VSL sklep II Cp 1830/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine ter ji naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov.

2Tožnica v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da posledic smrti starega očeta res ni mogla razumeti in doživeti kot odrasla ali vsaj starejša oseba, toda sodišče v celoti spregleda bistveno dejstvo, da je ravno dejanje toženca preprečilo nastanek močnejše čustvene vezi med njo in starim očetom. Bistvo ni le v tem, da je stari oče za čas življenja prevzel vlogo tožničinega očeta in jo izvajal do svoje smrti, temveč predvsem v tem, da je toženec s svojim dejanjem preprečil, da bi stari oče to vlogo ohranil še naprej in bi jo ob običajnem teku stvari najverjetneje opravljal še danes, s čimer je podana posebna okoliščina iz 201. člena ZOR oziroma pravnega mnenja Vrhovnega sodišča. Argumentacija sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi bi pomenila, da tožnica do odškodnine ne bi bila upravičena tudi, če bi šlo za smrt pravega očeta, saj zaradi kratkega obdobja skupnega življenja in mladosti tožnice ne bi moglo priti do intenzivnejše čustvene navezanosti in slednja ne bi mogla doživeti izgube očeta na dovolj intenziven način. Obstoj posebne okoliščine je običajno res vezan na dokazovanje posebne čustvene vezi med vnukinjo in starim očetom, vendar pa, kadar ravno škodni dogodek prepreči nastanek take vezi, ki je vsebinsko blizu vezi med očetom in hčerjo, ni razloga za drugačno presojanje primera. V prid temu govori tudi argumentacija Vrhovnega sodišča v pravnem mnenju z dne 21. 12. 1992, ki enači položaje tistih oseb, pri katerih je škodni dogodek posegel v razmerje, ki je bilo vsebinsko izenačeno z razmerjem med starši in otroki.

3Toženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da bi tožnica ob očetovi smrti spadala v krog zakonsko določenih upravičencev po 201. členu ZOR, zato bi manjša čustvena navezanost lahko pomenila le nižjo odškodnino, ne pa izpad iz omenjenega kroga. Kot vnukinja ne spada v izrecno navedeni krog upravičencev in je bilo treba ugotoviti, ali spada med izjeme, ki jim sodna praksa tak status priznava, pri čemer bi morale biti dokazane posebne konkretne okoliščine, ki so že obstajale do in ob smrti dedka, kar v konkretnem primeru ni podano. Dejstvo, da bi pokojni dedek morebiti v nadaljnjem življenju tožnici v celoti nadomestil očeta, ni izkazano. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je o tožničini pritožbi že enkrat odločilo, in sicer je 13. marca 2013 (II Cp 2017/2012) njeni pritožbi ugodilo, izdalo vmesno sodbo o temelju tožbenega zahtevka, glede višine pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper to sodbo je Vrhovno sodišče RS dopustilo toženčevo revizijo, nato pa ji s sklepom 28. maja 2015 (II Ips 261/2013) ugodilo in zgoraj navedeno sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje o pritožbi.

6ZOR v prvem odstavku 201. člena določa: če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Toda pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 21. 12. 1992, ki ga je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo, razširja krog taksativno naštetih ožjih družinskih članov tudi na stare starše, če konkretne okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je, kot utemeljeno opozarja pritožba, nepravilno zaključilo, da te okoliščine niso podane. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je tožnica v enoletnem obdobju (tj. od svojega rojstva do smrti starega očeta) skupaj z mladoletno materjo živela pri stari mami in pokojnem starem očetu, da je slednji v tem času zanjo ves čas skrbel, jo pestoval in jo varoval, ter da tožnica ni imela in tudi sedaj nima stikov z očetom in ga tudi ne pozna, saj ta ni niti vpisan v rojstni list. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje napravilo nepravilen zaključek, da tožnici pokojni stari oče ni nadomeščal očeta, pri čemer je izhajalo iz nepravilnega materialnopravnega izhodišča, češ da je pravno relevantno tudi časovno obdobje, v katerem je to razmerje trajalo.

7V obravnavanem primeru je glede na tožbene trditve (da je staremu očetu v relaciji do vnukinje/tožnice treba priznati status očeta) treba pri presoji o upravičenosti do odškodnine/utemeljenosti zahtevka izhajati iz namena določbe in uporabiti tudi sodno prakso(1), ki se je na tem področju oblikovala. Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine otroka zaradi smrti roditelja predstavlja odškodnino tako za bolečino ob sami vednosti za smrt, kot tudi za vse kasnejše bolečine, ki jih otrok trpi zaradi izgube roditelja – ljubezen, nego in pozornost, kar vse bi mu roditelj nudil, če bi bil živ. Odškodnina gre tudi otroku, ki zaradi svoje starosti ni mogel občutiti bolečine zaradi same smrti roditelja, saj gre pri tem za enotno obliko nepremoženjske škode.(2) Tožnica, ki je bila ob smrti starega očeta stara eno leto, se sicer res ni mogla zavedati njegove smrti ter občutiti izgube na način, kot jo dojamejo starejši otroci in odrasli, vendar je izguba starega očeta (ob odsotnosti očeta) zanjo v določeni meri zagotovo pomenila čustveno in življenjsko obremenitev, saj ji je izostala njegova vsakodnevna ljubezen, skrb, nega in pomoč, iz česar izvira duševno trpljenje. Koliko/v kakšnem obsegu je tožnica zaradi tega duševno trpela, sodi v sklop ugotavljanja višine odškodnine, s čimer pa se sodišče prve stopnje zaradi nepravilno zavzetega materialnopravnega stališča ni ukvarjalo.

8Iz navedenega sledi, da dejstvo, da je razmerje stari oče – vnukinja trajalo le eno leto, ni pravno odločilno, zato pritožbeno sodišče na podlagi ostalih, v 6. točki povzetih dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zaključuje, da je ded s svojo skrbjo do tožnice dejansko prevzel očetovsko vlogo. Čim pa je tako, je po oceni pritožbenega sodišča tožnica upravičena do odškodnine; če ji je ded nadomeščal očeta, potem je zakonsko besedilo „starši“, upoštevaje zgoraj povzeto pravno mnenje, treba razlagati tako, da je izgubila osebo, ki ji je predstavljala roditelja(3). Pritožbeno sodišče ob tem še opozarja, da citirano pravno mnenje širi krog upravičencev iz prvega odstavka 201. člena ZOR, in ne morebiti iz drugega odstavka istega člena, kjer se kot dodatni pogoj za prisoditev odškodnine zahteva obstoj trajnejše življenjske skupnosti, katere nujni sestavni del je tudi (močnejša) čustvena navezanost.

9Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da je toženec podal ugovor neprištevnosti, ki ga je treba aplicirati v obravnavanem škodnem dogodku (159. člen ZOR), saj izpodbija krivdo kot eno izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje se s tem ugovorom (logično) ni ukvarjalo, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov, ki pa so po stališču pritožbenega sodišča napačni. Ker izpodbijana sodba o ugovoru toženčeve neprištevnosti nima razlogov, je dejansko stanje v tem obsegu nepopolno ugotovljeno, kar pritožbenemu sodišču v tem trenutku onemogoča, da bi samo izdalo odločbo po temelju, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

