VSRS Sklep II DoR 165/2012

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 8.578,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2008 dalje do plačila. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Toženka v predlogu za dopustitev revizije navaja, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z uporabo 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v situaciji, ko dolžnik sam zakrivi položaj, ki ga sili k plačilu. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali se je dolžnik (tožnik) s tem, ko je plačal nekaj, čeprav je vedel, da ni dolžan, pa si ni pridržal pravice zahtevati nazaj, izognil sili v primeru, ko je zoper dolžnika že potekal izvršilni postopek, pa dolžnik od izvršilnega sodišča ni zahteval, da odloči o višini njegovega dolga (upoštevaje odločbo ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, ki je omejila tek zakonskih zamudnih obresti). Sprašuje se, ali je sploh mogoče govoriti o sili, če dolžnik ne izkoristi pravnih sredstev v sodnem postopku, čeprav ima za to dovolj časa, ter kakšen pomen ima vprašanje, ali je dolžnik sam zakrivil situacijo, ki ga je silila k plačilu. Ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da ni odločilno, kdo je zakrivil situacijo, ki dolžnika sili k plačilu. Meni, da bi se tožnik s poravnavo lahko zavezal le, da bo poplačal vse dolgove Z. d. o. o., ni pa se mogel zavezati, da bo slednja v roku šestih mesecev od podpisa poravnave tudi umaknila predloge za izvršbo oz. tožbe.

4Predlog ni utemeljen.

5Sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi z uporabo 191. člena OZ oziroma 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (za primer, ko stranka plača, da bi se izognila sili) že obstaja (glej zadeve II Ips 26/2003, II Ips 432/2002, II Ips 329/1993 in III Ips 18/2007). Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da niso podani pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku in je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.