27. člen ZOR

Za kontrahirno dolžnost na področju privatizacije stanovanj velja specialna ureditev, in sicer 117. in nadaljnji členi SZ. Te določbe pa imajo posebno naravo, ki izključujejo odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih obligacijskega prava. Pri privatizaciji stanovanj ne gre za pogodbena razmerja, ki bi temeljila na načelih obligacijskega prava, temveč gre za posebno pravno ureditev sklepanja pogodb o prodaji stanovanj. Prodajalec ni svoboden pri odločanju, ali bo sklenil prodajno pogodbo in pri oblikovanju cene.

Kontrahirno dolžnost določi le zakon, ne pa tudi podzakonski predpis. Nedopustnost ravnanja tožene stranke je izkazana z opustitvijo izvedbe razlastitvenega postopka oz. namesto tega opustitvijo sklenitve ustreznega pravnega posla takoj po opravljeni prekategorizaciji zemljišč v javno dobro oz. opustitvijo razveljavitve odloka, kateremu ni takoj sledilo ustrezno plačilo odškodnine oz. kupnine za na opisan način dejansko razlaščena zemljišča. Tožeči stranki ni mogoče naložiti bremena lastništva javnega dobra, pri tem pa ji odreči možnosti, da bi lahko prišla do primerne odmene za poseg v njeno lastninsko pravico. Upoštevaje, da razlastitvenega postopka ne more sama sprožiti, tožena stranka pa zanj očitno nima interesa, je potrebno njen odškodninski zahtevek obravnavati v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava in izven določb ZUreP-1.

Takoj, ko so tožniki sprejeli ponudbo, je nastala kontrahirna dolžnost pravnega prednika tožene stranke. Ker je ta ni izpolnil, je tožnikom nastala škoda, ki jo je tožeča stranka dolžna povrniti.

Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, če jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Pravica do direktne tožbe iz 941. člena ZOR je kogentnega značaja, saj je z zakonom priznana, zato ne more biti v dispoziciji strank zavarovalne pogodbe.

Neodplačani del dolga zapade v takojšnje plačilo, ko zaporedni obroki dosežejo osmino kupnine. Ta trenutek pa je tisti, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in ko zato začne teči zastaranje.

1. Če zakon predpiše kontrahirno dolžnost, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene (1. odst. 27. čl. ZOR). V primeru odklonitve te zahteve zainteresirana oseba uveljavi svojo pravico do sklenitve pogodbe v pravdnem postopku. V tem se odloča, ali bi morala tožena stranka podati izjavo volje, na podlagi katere bi s tožečo stranko sklenila pogodbo (prim. 28. čl. ZOR), glede katere obstoji kontrahirna dolžnost. Predmet spora je v tovrstnih primerih tako izjava volje tožene stranke. Zato mora biti sporna izjava volje konkretno opredeljena v sodbenem izreku. 2. Če je predmet spora izjava volje, tožbeni zahtevek pa je utemeljen, je sodba oblikovalna: manjkajočo in neupravičeno odklonjeno izjavo volje nadomesti sodba (prim. 238. čl. ZIZ).

Sklep o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor sklada po 7. členu ZPPOLS, ni bil upravna odločba, temveč izraz (izjava) volje organa upravljanja lastnika pravne osebe, ki se privatizira, kako izvesti privatizacijo. Tožniki bi v primeru, če sklep upravnega odbora sklada ne bi upošteval zakona, v zakonu predviden obvezen način privatizacije izsilili s civilno tožbo (prvi odstavek 27. člena ZOR). Notranji odkup je obvezen način privatizacije le v primeru, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS v roku sprejmejo ponudbo sklada. Pogoj je, da sklad v sklepu o privatizaciji določi (ponudi) notranji odkup kot način privatizacije.

O nesporazumu lahko govorimo le takrat, ko gre za neujemanje izjave volje. Če sta npr. stranki izjavo volje potrdili v pisnem zapisu pogodbe (takšen je tudi obravnavani primer), je bila sklenjena takšna pogodba, kot to sledi iz skupne izjave volje podpisnikov. Seveda je lahko sporno, kako zapis razlagati. Toda to je problem interpretacije pogodbe. Lahko je tudi sporno, ali izjava volje, kot je zapisana, ustreza resnični volji pogodbenih strank. Toda to je problem "neprave, neresnične" volje za sklenitev določene pogodbe. Sam pritožnik trdi, da je bila pravica uporabe vknjižena ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti na toženo stranko. Ta okoliščina ni brez pomena za pravilno razumevanje sporne pogodbe, čeprav sam vpis ni bil konstitutiven za pridobitev te pravice. Kakšna druga pravica na družbeni lastnini se namreč po Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo ni vpisovala, tudi začasna pravica uporabe ne. Obveznost vrnitve spornih nepremičnin v primeru prenehanja uporabe le-teh je posegala v pravico razpolaganja s spornimi nepremičninami, v sodbi Vrhovnega sodišča RS pa je bila vsebinsko enaka pravica, dogovorjena ob prenosu p

Uporabe spornih poslovnih prostorov namreč v konkretnem primeru ni moč šteti za sprejem ponudbe, ki bi jo naslovila tožeča stranka na toženo, in po kateri naj tožena te prostore uporablja proti plačilu najemnine. Takšna kvalifikacija ne pride v poštev, ker tožena stranka navaja, da zaradi neurejenih razmerij glede razdelitve uporabe prostorov med solastniki, ni znano, kdo je "pravi najemodajalec".

S sklepom o privatizaciji način privatizacije pravne osebe na način notranjega odkupa ni bil določen, zato upravičenci iz 12. člena ZPPOLS ne morejo v pravdi zahtevati od Slovenske razvojne družbe d.d..Sklenitve pogodbe o odkupu poslovnih deležev pravne osebe v okviru privatizacije na način notranjega odkupa.

Rok za izselitev iz socialnega stanovanja je predpisan in znaša 90 dni.

Zahteva za odkup stanovanja mora biti določna, to je vsebovati mora navedbo predmeta nakupa (ki se lahko nanaša le na stanovanje, na katerem je imel privatizicijski upravičenec stanovanjsko pravico) in izbiro pogojev plačila kupnine (iz drugega in tretjega odstavka 117. člena oziroma 119. in naslednjih členov SZ). Le taka zahteva omogoča lastniku stanovanja, da v predpisanem 30 dnevnem roku po vloženi zahtevi oblikuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe, ki je sklenjena s trenutkom, ko privatizacijski upravičenec ponudbo sprejme. Pri tem je še pomembno, da pravno predstavlja stanovanje nedeljiv materialnopravni pojem (po definiciji 2. člena SZ so sestavni del stanovanja tudi pomožni prostori) ter je zato stanovanje praviloma v pravnem prometu kot celota. To pa pomeni dalje, da kadar so pomožni prostori sestavina določenega stanovanja, ne morejo biti proti volji prizadetih v pravnem prometu samostojno, tako kot tudi ne stanovanjski prostori iz prvega odstavka 2. člena SZ brez pomožnih prostorov, kadar jih imajo. Pravna ureditev sklepanja prodajnih pogodb za stanovanja po privatizacijskih določbah SZ pomeni specialno ureditev, ki jo je treba upoštevati v primeru kršitve kon

Iz izpiska javne knjige, to je sodnega registra, je razvidno, da gre pri toženi stranki za lastninsko preoblikovanje in uskladitev v smislu 580. čl. ZGD. C. p.o. in C. d.d. sta ena in ista pravna oseba, zato je podana pasivna legitimacija dolžnika. Tožena stranka je dolžna vodo plačati, saj jo je tudi porabila. Iz 3. čl. Odloka o oskrbi z vodo jasno izhaja, da je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki vodo uporablja, pri čemer je lastništvo objektov, v katerih je odjemno mesto za vodo, povsem irelevantno. Pok cevi pritožbeno sodišče obravnava kot naključje, ki se je pripetilo na strani tožene stranke kot uporabnika vodovoda, zato je slednja tudi dolžna nositi posledice tega dogodka. Domneva, če je plačana glavnica, da veljajo za plačane tudi obresti, velja samo za primer, ko je izstavljena pobotnica (upnikovo potrdilo, da je dolžnik plačal - prim. 321. čl. ZOR), ne pa za primer prenehanja obveznosti s pobotom (kompenzacijo). S pobotom preneha glavna terjatev ter akcesorne pravice, ki so namenjene za zavarovanje le-te (poroštvo, zastava, pridržna pravica itd.), zapadle, a neplačane obresti pa nasprotno postanejo samostojna terjatev, v kolikor niso bile izrecno v

Ko gre za obvezno sklenitev in obvezno vsebino pogodbe po zakonu (117. člen SZ), pri presoji vsebine pogodbe ni mogoče izhajati iz skupnega namena pogodbenih strank (99. člen ZOR).

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

sklenitev pogodbe in obveznost izpolnjevanja pogodbe (plačevanje RTV naročnine) je po predpisih naložena le imetniku TV sprejemnika, ki ima prebivališče v Republiki Sloveniji