VSM sodba I Cp 148/07

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 38.856,17 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.06.2004 do plačila kakor ji tudi povrniti stroške pravdnega postopka v višini 174.416,52 SIT. V presežku do vtoževanih 1,867.985,46 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se toženi stranki naloži še plačilo odškodnine v višini 1,645.553,40 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in se ji naloži povračilo vseh s strani tožeče stranke zaznamovanih pravdnih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba se neutemeljeno zavzema za uporabo druge dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke za ugotovitev višine škode - izgubljenega dobička - ki je nastala tožniku. Sodišče je od izvedenke res zahtevalo izdelavo druge dopolnitve izvedenskega mnenja na način kakor je to uveljavljal tožnik. Izvedenka je sicer napravila takšen obračun, vendar pa je zapisala, da pri takšnem načinu dobiček ni pravilno izračunan in je vztrajala pri pravilnosti izračuna iz prve dopolnitve svojega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi uporabilo. Glede na to, da je izvedenka strokovnjakinja na svojem področju sodišče pa jo je postavilo prav zato, ker s takšnim strokovnim znanjem razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je sodišče prve stopnje storilo prav, da je sledilo njenemu zaključku. Izvedenka je imela pri izdelavi mnenja na razpolago celoten spis torej vse razpoložljive podatke in je svoje izvedensko mnenje podala prav na osnovi teh podatkov. Tako se izkažejo kot neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, ki skušajo prikazati prvo dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga izvedenka ocenjuje kot edino pravilnega za napačno in se zavzemajo za uporabo druge dopolnitve, ki pa jo izvedenka sama ocenjuje kot neustrezno.

Tožnik se pritožuje tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti in pri tem trdi, da je toženka prišla v zamudo z nastankom škode, torej na dan škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pravilno priznava toženki zakonske zamudne obresti od poteka 14 dni (rok za izpolnitev v odškodninskem zahtevku, ki ga je postavil sam tožnik) od prejema odškodninskega zahtevka torej od dalje. Posamezna plačila tožene stranke je sodišče obračunalo v skladu z določilom člena 313 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR tako, da je najprej vračunalo natekle zakonske zamudne obresti, pri zadnjem plačilu pa tudi s prvo sodbo določene stroške pravdnega postopka in šele nato del glavnice. Temu pritožba pravzaprav niti ne oporeka, uveljavlja le višjo odškodnino (po drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja) od prisojene in s tem povezane tudi nižje zakonske zamudne obresti.

Tožeča stranka se pritožuje tudi glede priglašenih a zavrnjenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da so stroški izvedenskega mnenja pravdni stroški (prvi odstavek 153. člena ZPP) in zato tečejo zakonske zamudne obresti šele od izdaje sodbe dalje enako kakor za ostale priznane pravdne stroške. Prav tako je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede uspeha v pravdi. Tožeča stranka je tekom celega postopka vztrajala pri plačilu celotne glavnice, čeprav je tožena stranka tekom postopka večkrat plačala tudi del glavnične terjatve in je postal s tem zahtevek tožeče stranke v tem obsegu neutemeljen. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da dopis o plačilu sodne takse ni potreben pravdni strošek saj zadostuje le posredovanje kopije položnice z navedeno ustrezno opravilno številko. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi stroškov za plačilo cestnin in parkirnin, saj tožeča stranka za to ni predložila nikakršnega potrdila, čeprav je lahko onemogočena le glede predložitve zadnjega potrdila za plačilo parkirnine, lahko pa bi predložila kopijo potrdila, da ima avto parkiran na plačljivem parkirišču.

Pravilno je tudi zavrnjen zahtevek za dopis substitutu 01.12.2003 in substitutovo poročilo 01.12.2003, saj ti stroški niso z ničemer izkazani (dopisi niso priloženi).

Delno utemeljena bi utegnila biti zgolj pritožba glede nepriznanih 50 točk za končno poročilo stranki (glede 20 točk), vendar pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki zelo velikodušno priznalo tudi nepotrebne pravdne stroške kar za pet pripravljalnih vlog v enostavni pravdni zadevi (kar je v nadzorstveni pritožbi zapisala sama tožeča stranka), zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbo kot neutemeljeno tudi v tem delu.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.

Določila ZOR so bila uporabljena v skladu z določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ.