212. člen ZOR

Tožnica svoje trditve, da je dolg plačala dvakrat, ne more dokazati, dokler obstoji pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da je dolg v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, še vedno obstajal. Vse dokler ta sodba obstoji, mora za sodišče in stranke veljati, da prvega plačila ni bilo. Od vestnega dolžnika je mogoče pričakovati, da bo pravočasno ugovarjal, da je dolg že plačal. Izredna pravna sredstva odpirajo dovolj možnosti, da se odpravijo nezakonitosti in krivice, do katerih lahko pride v rednih pravnih postopkih.

Tožeča stranka je plačala komunalni prispevek kot pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato ni šlo za prehod premoženja brez podlage. Pobuda stranki, da popolnoma spremeni dosedanje navedbe oziroma da spremeni tožbeni temelj sodi med ravnanja, ki ne predstavljajo kršitve 285. člena ZPP. Celo več, pravna teorija šteje, da niso dopustna, saj posegajo v pravico (nasprotne) stranke do nepristranskega sojenja.

Če uveljavlja odškodnino za škodo na ribah gospodarska družba, ki se ukvarja z gojenjem rib v ribogojnici za prodajo na trgu, ji je oseba, ki povzroči škodo na ribah, odgovorna za dejansko škodo. Uporaba določbe Odškodninskega cenika, ki odškodninsko obveznost določa preko dejanske škode, to je v večkratniku tržne vrednosti, bi zakonsko določene vsebinske okvire (nedopustno) presegla. Terjatev za povrnitev (denarne) odškodnine za povrnitev premoženjske škode zaradi pogina rib v času nastanka škode po višini še ni bila jasno opredeljena, zato gre za nečisto denarno terjatev. Takšna odškodninska obveznost postane (čista) denarna terjatev šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki je ekvivalenten (nedenarni) škodi, zato šele s tem trenutkom nastopi zamuda.

Pogoj za uporabo instituta neupravičene pridobitve je izostanek temelja (1. odst. 190. čl. OZ). V obravnavanem primeru pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je temelj obstajal, in sicer ko je tožeča stranka plačala račune pred začetkom izvršilnega postopka, je bila temelj tem plačilom pogodba, v izvršilnem postopku pa je bil temelj pravnomočen sklep o izvršbi.

Zatrjevano privolitev tožeče stranke k prevzemu dolga bi bilo v dani dejanski situaciji moč dokazovati le z izpovedbo priče, ki je bila pri tožeči stranki, takšno soglasje pooblaščena pravno učinkovito izraziti. Soglaša pa tudi z razlogovanjem prvostopnega sodišča o pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu ter o pravnih učinkih pogodbe o prevzemu dolga, v katero ne privoli upnik. Takšna pogodba sicer velja, kot to pravilno poudarja pritožnik, a ima naravo pogodbe o prevzemu izpolnitve (5. odst. 446. člena ZOR; 453. člen ZOR), kar pomeni, da prvotni dolžnik še vedno odgovarja upniku za izpolnitev obveznosti, saj upnik nasproti prevzemniku nima nobene pravice (3. odst. 453. člena ZOR).

Za materialnopravni sklep, da je (ali ni) do prehoda premoženja prišlo, je potrebno ugotoviti, ali je poseg bil izvršen tudi na tožničinem zemljišču. Vprašanje meje je pomembno, saj bi se tako ugotovilo, kje je bil izvršen posek, ali tudi na zemljišču, last tožnice. Ker tega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, ni mogoča presoja, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Dejstvo, da je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve na podlagi izvršilnega naslova, ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla doseči povračila prve izpolnitve, ki je bila izpolnjena s pobotom.

Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Stranki nista istovetni le tedaj, kadar nastopata v obeh zadevah v isti vlogi, temveč tudi tedaj, ko nastopata v tekoči pravdi v zamenjanih vlogah v primerjavi z že pravnomočno razsojeno zadevo, medtem ko je istovetnost zahtevkov podana tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Meritorno odločanje o zahtevkih za povrnitev dvakratnega plačila dolga po določbi 212. člena ZOR je dopustno le izven okvirov učinkov pravnomočnosti.

Izrek sodbe "Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se v celoti zavrne" je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj sploh ni jasno, kakšen zahtevek je zavrnjen. Solastniku načeloma vedno pripada korist, ki jo ima drugi od njegovega solastniškega deleža, zato mora biti privolitev solastnika za uporabo njegove solastne stvari izrecna in nedvomna. Ni pomembno, ali in kolikšno korist je obogateni dejansko imel z neupravičeno uporabo tuje stvari, temveč korist, ki bi jo z ustrezno skrbnostjo objektivno lahko pridobil.

Subjekt, ki je pravdo pravnomočno izgubil in je bila sodba izvršena, ne more zahtevati odtujenih sredstev nazaj z argumentacijo, da jih je tožnik iz prvotne pravde "neupravičeno pridobil".

Tožnik, ki uveljavlja obogatitveni zahtevek po 210. členu ZOR, mora dokazati prikrajšanje na svoji strani in obogatitev na toženčevi strani ter konkretni obseg enega in drugega. Tožnik, ki uveljavlja povračilni zahtevek po 133. členu ZZZDR, mora dokazati le, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan (v celoti) preživljati, in da so bili ti potrebni.

Nasprotna izvršba je specifična oblika uveljavljanja kondikcijskega zahtevka, ki je dopustna samo, če so izpolnjeni pogoji iz 67. čl. ZIZ. Eden teh pogojev je, da je dolžnik dvakrat plačal prav v izvršbi uveljavljano terjatev in ne katero drugo. Dolžnikova navedba namena nakazila ("plačilo obresti") je presplošna in premalo določena, da bi lahko šteli, da dolžnik poravnava prav obveznost, izterjevano v navedenem izvršilnem postopku. Upnik je - upoštevaje dejstvo, da ima do dolžnika še več terjatev iz naslova obresti - dolžnikovo nakazilo utemeljeno porabil za pokrivanje drugih dolžnikovih obveznosti.

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je v določbi 2. odstavka 72. člena ZDen, tam omenjena odškodnina pa ni odškodnina v smislu ZOR (154. do 209., 269. člen), ampak nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z denacionalizacijskim premoženjem sam gospodaril. To premoženje v konkretnem primeru, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, predstavljajo trije poslovni prostori, ki so se za ta namen tudi uporabljali. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je za izhodišče ugotavljanja izgubljene koristi izhajalo iz najemnine, zmanjšane za stroške in javne dajatve, obračunane po cenah na dan sojenja. Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz tržne najemnine, le-ta pa že sama po sebi upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na njeno višino (kraj, lokacijo, ponudbo in povpraševanje, ipd.).

Če je akceptni nalog dan v zavarovanje plačila, je pogodba o naročilu sklenjena z razveznim pogojem (I. odstavek 74. člena ZOR), in ko dolžnik poravna terjatev, naročilo po III. odstavku 74. člena ZOR preneha veljati. Če upnik kljub temu vnovči akceptni nalog, krši določila mandatne pogodbe. Po 214. členu ZOR se vrača neupravičeno pridobljen denar z zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve, če je upnik vedel, da je dolg, v zavarovanje katerega je prejel akceptni nalog, že plačan.

Sodišče obravnava tudi ugovor zoper izvršilni sklep, ki prispe na sodišče po izteku roka (51. člen zakona o izvršilnem postopku - ZIP), če dolžnik v ugovoru navede dejstvo, ki se nanaša na terjatev in je navedeno dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova.