostjo, ki se zahteva v pr

Če se zastaralni rok izteče na dan, ko se po zakonu ne dela (sobota, nedelja), se glede na določbo 3. odst. 77. člena ZOR šteje, da je zadnji dan zastaralnega roka naslednji delovnik.

Stranki, ki je v pravdi uveljavljala ugovor zastaranja, tega ugovora ni treba izrečno umakniti, da bi šele nato lahko priznala zastarano obveznost. Zadošča, da iz njenih izjav drugače nedvoumno, jasno in določbo izhaja, da obveznost priznava.