VSL sodba II Cp 2382/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena plača 96.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter pravdne stroške. Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 2.242,50 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2.Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je zaključek, da je zahtevek zastaran, neutemeljen, saj je tožnik zaradi ravnanja tožene stranke ostal brez zaposlitve in je še danes ne more dobiti in mu tako škoda na izgubi zaslužka še vedno nastaja. Ponavlja, da biva na območju RS od leta 1982, ko se je zaposlil v P. u. v Ljubljani. V letu 1992 je bil izbrisan iz registra prebivalstva in je zato skupaj s partnerji ustanovil družbo R. d.o.o. in kot solastnik te družbe pridobil pravico do začasnega bivanja v Sloveniji. Ko je ta družba propadla, je približno eno leto delal v družbi A. d.o.o., to je do konca leta 1998. Od takrat dalje ni več mogel dobiti dela v Republiki Sloveniji, saj ni imel ne bivališča, ne dokumentov in ga nihče ni hotel zaposliti. V letu 2000 je sicer dobil slovensko državljanstvo, vendar vse do danes zaposlitve ni mogel dobiti.

3.Tožena stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je neutemeljena.

5.Pravilen je zaključek prvega sodišča, da je tožnikov zahtevek za zatrjevano premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dohodka zastaral.

6.Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, škoda zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ampak gre za sukcesivno nastajajočo škodo, pri kateri je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje vseh nadaljnjih škod. Pravočasno prvo uveljavljanje namreč pretrga zastaranje (1).

7.V konkretnem primeru tožnik zatrjuje, da mu je škoda začela nastajati po izgubi zaposlitve, to je v letu 1999, tožbo pa je vložil šele 24.9.2009, to je po preteku 3-letnega subjektivnega kot tudi preteku 5-letnega objektivnega roka. Odločitev prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

8.Ker je pritožba glede na obrazloženo neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni storilo katere od kršitev, na katere je v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9.Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. v zvezi z 165. členom ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2010, na katero je opozorilo že prvo sodišče ter odločbo II Ips 333/2005, načelno stališče Zvezne skupne seje 25. in 26.11.1986, objavljeno v Poročilu VSS 2/86, stran 29 (ali bazi IUS-INFO pod št. VS025262), in B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990, stran 163 in 164.