208. člen ZOR

Vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost KDD in njene članice – BPD za škodo, povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, je enak, in sicer zagotovitev varnosti pravnega prometa pri trgovanju z vrednostnimi papirji. Profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem (zgolj) na to, da bo druga oseba ravnala (zadosti) skrbno. Zakon dopušča razporeditev deležev, če od enega solidarnega dolžnika dolga ni mogoče izterjati, to pa se ne nanaša zgolj na pogodbeno določene obveznosti.

Pri presoji je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Obravnavana nezgoda se je zgodila v večernih urah, ugotovljeno je bilo, da je bilo cestišče mokro in spolzko, vidljivost je bila zaradi goste megle zelo slaba, zmanjšana na vsega 20 metrov. V ugotovljenih voznih razmerah bi, po mnenju pritožbenega sodišča, moral skrben voznik takšno ali podobno oviro pričakovati in voziti s hitrostjo, da bi lahko pred oviro tudi pravočasno ustavil in nezgodo preprečil. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi v primeru, da bi šlo za nepričakovano oviro v prometu, potrebno presojati, ali bi bilo mogoče s pravilno vožnjo (ob primerni hitrosti) in ustreznim reagiranjem nezgodo preprečiti ali omiliti. Pri presoji krivde je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo naravo in težo kršitve posameznih voznikov (povzročitev nevarne situacije, prekoračitev prilagojene hitrosti), v zvezi z ugotavljanjem teže posledic pa je pravilno uporabilo 1. odstavek 216. člena ZPP. Glede na časovno odmaknjenost dogodka in razpoložljivo dokumentacijo, predvsem pa kompleksnost nezgode, natančnejša razmejitev posledic večih trkov v vozilo M. ni bila mogoča.

V konkretni zadevi gre za regresni zahtevek zavarovalnice proti tretji osebi, zato je treba uporabiti določbo 6. odstavka 380. člena ZOR, ki določa, da začne zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, teči takrat, ko začne proti temu teči zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. To pomeni, da je za presojo ugovora zastaranja tožnikove terjatve odločilno, kdaj je začelo teči zastaranje oškodovankine terjatve in kdaj se je končalo. Sporni znesek nanaša na prikrajšanje oškodovankinega dohodka. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja je v skladu z določbo 1. odstavka 376. člena ZOR odločilno, kdaj je oškodovanka izvedela za škodo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje presodilo, da je oškodovanka za svojo škodo izvedela 10. 12. 1990, ko ji je ZPIZ izdal odločbo o invalidski upokojitvi. To pa ne drži. Odločba o invalidski upokojitvi gotovo še ne izkazuje dejanskega prikrajšanja pri mesečnem dohodku. Prikrajšanje je mogoče ugotoviti šele po vsakokratnem prejemu konkretnega zneska pokojnine. To pa pomeni, da je oškodovanka za škodo lahko izvedela šele s prejemom posamezne mesečne pokojnine. <

Regresno upravičenje po 208. členu ZOR ne izvira iz plačila tuje odškodninske obveznosti, temveč iz plačila lastne odškodninske obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato za presojo o ugovoru zastaranja pravilno uporabili 371. člen ZOR. Neposredni vzrok za poškodbo je bil udarec oškodovanca v okenski okvir z glavo ob umikanju v notranjost vlaka. Ta oškodovančeva reakcija je bila izzvana z nevarno situacijo, v kateri se je znašel, ko ga je oplazil predmet, ki je stal ob progi, očitno na razdalji, ki je omogočala stik potnika s premikajočo vlakovno kompozicijo. Sunkovito umikanje oškodovanca v notranjost vlaka je tako posledica nevarnosti, ki izvira iz značilnosti železniškega prometa, sam škodni dogodek pa je zato železniška nesreča. Delavke tožene stranke so bile enako kot oškodovanec (le) potnice na vlaku, tožeča stranka pa je (bila) specializirani prevoznik. Le slednji so bile kot prevoznici poznane (ali pa bi ji morale biti poznane) vse razsežnosti nevarnosti za potnike zaradi odpiranja oken in nagibanja ven na območju opravljanja del. Upoštevaje pri tem, da je bila reakcija mladoletnega oškodovanca izzvana z nevarno situacijo, ki izhaja iz sfere (de

Če je tožeča stranka kot solidarni dolžnik plačala celoten dolg, ima od drugega sodolžnika pravico zahtevati povračilo dela, ki odpade nanj. Ta je lahko več kot polovica, če tožnica to ustrezno utemelji, ne more pa biti celota iz razloga, ker naj bi tožnica plačala namesto njega, torej njegov dolg in bi bil ta neupravičeno obogaten.

Položaj toženca v regresni pravdi ne more biti odvisen od okoliščine, v kakšni meri se je izpolnitelj solidarne obveznosti razbremenil svoje odgovornosti proti oškodovancu. Rezultat takšne pravde je odvisen le od presoje, v kakšni meri se je uspel razbremeniti svoje odgovornosti oziroma ali se je te uspel razbremeniti v celoti.

Regresno upravičenje po 1. odstavku 208. člena ZOR je upravičeno le v višini naloženega plačila po pravnomočni sodbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob upoštevanju 15-dnevnega paricijskega roka.

Tožeča stranka kot solidarna dolžnica, ki trdi, da je plačala več, kot znaša njen delež v škodi, lahko od prvega toženca zahteva le toliko, kolikor ustreza njegovemu deležu kot posameznemu dolžniku v škodi.

Opustitev, da se bodoči regresni dolžnik obvesti, da teče pravda za povračilo škode, ki jo je povzročil dolžnik, sama po sebi ne povzroči izgubo pravice do regresa, vendar pa regresni upnik s tem izgubi ti. intervencijski efekt sodne odločbe, na podlagi katere je plačal oškodovancu odškodnino.

Toženec v pritožbi neutemeljeno oporeka temelju, češ da je podana soodgovornost policista, in višini odškodnine. Ne le zato, ker so bili njegovi ugovori v tej smeri tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zgolj pavšalni, ampak predvsem zaradi učinka njegove intervencije v pravdi tožnice z oškodovancem. Odločitev v navedeni pravdni zadevi se v subjektivnem pogledu res ne nanaša neposredno na toženca, vendar proti njemu učinkuje v tem smislu, da ne more zanikati niti dejanske niti pravne ocene stvari, ki izhaja iz odločitve, sprejete v omenjeni predhodni pravdi.

Res je, da je v razmerju med oškodovancem in pravdnima strankama kot povzročiteljema škode s citirano sodbo ugotovljena solidarna odgovornost obeh povzročiteljev škode, sklicujoč se na 3. odst. 206. člena, ki ureja solidarno odgovornost več povzročiteljev škode, ki so delovali neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Nemožnost ugotovitve deležev povzročiteljev pa je potrebno obravnavati v korist oškodovancu, čigar položaj je olajšan, v kolikor se posamezen povzročitelj ne uspe v celoti ekulpirati. V kolikor pa se torej posamezni povzročitelj v razmerju do oškodovanca ne uspe ekskulpirati, to ne pomeni, da nižjega deleža svoje krivde ne more uveljavljati v regresnem razmerju med povzročitelji škode v smislu 208. čl. ZOR.

Če ravnanje tretjega pomena izključnega vzroka za škodo (primerjaj drugi odstavek 177. člena ZOR), prispevek tretjega objektvino odgovorne osebe ne oprošča delno objektivne odgovornosti v razmerju do oškodovanca. Njena odgovornost v takšnem primeru je solidarna s tretjim. Po prvem odstavku 414. člena ZOR vsak dolžnik solidarne obveznosti (torej oškodovancu) za celotno obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Ugovor objektivno odškodninsko odgovorne osebe, češ da bi bilo treba ugotavljati (morebitni) delež tretjega in objektivno odgovorne osebe v odškodninskem sporu, torej ni utemeljen. To je vprašanje, ki zadeva notranjo razmerje med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma in o katerem se odloča v regresni pravdi med njima.

