VSL Sodba I Cp 754/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.560,62 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice do 1/2 na posameznem delu stavbe z ID znakom 000-000-15 (na posameznem delu št. 15 v stavbi št. 000 k.o. X) ter podrejeni ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnica do 1/2 zgoraj navedene nepremičnine (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 3.046,95 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, saj si je sodišče nepravilno in preozko razlagalo materialno pravo glede družbene pogodbe. Namen sklenjene družbene pogodbe je bil pridobitev nepremičnine za oba družbenika, ob čemer bi oba prispevala sredstva za kupnino. Obravnavana družba je za uresničitev namena družbe morala stopiti v pravno razmerje s tretjimi osebami. Šlo je za zunanjo družbo, pri kateri je sklepanje pravnih poslov s tretjimi osebami nujno za uresničitev namena družbe. Družba ne more nastopati v pravnem prometu sama, saj gre za umetno tvorbo, zato je posel moral opraviti eden od družbenikov. Toženec nepremičnine ni mogel kupiti, saj ni imel stanovanjske pravice. V ta namen se je tožnik, ki je bil nosilec stanovanjske pravice, odpovedal svoji odkupni pravici v korist toženca, da je ta lahko opravil nakup stanovanja na svoje ime, torej je bila družba slamnati kupec. V notranjem razmerju družbe je plačevanje kupnine pravno zelo pomembno, sodišče pa je napravilo napačen zaključek, da plačevanje kupnine ni pomembno. Zakaj naj bi tožnik plačeval kupnino za toženčevo stanovanje, če še svojega stanovanja ni imel? Toženec, ki je opravil posel družbe in s tem pridobil premoženje družbe na svoje ime, je dolžan prenesti premoženje družbe tudi na tožnika, ki je družbenik te družbe. Glede na to, da ni bilo dogovorjeno drugače, je premoženje družbe v solastnini družbenikov po enakih deležih. Ker sta družbenika dva, gre za idealni 1/2 delež tožnika. Ker si je sodišče napačno razlagalo materialno pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Zahtevek ni zastaral. Tožnik je večkrat poudaril, da je šlo za sklenitev pogodbe med ožjimi družinskimi člani, med katerimi pa obstaja večja mera zaupanja, zato je neobičajno, da bi se sklepale pisne pogodbe. Relevantno je samo, kakšno pogodbo sta stranki sklenili, kar je mogoče ugotoviti iz skupnega namena strank, ne pa, da bi moral tožnik navesti vse podrobnosti posameznega posla. Sodišče bi moralo ugotoviti skupen namen, zakaj sta stranki sklenili takšen dogovor. Zakaj bi se tožnik odpovedal pravici do stanovanja, če svojega stanovanjskega problema ni imel rešenega? Zakaj bi nekdo ravnal tako nespametno, sodišče ni znalo pojasniti. Če ne bi bilo dogovora v skupnem interesu, tudi toženec ne bi imel stanovanja, saj ni imel ne odkupne pravice, ne finančnih sredstev, ne službe. Sodišče je tako povsem napačno razumelo plačevanje kupnine, bivanje tožnika, plačevanje stroškov in vlaganje tožnika v stanovanje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je v tožbi trdil, da je leta 1993, ko mu je bilo kot imetniku stanovanjske pravice obravnavano stanovanje ponujeno v odkup, sklenil, da bo stanovanje odkupil preko svojega sina, zaradi česar sta s tožencem sklenila usten dogovor, da bo toženec kasneje na tožnika prenesel solastninsko pravico na stanovanju do 1/2. Trdil je, da je bila kupoprodajna pogodba, ki jo je toženec sklenil s prodajalcem stanovanja glede solastniškega deleža do 1/2, navidezna, saj je bil za solastninsko pravico do 1/2 toženec zgolj slamnati kupec, tožnik pa resnični kupec solastninske pravice do 1/2 stanovanja. Za sklenitev takšne pogodbe se je tožnik odločil zato, ker je želel zaščititi svojo družino in premoženje (zaradi svojega zdravstvenega stanja, ki je bilo zelo slabo in zaščite pred morebitnimi upniki drugega sina G.). Tožnik je trdil, da je plačal več kot polovico kupnine.

6Po pozivu sodišča je tožnik dopolnil trditveno podlago glede okoliščin sklenitve pravnega posla s tožencem tako, da je v vlogi z dne 21. 3. 2017 navedel, da sta se s tožencem januarja 1993 dogovorila, da bo pogodbo za odkup stanovanja sklenil toženec, pri čemer bosta vsak plačala polovico kupnine in da bosta s tožencem postala solastnika nepremičnine vsak do 1/2, kar bo toženec na poziv tožnika zemljiškoknjižno uredil. V kasnejši pripravljalni vlogi 28. 4. 2017 pa je tožnik spremenil svojo trditveno podlago in trdil, da je bila med pravdnima strankama sklenjena družbena pogodba, s katero sta pravdni stranki zasledovali skupen namen, to je - da s skupnimi sredstvi odkupita stanovanje in postaneta solastnika stanovanja.

7Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo po vseh zatrjevanih pravnih podlagah, na podlagi katerih je tožnik utemeljeval pridobitev solastninske pravice do 1/2 na stanovanju. V pritožbi pa tožnik izpodbija zavrnitev zahtevka, temelječega zgolj na pravni podlagi družbene pogodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju preostalih zatrjevanih pravnih podlag pritožnik ne izpodbija. V pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede družbene pogodbe zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar pa ne drži. Paragraf 1175 Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je v času nakupa stanovanja urejal družbeno pogodbo, določa, da se družba za skupno pridobivanje ustanovi s pogodbo, s katero dve ali več oseb privolita, da združijo samo svoj trud ali tudi svoje stvari v skupno korist. Na tožniku, ki zatrjuje nastanek družbene pogodbe, pa je trditveno in dokazno breme glede sklenitve družbene pogodbe (7. in 212. člen ZPP). Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi glede okoliščin sklepanja pogodbe, na kateri tožnik utemeljuje pridobitev solastninske pravice, je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo na naroku dne 10. 2. 2017, prav tako ga je na to opozarjal toženec. Trditvenemu bremenu glede konkretnih okoliščin kdaj, kje in kako sta pravdni sklenili družbeno pogodbo, tožnik ni zadostil, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Poleg tega si trditve tožnika, ki je najprej trdil, da je s tožencem sklenil prodajno pogodbo o nakupu polovičnega solastninskega deleža, drugič pa, da sta s tožencem sklenila družbeno pogodbo, izrecno nasprotujejo, saj sta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kavzi prodajne in družbene pogodbe različni. Ker tožnik niti trditveni podlagi v zvezi s sklenitvijo družbene pogodbe ni zadostil, je zavrnitev zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na tej pravni podlagi pravilna.

8Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik v dokaznem postopku ni izkazal niti obstoja zatrjevanega dogovora iz leta 1993, po katerem naj bi tožnik postal solastnik do 1/2 nepremičnine, toženec pa bi mu bil dolžan po pozivu izročiti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis solastninske pravice (7. in 212. člen ZPP). Ko je bil namreč tožnik zaslišan, s svojo izpovedbo obstoja zatrjevanega dogovora ni potrdil. Izpovedal je, da je bil dogovor o pridobitvi solastninske pravice sklenjen novembra 1995. Tožnik s svojo izpovedbo niti ni potrdil, da se je toženec s predlogom, da se tožnika vpiše kot solastnika, strinjal, saj je izpovedal, da toženec na njegov predlog ni odgovoril. Zato o soglasju volj, kot predpostavki za sklenitev dogovora, ni moč govoriti. Obstoja zatrjevanega dogovora tožnik prav tako ni izkazal s pričama, s sinom G. M. in pričo I. S. Iz izpovedbe G. M. (na list. št. 144) namreč izhaja, da mu je toženec rekel, da bo stanovanje odkupil on (toženec), tožnik pa, da so v to šli zaradi njega. Obstoja zatrjevanega dogovora pa ni potrdila niti priča I. S., saj o morebitnem soglasju toženca z zatrjevanim dogovorom ni vedela ničesar izpovedati.

9Poleg tega pa ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje okoliščine glede plačevanja kupnine zmotno štelo za nerelevantne. Drži, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da lastništvo sredstev, s katerimi je bila kupnina plačevana, ob ugotovitvi, da se je tožnik svoji pravici do odkupa odpovedal, za odločitev ni relevantno. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi sicer ugotovilo, da tožnikova plačila, ki je plačal del kupnine za stanovanje do leta 1995 (od julija 1995 dalje do dokončnega plačila leta 2013 pa je kupnino plačeval toženec) predstavljajo le 34% pogodbeno dogovorjene kupnine za stanovanje in ne 50%, kot je trdil tožnik.

10Ker tožnik trditvemu in dokaznemu bremenu glede sklenitve družbene pogodbe ni zadostil (7. in 212. člen ZPP), prav tako ni izkazal sklenitve kakršnegakoli drugega dogovora s tožencem, na podlagi katerega bi se slednji zavezal nanj prenesti solastninsko pravico na stanovanju do 1/2, je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pravilno zavrnilo.

11Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožnik s pritožbo ni uspel. Tožencu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v priglašeni višini 1.259,20 EUR po tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi (ZOdvT) ter stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, skupno torej stroški v višini 1.279,20 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 1.560,62 EUR. Stroškov za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo, ker njihove višine ni izkazal (7. in 212. člen ZPP). Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tako tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.560,62 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.