221. člen ZOR

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

Glede na dejansko ugotovitev, da se dokumentacija, katere vrnitev se zahteva, ne v času vložitve tožbe, niti v času sodne odločbe ni nahajala pri tožencih, je pravilna materialnopravna presoja sodišč, da tožnik z zahtevkom na njeno vrnitev ne more uspeti. Dokaz lastništva stvari, katere vrnitev se zahteva, je zgolj ena od predpostavk reivindikacijske tožbe. O dopustni gestiji lahko govorimo, kadar nekdo hote in vede opravi tuj posel, ne da bi bil za to pooblaščen.

Ker ni šlo za nujno prenovo strehe, dela pa niso bila neodložljiva, tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je šlo v konkretnem primeru za nujno gestijo, zato je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Ker je tožnik solastni delež nepremičnine pridobil na podlagi pravnega posla, očitek pritožnika o pomanjkanju pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ni utemeljen.

Vzdrževanje in dopolnjevanje računalniškega programa „Klasifikacija bilančne aktive in izvenbilančnih obveznosti“ je za toženo stranko, ki je banka in je ta program uporabljala, koristna gestija.

S pogodbo sta stranki dogovorili obročno odplačilo toženčeve obveznosti do tožnika, torej plačilo obveznosti v 48 enakih delih. Za zastaranje takih terjatev je s 371 čl. ZOR predpisan splošni 5 letni zastaralni rok, kajti za take obveznosti zakon ne predpisuje drugačnega zastaralnega roka. Za vsakega od teh delov tožnikove terjatve začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ne gre za občasne terjatve, kajti stranki sta s pogodbo samo obveznost razdelili na 48 delov. Iztoževana terjatev tudi niso anuitete, saj morajo biti le-te v naprej določene, zneskovno enake in zajemati morajo glavnico ter obresti.

Upnik ima pravico zahtevati nazaj tisto, kar je iz določenega razloga plačal, pa čeprav ni bil dolžan, če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Če kdo kaj plača, ne da bi bil v zmoti in tudi ni prisiljen, se šteje, da je privolil v prikrajšanje. Tožeča stranka ni bila v zmoti glede dejanskih okoliščin, saj je po nepravnomočni sodbi izplačala odškodnino v višini, ki je bila zanjo nesporna (za razliko do višine dosojene odškodnine se je pritožila) in bi prav tako lahko plačala stroške v zanjo nesporni višini. Tožeča stranka je pred izplačilom razpolagala z vsemi potrebnimi podatki, kot strokovnjak na področju zavarovalništva je seznanjena s pravnimi predpisi, toženkama je izplačala odškodnino in pravdne stroške na podlagi nepravnomočne sodne odločbe potem, ko se je zoper prvostopenjsko sodbo sama pritožila. Ni šlo za nikakršno grožnjo z izvršbo, kot neutemeljeno trdi v pritožbi, saj sama pove, da je plačala na podlagi sodbe.

Prepoved opravila, ki je nujno potrebno, da se prepreči nastanek škode na solastni stvari, je pravno neupoštevna. Delež solastnikov na solastni stvari mora biti določen vrednostno v sorazmerju s celoto, torej ni dovolj upoštevati le kvadraturo solastne zgradbe, temveč tudi korekcijske faktorje, običajne v gradbeni stroki.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta B.S. in toženec leta 1991 ustanovila skupno obratovalnico. Obratovalnica je začela z delom 1. 12. 1991 in je obstajala do konca leta 1994. Pozneje je B.S. ustanovil Trgovsko in gostinsko podjetje kot samostojno družbo z omejeno odgovornostjo (tožečo stranko), torej pravno osebo. Zato ni mogoče enačiti tožeče stranke in B.S., ker sta povsem ločena subjekta in je eden pravna oseba, drugi pa fizična oseba. Tožnik je trgovsko in gostinsko podjetje, ki ga leta 1991 še ni bilo. Zato po določbah Obrtnega zakona ni odgovoren za toženčeve dolgove. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bil s tožencem v kakem pogodbenem razmerju in da bi zato prevzemal obveznosti. Ker tudi ne navaja, da bi šlo za nujno gestijo, ker bi toženčeve obveznosti izhajale neposredno iz zakona, ni mogoče uporabiti 218. člena ZOR: Izdatek za drugega. Toženec v reviziji pravilno poudarja, da gre za navadno gestijo, ki je urejena v 4. oddelku ZOR: Poslovodstvo brez naročila. Tožnik je tretja oseba, ki je nepoklicano poravnala toženčeve obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodb z različnimi dobavitelji blaga. Za take primere pa načeloma velja prepoved vmešavanja v

Trditve, da je tožena stranka vedoma prodala tujo (tožnikovo) nepremičnino, je mogoče razlagati kot trditev, da je tožena stranka opravila tuj posel in to z namenom, da obdrži zase dosežene koristi.

Če najemnik za vlaganja v nepremičnino najemodajalca, ki presegajo t.i. tekoče vzdrževanje, ni imel predhodnega soglasja najemodajalca, izrecno za takšna vlaganja predvidena s pogodbo, najemnikovega ravnanja ni več mogoče presojati znotraj pogodbene sfere, temveč po pravilih o poslovodstvu brez naročila (220. - 228. člen ZOR).

Ker je bilo v postopkih ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo (600. in naslednji členi zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko sta na tej podlagi postavljen tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da tožnica ni dokazala obsega ali vrednosti zatrjevanih del in tudi ne, da bi ta predstavljala koristna vlaganja v toženkino stanovanje. Take ugotovitve potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišča druge stopnje, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb poslovodstva brez naročila (221. do 225. člena ZOR), niti na podlagi določb 61. člena stanovanjskega zakona (ki daje najemniku ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje, opravljenih s soglasjem lastnika).

Kadar pa gre za večja popravila in za taka sta sodišči prve in druge stopnje ocenili sporno prenovo celotne strehe hiše, ki je v solasti pravdnih strank, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov (4. odstavek 15. člena ZTLR oziroma 31. člena SZ). Če v zadnje navedenem primeru soglasja ni, posel pa je nujen in potreben ter ga opravi eden od solastnikov, se za odločanje o sporu uporabijo pravila o poslovodstvu brez naročila. Ta terjajo dve predpostavki: posel mora biti tuj in biti mora dopusten; dopusten pa je, če je take narave, da ne trpi odlašanja (bodisi, ker sicer grozi izguba, bodisi, da gre za očitno korist). Pri tem je posel lahko le deloma tuj: to je primer, kadar kdo opravlja posel deloma zase, deloma pa za poslovnega gospodarja. Tako sta se pravna teorija in praksa izrekli, da solastnik, ki popravi streho hiše v solastnini, posluje ne samo zase, marveč tudi za druge solastnike. Kolikor se posel nanaša na drugega gospodarja, veljajo pravila o gestijskem zahtevku. Ker je šlo v danem primeru po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje za potrebno in nujno prenovo strehe pred zimo (1992/93), dela pa so bila tudi neodložljiva, ker bi sicer nastala škoda, po obsegu pa je šlo z

Po prenehanju pogodbenega razmerja (v primeru hrambe plovila) se razmerja strank, če ni kaj posebnega dogovorjeno ali predpisano, presoja po določbah instituta poslovodstva brez naročila.