Pojem "tretjega" iz 2. in 4. odst. 177. čl. ZOR ne zajema oseb, ki so solidarno odškodninsko odgovorne po 207. čl. ZOR. V pravdi med oškodovancem in eno izmed solidarno odškodninsko odgovornih oseb iz 207. čl. ZOR tako ni moč upoštevati ugovorov te osebe, ki se tičejo razmerja med več solidarno odškodninsko odgovornimi subjekti (prim. 207. čl. in 3. odst. 206. čl. ZOR). Tožena stranka zato ne more v okviru uveljavljanja oprostitvenega razloga po 2. odst. 177. čl. ZOR uspeti z ugovori, češ da prisotnost kabla v območju izkopa ni bila označena, da delavec tožene stranka na kabel ni bil opozorjen, da zakoličba izkopa ni bila v redu, ali da morda ni bila seznanjena z lokacijskim dovoljenjem.

Dejstvo, da se je oškodovanec poplačal od enega izmed solidarno odgovornih dolžnikov, ne sme vplivati na prevalitev dokaznega bremena glede ugotavljanja višine deleža, ki odpade na vsakogar izmed solidarno odgovornih dolžnikov, samo na tistega dolžnika, ki je plačal celo odškodnino.

Ker je bil toženec zadnji tožnikov delodajalec in mu je izdal sklepe o prenehanju delovnega razmerja iz operativnih razlogov, mu je iz tega naslova in na podlagi določb zakona ter kolektivne pogodbe dolžan poravnati pripadajoče denarne obveznosti iz delovnega razmerja, to je zaostalo razliko plače, regres za letni dopust in odpravnino, do katere je upravičen kot trajno presežni delavec. Če se je toženec dogovoril, da določene obveznosti do prevzetih delavcev nosi tudi prejšnji tožnikov delodajalec, ki jih ni izpolnil, ima toženec zoper njega možnost podati regresni zahtevek, oz. morebitne razloge za ničnost ali izpodbojnost pogodb uveljavljati skladno z ZOR.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec povzročil prometno nezgodo, da je nastalo škodo plačala tožnica in da je toženec povzročil škodo z vožnjo pod vplivom alkohola, je odločitev o tem, da mora toženec povrniti tožnici 1,070.033 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, materialnopravno pravilna. Namreč po določbah 3. in 4. člena Zavarovalnih pogojev je bila tožnica, ki je poravnala škodo oškodovancem, upravičena uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca - toženca, ki je zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročil škodo.

Subrogacija pri zavarovalni pogodbi je vstop v zavarovančeve (upnikove) pravice proti osebi, odgovorni za nastalo škodo, za katero zavarovalnica izplača zavarovalnino svojemu zavarovancu, ki je enaka (ali manjša) kot odškodnina, ki bi mu jo bil sicer dolžan plačati odškodninsko odgovorni povzročitelj škode. Z izplačilom zavarovalnine zaradi subrogacije ne preneha odškodninsko razmerje, le upnik se spremeni. Tožeča stranka je v konkretnem primeru izplačala odškodnino oškodovancu na podlagi svoje obveznosti iz naslova pogodbe o obveznem zavarovanju odgovornosti druge tožene stranke. Zavarovanec po pogodbi o zavarovanju odgovornosti pa ni oškodovanec temveč oseba, katere premoženjski interes (izplačilo odškodnine zaradi odgovornosti za škodo) je zavarovan. Odškodninsko razmerje med oškodovancem in povzročiteljem škode - zavarovancem tožene stranke oz. drugim tožencem - je z izplačilom odškodnine zaradi izpolnitve prenehalo.

Toženec, ki je sodeloval v postopku je z ostalimi udeleženci solidarno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku in odgovarja za celo obveznost, dokler ni ta izpolnjena, vendar pridobi regresno pravico zahtevati od drugih, kar je zanjo plačal. Za nastalo škodo, ki jo je povzročil mladoleten toženec, odgovarjata ob pogojih iz čl. 165. odst. 14 njegova starša solidarno z mladoletnim tožencem.