VSL sodba I Cpg 118/2008

I./ Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem dajatvenem delu delno spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III I 1037/1995 z dne 3.7.1995, ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 3584,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

253.500,00 SIT od 8.7.1992 do 1.1.2002

453.557,50 SIT od 11.7.1992 do 1.1.2002 in

151.942,50 SIT od 2.7.1992 do 1.1.2002

ter v 3. točki izreka.

V preostalem delu se predmetni sklep o izvršbi razveljavi in se višji tožbeni zahtevek zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje nadaljnje stroške pravdnega postopka.“

II./ V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III./ Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom, opr. št. VI Pg 922/2007-63 z dne 22.10.2007, zavrnilo ugovor tožene stranke, da je stvar pravnomočno razsojena. Sklep o izvršbi je obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 3.886,06 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska:

1.057,84 EUR od 8.7.1992 do 1.1.2002

1.892,66 EUR od 11.7.1992 do 1.1.2002

935,57 EUR od 2.7.1992 do 1.1.2002

ter v 3. točki izreka, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.576,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe oziroma podrejeno, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pogodbeno razmerje med strankama na podlagi naročilnice št. 10/92

Sodišče prve stopnje je na obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama sklepalo na podlagi naročilnice št. 10/92 (priloga A7 spisa IX Pg 664/93). Iz predmetne listine izhaja, da je predmet naročila dobava skupno 30 ton pšenične moke (20 ton tipa 500 in 10 ton tipa 850) in da je kot dobavitelj navedena tožeča stranka, kot naročnik pa tožena stranka. Naročilnica je opremljena s štampiljko tožene stranke in nečitljivim podpisom ob njej. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z izdajo predmetne naročilnice pri tožeči stranki naročila sporno moko. Pri tem ni pomembno niti, da jo je podpisal delavec tožene stranke, (prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14.12.1994, Pravna mnenja 2/94, stran 7, obr.) niti da je bila izročena Z. L. Z njo je namreč, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tožena stranka jasno izjavila voljo za sklenitev predmetnega posla tožeči stranki. Zato ne more uspeti s pritožbenim izvajanjem, da s tožečo stranko ni bila v pravno poslovnem razmerju in da pri njej ni naročila dobave sporne moke. Po vsem povedanem pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialno presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s podpisom naročilnice št. 10/92 tožeči stranki ponudila sklenitev pogodbe za dobavo 30 ton moke (1. odst. 32. člena ZOR). Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da je tožeča stranka toženi stranki naročeno moko dobavila, pa je pravilna tudi presoja, da je tožeča stranka najkasneje z dobavo naročenega blaga sprejela ponudbo tožene stranke (prim. 2. odst. 39. člena ZOR). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da za sprejem ponudbe ni pomembno, ali je bila moka dostavljena toženi stranki po šoferju tožeče stranke oziroma po Z.L., bistvena je le ugotovitev, da je tožeča stranka toženi naročeno moko dobavila. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v presojo uveljavljane protispisnosti razlogov izpodbijane sodbe v zvezi z okoliščino, kdo je naročeno moko toženi stranki dobavil.

Pritožbene trditve o tem, (1) da se je Z. L. pri toženi stranki predstavljal kot lastnik sporne moke, zaradi česar je tožena stranka ves čas mislila, da sklepa posel z njim, (2) da je L. na ta način pri toženi stranki izposloval naročilnico za sporno moko, (3) da je vse naročilnice in listine k tožeči stranki prinesel L., (4) da je bil on tisti, ki je moko toženi stranki dobavil in (5) da mu je tožena stranka vso dobavljeno moko tudi plačala, za odločitev v predmetnem sporu niso pravno relevantne. Navedene trditve bi utegnile biti odločilnega pomena v smeri uveljavljanja napak volje, zaradi katerih se lahko zahteva razveljavitev pogodbe, kar pa ni predmet tega postopka.

Glede presežka dobavljene moke

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka toženi dobavila večjo količino moke, kot je bilo zapisano v naročilnici št. 10/92. Te dejanske ugotovitve pritožnica ne izpodbija. S tem v zvezi je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je z dobavo moke, ki presega pogodbeno dogovorjeno količino, tožeča stranka podala ponudbo, tožena stranka pa je s sprejemom moke sprejela tudi ponudbo tožeče stranke glede presežka. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je dobavo blaga mogoče šteti kot konkludentno izjavo volje (prim. 1. odst. 28. člena ZOR), vendar pa mora iz takšne izjave volje jasno izhajati tudi, kdo je naslovnik ponudbe. Ponudba se mora nanašati na določeno osebo (prim. 1. odst. 32. čl. ZOR), zato mora biti izražena na tak način, da lahko naslovnik ponudbe zanesljivo sklepa, da se predlog za sklenitev pogodbe nanaša prav nanj. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ni konkretizirala, da se je ponudba, to je „dobava“ presežka moke, nanašala na toženo stranko in ne na koga drugega (Z. L.). Prav tako ni zatrjevala, na podlagi katerih okoliščin bi lahko tožena stranka kot naslovnik tako izražene ponudbe zanesljivo sklepala, da se ponudba nanaša prav nanjo. S tem v zvezi pa tožeča stranka tudi ni opredelila vloge prevoznika pri izražanju njene pravno poslovne volje. Iz razloženega sledi, da so trditve tožeče stranke v zvezi z utemeljitvijo obstoja pogodbenega razmerja za moko, ki ni predmet naročilnice št. 10/92, nesklepčne. Tožeča stranka namreč ni navedla pravno odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je med strankama prišlo do sklenitve pogodbe tudi za presežek dobavljene moke, čeprav za navajanje teh dejstev nosi trditveno breme (212. člen ZPP).

Odločitev sodišča druge stopnje

Iz zgornje obrazložitve sledi, da je tožbeni zahtevek utemeljen le do višine, ki se nanaša na plačilo moke po naročilnici št. 10/92, višji tožbeni zahtevek pa zaradi nesklepčnosti trditev tožeče stranke ni utemeljen. Glede na to, da med strankama cena moke ni bila sporna in je jasno razvidna iz priloženih računov (30,50 SIT za moko tip 500 in 24,90 SIT za moko tip 850) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je cena, ki jo mora plačati tožena stranka za dobavljeno moko po naročilnici št. 10/92 859.000,00 SIT (oziroma 3584,54 EUR). Iz priloženih dobavnic (A1-A3) izhaja, da je bila moka toženi stranki dobavljena v treh pošiljkah, zaradi česar je tožeča stranka zahtevala zamudne obresti od treh glavničnih zneskov z različnimi dnevi zapadlosti. Ker tožeča stranka ni opredelila, s katerimi od teh pošiljk je bila toženi stranki dobavljena pogodbeno naročena moka, s katerimi pa presežek in to tudi ni razvidno iz samih dobavnic, je pritožbeno sodišče tožeči stranki prisodilo zamudne obresti od glavničnih zneskov s poznejšimi datumi zapadlosti.

Upoštevaje zgornje razloge je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava (4. točka 358. člena ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem dajatvenem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki presega vrednost moke po naročilnici št. 10/92. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških in pritožbenih stroških

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. člena ZPP). Upoštevaje okoliščino, da je tožeča stranka po odločitvi pritožbenega sodišča deloma zmagala v pravdi in upoštevaje okoliščino, da je pritožbeno sodišče obdržalo v veljavi 3. točko sklepa o izvršbi glede povrnitve njenih izvršilnih stroškov, je na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje nadaljnje stroške pravdnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka.