196. člen ZOR

Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti.

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila

Ni pravne podlage za revalorizacijo prisojene rente iz naslova tuje pomoči. Pri renti gre za vrsto odškodnine, zato je v primeru spremenjenih okoliščin (občutni rasti življenjskih stroškov) mogoča zgolj sprememba prisojene odškodnine (196. člen ZOR), kar mora stranka zahtevati s posebnim zahtevkom (po tem, ko je do spremembe okoliščin že prišlo).

Tožena stranka bi ukinitev po temelju že priznane odškodninske rente lahko dosegla le s tožbo, ki je ni vložila. V predmetnem postopku (zaradi zvišanja rente) tožena stranka ne more doseči ponovne presoje upravičenosti do rente po temelju.

Za znižanje odškodnine oziroma odškodninske rente ne zadošča (zgolj) ugotovitev, ali so oškodovančeve delovne zmožnosti v celoti ali deloma uničene, pač pa je odločilnega pomena ugotovitev, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot aktiven iskalec zaposlitve storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zaposlitev po škodnem dogodku tudi dobil, vendar je bil pri tem neuspešen, zaradi česar je v posledici škodnega dogodka prikrajšan za celoten zaslužek.

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je izbira metode valorizacije materialnopravno vprašanje, zato z ugovorom o uporabi metode valorizacije tožnik ne more biti prekludiran. Ni utemeljen očitek tožnika, da bi sodišči morali rento valorizirati upoštevajoč rast plač. Rentni zahtevki se namreč ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, tako kot na primer zakonite preživnine. Renta nima narave preživninske, pač pa naravo odškodninske obveznosti. Res je, da 196. člen ZOR določa, da sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Tožniku torej ni mogoče odreči možnosti, da v primeru dolgotrajne pravde enako utemelji povečanje rente, kot bi jo lahko po 196. členu ZOR. Vendar pa mora pri novi odmeri rente sodišče upoštevati vse okoliščine nikakor pa ne opraviti le valorizacije, za kar se zavzema tožnik. Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku od zavarovalnice ne more

Presoja višine odškodnin neposrednega in posrednih oškodovancev za nepremoženjsko škodo. Od dne, ko je prvi tožnik pri tožencu podal odškodninski zahtevek (konec leta 2001 – od tedaj dalje je slednji torej v zamudi), pa do plačila akontacije odškodnine so minila več kot tri leta. Ves ta čas je toženec dolgoval ves znesek odškodninske odmere oziroma bil v zamudi s celoto dolgovanega. Ko je nato plačal del tega zneska kot akontacijo odškodnine, je postal prost dela obveznosti za naprej, nikakor pa ne za nazaj. Temu morajo slediti tudi zakonske zamudne obresti. Nobenega razloga ni, da bi bil toženec zaradi plačila odškodninske akontacije med pravdnim postopkom privilegiran glede zakonskih posledic lastne zamude. Kolikor je v kakšnem obdobju zamudno dolgoval, toliko ga mora zadeti temu ustreznih zamudnih obresti.

Po ustaljeni sodni praksi je treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranjanja spomina na umrlega. Za pravno priznano premoženjsko škodo je mogoče šteti le prvo obliko, in sicer v obsegu, ki zajema krajevnim razmeram primerne stroške ureditve groba po pokopu in v času žalovanja. S poravnavo pogodbene stranke odstranijo le negotovost v zvezi s posledicami, ki jih je v trenutku njene sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Ni pa z njo zajeto prikrajšanje, ki nastane, če se po njeni sklenitvi pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Zapadli zneski rente izgubijo osebno naravo z zapadlostjo in ne šele s pravnomočnostjo, zato vprašanje podedljivosti, ki ga odpira revizija, ni utemeljeno.

Okoliščina, ki jo je imelo sodišče pred očmi ob določanju rente, je bila plača, ki bi jo pritožnica dosegala z 27 leti delovne dobe v nazivu predmetna učiteljica-svetovalka. S trditvijo, da je prišlo do povišanja plač, je pritožnica zatrjevala spremenjeno okoliščino, ki bi lahko bila podlaga za zvišanje rente. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da sta daljša delovna doba in rast plač okoliščini, ki sta predvidljivi in bi lahko bili upoštevani pri določitvi rente v letu 1998.

Prvi tožnik je kot delavec železnice stal na tirih, ko ga je zadela lokomotiva. Njegov prispevek je 30%. Premoženjsko škodo je mogoče določiti po prostem preudarku. Ob nesreči je tožnik izgubil obe stopali, vendar to ni posebno huda invalidnost, kot podlaga za odškodnino svojcem. Pojem posebno težka invalidnost je pravni standard, ki ga je treba razlagati restriktivno. Žena in otroka so posredni oškodovanci, pri katerih ne gre za škodo lastnega izvora.

Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1093. člena ZOR). Ker zakon za primer, ko pride po sklenitvi pogodbe o poravnavi do spremenjenih okoliščin, ne določa kaj drugega, bi torej po splošnih pravilih o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tožnik ne bil upravičen do zahtevka, kakršnega je uveljavil. S pogodbo o poravnavi sta pogodbeni stranki uredili razmerje trajnega značaja. Dogovorili sta se namreč za plačevanje mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka tožnika. Razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v takem primeru ne bi predstavljala (dokončne) ureditve razmerja med strankama, saj bi bilo treba drugačno višino rente določiti bodisi sporazumno bodisi s posredovanjem sodišča na zahtevo upravičene stranke. Tega sta se očitno zavedali tudi pravdni stranki, ki sta tekom pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje sporazumno v določeni meri upoštevali spremenjene okoliščine za določeno časovno obdobje, sodišči prve in druge stopnje pa sta z analogno uporabo 196. člena ZOR tožniku dopustili zahtevek na spremembo pogodbe. Edino z analogno uporabo omenjenega za

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Za zvišanje denarne rente so pravno upoštevne le tiste spremenjene okoliščine, ki jih je sodišče imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Če stranka ne dokazuje drugih okoliščin, ki jih je imelo pred očmi prejšnje sodišče, sodišče ob pogoju (na primer) znatno spremenjenih življenjskih stroškov izhaja iz nazadnje pravnomočno (torej v izreku) določene višine denarne rente.

Materialnopravna podlaga za izračun tožnikove izgube zaslužka in rente je plača šoferja pri tistem podjetju, pri katerem je ali bi tožnik delal, če ne bi bilo škodnega dogodka, ne pa povprečna plača šoferja pri neobstoječem povprečnem prevozniškem podjetju.

Po določbi 196. čl. ZOR je pogoj za spremembo že določene rente ta, da se pozneje znatneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. O tem, katere so tiste nove okoliščine, ki bi nastopile po sporazumni določitvi višine mesečne rente, ne da bi bile znane, objektivno dane oz. ugotovljive že ob njeni določitvi, in ki bi v času od 21.7.1997 do 27.11.1997 (oz. po sodbi sodišča prve stopnje celo do 1.8.1997) narekovale njeno spremembo oz. zvišanje, ni potrebnih dejanskih ugotovitev v razlogih prvostopne sodbe. To je pomembno še zlasti spričo dejstva, ker tožnik s toženo stranko sklenjene poravnave ne izpodbija (na primer zaradi zmote kot ene izmed oblik napake volje - čeprav ponuja trditve ravno v smeri takšne kvalifikacije), niti ne zatrjuje, da bi šlo morebiti za novo škodo, katere obseg v času sklenitve poravnave ni bil znan ali ugotovljiv.

Oškodovanec se mora glede na časovni trenutek, ko zahteva odškodnino, odločiti, ali bo zahteval le povrnitev pretekle škode oziroma bo v določenih časovnih obdobjih zahteval povrnitev škode v preteklem časovnem obdobju, ali pa bo zahteval tudi povrnitev gotove bodoče škode. Če zahteva tudi povrnitev gotove bodoče škode, mu je odškodnina lahko prisojena le v obliki rente. V tem primeru oškodovanec pristane tudi na zakonsko jasno določeni način spreminjanja prisojene rente. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč v 196. členu določa, da lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej (torej od zahteve oškodovanca dalje) poveča rento, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

V primeru, ko je mesečna renta enaka razliki med neto plačo, ki bi jo tožnik prejemal kot voznik in med invalidsko pokojnino, ki jo dejansko prejema, je pomembna okoliščina izpolnitev pogojev za redno upokojitev s 40 leti pokojninske dobe.

Prispevek pokojnega očeta, ki je usmerjen v ustvarjanje premoženja, ne more imeti narave preživninskega prispevka, in zato nima podlage v 194. členu ZOR.

V konkretnem škodnem dogodku so bili poškodovani sicer trije oškodovanci, vendar so vsi trije pretrpeli le udarnine, ki le pri tretji tožnici niso ostale brez posledic. Kljub poškodbi vozila (ki je v prometni nesreči praviloma poškodovano) gre za škodni dogodek, ki ne presega običajne gmotne in negmotne škode, ki jo v prometni nesreči pretrpi en oškodovanec. Za pokritje takšne škode pa bi tedanja zavarovalna vsota tudi po merilih iz Zakona o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 24/76), na katerega se tožena stranka v reviziji sklicuje, morala zadoščati. To velja tudi za rento tretje tožnice. Pravno odločilno je stanje ob sojenju na prvi stopnji, tj. tožničina starost in predvidljiv čas popolne upokojitve oziroma življenja (rojena je 1954. leta) ob mesečnem znesku 2.216,25 SIT. Tudi dosojena odškodninska renta tako ne sodi v krog večjih škod. V času sojenja na prvi stopnji (9.10.1995) je odtlej poteklo že 9 let, pri čemer gre za čas, ko je inflacija dosegala katastrofalne razsežnosti. Tako dolg postopek je imel za posledico tudi spremenjene razmere na področju zavarovalništva, ki pa ne smejo bremeniti le tožeče stranke.