VSL sklep I Cp 892/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.331.939,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1995 dalje ter mu povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.770,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Navaja, da temelji tožnikov zahtevek na sporazumu z dne 12.9.1986, s katerim se je tožena stranka zavezala tožniku plačati odškodnino za del sporne parcele. Tožnik je zato s tožbo z dne 26.2.1991 zahteval realizacijo sporazuma. Čeprav je sprva uveljavljal izročitev nadomestnega zemljišča, kasneje pa plačilo denarnega zneska, gre za isto podlago in torej ne za nov odškodninski zahtevek. Z vložitvijo tožbe je zastaranje pretrgano. Tožnik še opozarja, da je tožena stranka v pravdi izrecno izjavila, da tožniku priznava pravico do odškodnine, sporna je bila le še višina. Priznanje terjatve po temelju pa pomeni pretrganje zastaranja. Sodišče prve stopnje je izjavo tožene stranke na obravnavi dne 30.6.1997 tolmačilo drugače, kot se glasi. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo sodišče druge stopnje zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek zastaral, saj vložitve tožbe z dne 26.2.1991 na ureditev vpisa služnostne pravice v zemljiški knjigi ter nadomestitev bivše parcele 835/4 ni mogoče šteti za isto podlago. Gre za drugo zemljišče in ko je tožnik dne 10.6.1994 prvič zahteval plačilo odškodnine za zemljišče bivše parc. št. 845/2, je bil zahtevek že zastaran. Med pravdo je tožena stranka ves čas ugovarjala tako temelju kot višini, tako tudi še po obravnavi 30.6.1997. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je v tej pravdni zadevi enkrat že odločalo in razveljavilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je obrazložilo svoje stališče, da ni odločilnega pomena, da tožnik ni že od začetka postavil zahtevka, ki bi se glasil na denar, temveč da temeljita tako njegov prvotni zahtevek kot zahtevek po spremenjeni tožbi na isti pravni podlagi, to je na sporazumu z dne 12.9.1986 (priloga A3), s katerim se je tožena stranka oz. njena pravna prednica zavezala tožniku plačati odškodnino za del parc. št. 2026 k.o. G..., bivši del parc. št. 835/2 k.o. S... vas. Zato je menilo, da je bilo zastaranje z vložitvijo tožbe dne 26.2.1991 prekinjeno. V tem delu je sodišče prve stopnje v sodbi, ki je sedaj predmet preizkusa ugotovilo, da je tožnik s prvotno tožbo zahteval nadomestitev bivše parc. št. 835/4, medtem ko po spremenjeni tožbi zahteva plačilo odškodnine za bivšo parc. št. 835/2, na katero se nanaša sporazum, šele po izteku splošnega petletnega zastaralnega roka. Sodišče druge stopnje glede na doslej izvedene dokaze sledi razlogom sodišča prve stopnje, da se zahtevka nanašata na različni parceli oz. zemljišči, tako da identiteta zahtevkov kljub sklicevanju na isti sporazum ni podana in zastaranje ni bilo pretrgano že z vložitvijo tožbe. Vendar pa sodišče druge stopnje ne more preko svojega že izraženega prepričanja, da se je namreč tožena stranka odpovedala zastaranju s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo dne 30.6.1997 (l. št. 65) pripoznala zastarano obveznost. Na podlagi določbe 365. člena in 1. odstavka 366. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) se dolžnik lahko odpove zastaranju, ko je potekel zanj določen čas, kot odpoved zastaranju pa šteje tudi pismena pripoznava zastarane obveznosti. Kot takšno je treba šteti tudi izjavo, dano na zapisnik, da je tožnik upravičen le do odškodnine za kmetijsko zemljišče. Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da mora stranka v pravdi izrecno umakniti svoje ugovore, da je mogoče šteti, da ne nasprotuje več temelju obveznosti; zadošča, da je iz njenih izjav drugače jasno in nedvoumno razvidno, da obveznost priznava. Priznanje zastarane obveznosti, četudi med pravdo, namreč pomeni materialnopravno razpolaganje, ki preprečuje, da bi stranka še nadalje uspešno uveljavljala ugovor zastaranja. Tudi ocenjujoč izjavo v kontekstu, je sodišče druge stopnje drugačnega mnenja kot sodišče prve stopnje. Da je tožena stranka zahtevku nasprotovala tako pred izjavo, da je tožnik upravičen do odškodnine za kmetijsko zemljišče, kot spet v nadaljnjem postopku, ne pomeni, da tudi s to le posebej podrejeno ugovarja višini zahtevka. Na samem naroku, na katerem je pooblaščenka tožene stranke podala sporno izjavo, je ni z ničemer omejila. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno oceniti pomen izjave tožene stranke na naroku dne 30.6.1997, nato pa po potrebi dopolniti dokazni postopek ter odločiti o tožnikovem zahtevku. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, je sodišče druge stopnje odredilo na podlagi določbe 371. člena ZPP, saj se je sedanji senat prvostopnega sodišča v zadevi že opredelil. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.