VSL sodba in sklep II Cp 2042/99

Pitožbi se delno ugodi, sodba se v zavrnilnem delu (v točki 3. izreka) glede zahtevanega plačila zakonitih zamudnih obresti za čas od 20.11.1994 do 16.10.1997 od glavnice 228.617,00 SIT (škoda na avtomobilu) ter glede odločitve o stroških (točka 4. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo pod točko 1. izreka naložilo toženi stranki, da tožeči iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo plača znesek 228.617,00 SIT ter zneske 4.154,90 SIT, 13.177,70 SIT, 10.496,50 SIT, 13.304,10 SIT, 9.810,00 SIT in 5.370,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas, ki je podrobno naveden glede posameznih zneskov v 1. točki izreka izpodbijane sodbe. Pod točko drugo izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo dolžna plačati tožniku znesek 2.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Pod točko 3. izreka sodbe je višji tožbeni zahtevek zavrnilo in pod točko 4. izreka naložilo tožniku, da toženi stranki plača znesek 25.871,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in jo izpodbija v zavrnilnem delu, v katerem prvo sodišče od zneska 228.617,00 SIT tožniku ni priznalo zakonitih zamudnih obresti od 20.11.1994 dalje do plačila in to zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Najmanj, kar bi moral tožnik prejeti, je revalorizirana vrednost vozila na dan izdaje sodbe. Vozilo Jugo Koral je mogoče dobiti le rabljeno. Sodišče je napačno odločilo o upnikovi zamudi. Tožnik je prejel le obvestilo APP o prispeli denarni pošiljki, ni pa prejel obvestil tožene stranke, ki jih je le ta predložila v postopku. Tožniku ni bilo jasno, kaj to nakazilo predstavlja, zato nakazila ni sprejel. Tožena stranka bi lahko pooblaščenca tožeče stranke ali tožnika samega pozvala, naj se glede samega plačila izjasni in ponovno izvršila plačilo. Pri tem bi morala tožniku predložiti tudi izračun obresti. Zmotna je tudi presoja samega zneska, saj je sodišče dosodilo tožniku le znesek glavnične terjatve, tožena stranka pa priznava glavnično terjatev in zakonite zamudne obresti do 16.10.1997. Sodišče se ne opredeli v tej sodbi do dejstva, da tožnik po prejeti pripravljalni vlogi in naslednji obravnavi v tej zadevi ni nasprotoval plačilu. Meni, da bi tožena stranka morala z dopisom obvestiti tožnika, da je pripravljena poravnati vtoževano glavnico in obresti do določenega termina ter mu nato izplačati dogovorjeni znesek. Pritožba je delno utemeljena. Pritožnik ne oporeka ugotovitvi prvega sodišča, da je odklonil prevzem zneskov, ki mu jih je tožena stranka nakazala tekom pravde za premoženjsko škodo, to pa izhaja tudi iz listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Meni pa, da je plačilo utemeljeno odklonil. Takšno njegovo pravno naziranje pa je zmotno. Po določbi 2. odstavka 310. člena ZOR je upnik dolžan tudi delno izpolnitev denarne obveznosti sprejeti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni. Takšnega posebnega interesa pa tožnik ni izkazal. Zato je ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik prišel v upniško zamudo dne 16.10.1997, kar ima za posledico prenehanje teka obresti (1. odstavek 325., 326. člena ZOR), pravilna. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnik po prejeti pripravljalni vlogi in naslednji glavni obravnavi ni nasprotoval plačilu, je brez pomena in na dejstvo, da je tožnik z dnem 16.10.1997 prišel v upniško zamudo, ne more vplivati. Na njegovo zamudo ne more vplivati tudi pritožbena trditev, da bi tožena stranka z dopisom morala obvestiti o svoji pripravljenosti plačati vtoževano glavnico in obresti, ne glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vse pisne vloge tožene stranke, ki vsebujejo tudi priznanje tožnikove premoženjske škode in obresti ter obvestilo o opravljenem poskusu plačila, tudi prejel. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo tožnikov obrestni zahtevek za škodo na avtomobilu tudi za čas pred 16.10.1997 v nasprotju s podatki, ki se nahajajo v spisu. Iz teh namreč izhaja, da je tožena stranka izrecno priznala zahtevek za plačilo tudi obresti od glavnice 228.617,00 SIT (škoda na avtomobilu) za čas do 16.10.1997, ko je neuspešno glavnico (in tudi obresti do 16.10.1997) tožeči stranki poskušala izplačati. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče to pomanjkljivost odpraviti in zavzeti stališče do navedb tožene stranke, ki tožniku plačilo glavnice v znesku 228.617,00 SIT in obresti tudi priznava. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje delno (v obsegu, ki izhaja iz izreka te odločbe) pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v tem obsegu razveljavilo po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP, v ostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 4. in 3. odstavka 165. člena ZPP.