10Toženec je svoj ugovor podal najprej v 4. točki odgovora na tožbo (list. št. 16), nato pa še v 7. točki pripravljalne vloge (list. št. 33). V podkrepitev svojih navedb je predlagal vpogled v izvedenski mnenji iz kazenskega postopka ter dodatno zaslišanje izvedenca iz kazenskega postopka dr. Ž. Drugih dokazov ni predlagal. Tožnica je izrecno nasprotovala dopolnitev izvedenstva z istim izvedencem in predlagala postavitev novega izvedenca. Pritožbeno sodišče sicer meni, da bi bila smiselna (in ekonomsko upravičena) zgolj dopolnitev izvedenstva z izvedencem, ki zadevo že pozna, in sicer v obsegu, ki je potreben za uporabo 159. člena ZOR in ki ni bil predmet izvedenstva v kazenskem postopku v tem smislu(4). Vendar tožnice ni mogoče prisiliti, da s tem soglaša. Sodišče prve stopnje bo zato moralo najprej s tožnico razčistiti, ali vztraja pri postavitvi novega izvedenca. Če ne bo vztrajala, potem bo sodišče lahko z zaslišanjem izvedenca Ž. razčistilo sporna vprašanja, ki jih bo pritožbeno sodišče navedlo v nadaljevanju (glej 11. točko obrazložitve), v nasprotnem primeru, pa bo moralo toženca v okviru materialno-pravdnega vodstvo opozoriti, da je on tisti, ki po drugem odstavku 159. člena ZOR nosi dokazno breme (mnenja iz kazenskega postopka bodo v tem primeru zgolj tvorila del toženčeve trditvene podlage). Če bo toženec izvedenca predlagal, bo moralo sodišče z novim izvedencem ponoviti celotno izvedenstvo, če pa ga ne bo predlagal, potem bodo njegove ugovorne navedbe ostale dokazno nepodprte, čemur bo brez nadaljnjega morala slediti ugodilna sodba.

11V primeru, da bo sodišče dopolnjevalo dokazni postopek z izvedencem (bodisi tistim iz kazenskega postopka bodisi z novim), pa bo moral izvedenec odgovoriti (če bo sledila zgolj dopolnitev izvedenska mnenja, potem so odgovori na nekatera izmed vprašanj že mnenjih, ki sta v spisu – prilogi B 6 in B 7) na naslednja vprašanja:

- ali se je toženec zavedal svojega ravnanja in ga imel v oblasti;

- ali gre pri tožencu za trajno nerazsodnost ali pa je šlo za stanje akutne nerazsodnosti;

- kaj je bil vzrok za toženčevo ravnanje/dejanje;

- ali bi prišlo do enakega ravnanja/dejanja, če toženec ne bi pil alkohola;

- kakšno vlogo je imel pri celotnem ravnanju/dejanju alkohol;

- ali se je bil toženec sposoben sam voljno odločiti (in ali se je tako odločil) za pitje alkohola ali pa samostojne volje nima ter je le izvrševal mamin ukaz;

- ali je toženec lahko obvladal/obvladoval svoje reakcije in ravnanja, ko se je odločil za pitje alkohola in ga popil.

12V primeru, da bo sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je pri tožencu podana trajna neprištevnost, potem bo moralo iz razloga po prvem odstavku 159. člena ZOR izdati zavrnilo sodbo. Če pa je šlo za akutno psihično stanje/stanje prehodne nerazsodnosti, se bo moralo sodišče ukvarjati z drugim odstavkom 159. člena ZOR in ugotavljati, kaj je bil vzrok za škodni dogodek in ali je toženec dokazal, da se v tako stanje ni spravil po svoji krivdi, nato pa, odvisno od ugotovitev v zvezi s tema vprašanjema, izdati bodisi ugodilno bodisi zavrnilno sodbo. V primeru, da bo ugotovilo, da toženec ni uspel dokazati, da se v tako stanje ne bi spravil brez svoje krivde, pritožbeno sodišče predlaga, da sodišče prve stopnje dokonča tudi dokazni postopek v zvezi z višino tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

------------

Op. št. (1): Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 3. 2000, opr. št. II Cp 303/1999, in z dne 4. 5. 1994, opr. št. II Cp 1912/1993.

Op. št. (2): Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 1049-1050.

Op. št. (3): Primerjaj pravno mnenje z dne 14, 5, 1985, št. VSV Rev 152/86.

Op. št. (4): O pomenu 159. člena ZOR glej komentar OZ, Jadek-Pensa, D., 1. knjiga, str. 804, 2. točka.