184. člen ZOR

Do delovne nezgode tožnika je prišlo pri uporabi tovornjaka v funkciji delovnega stroja in ne kot prevoznega sredstva (pri raztovarjanju gradbenih mrež s hidravličnim tovornim dvigalom, ki je nameščeno na tovornem vozilo, pri čemer je zaradi bližine daljnovoda prišlo do preskoka električnega toka), zaradi česar niti zavarovanje avtomobilske odgovornosti niti zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) ne predstavljata podlage za odgovornost prvotožene stranke (zavarovalnice) za škodo, ki jo je tožnik utrpel.

Tožnikov zahtevek je bil utemeljeno zavrnjen na podlagi ključne ugotovitve, da tožnik ni padel zaradi poledenelega cestišča, zato torej ni bilo nedopustnega ravnanja toženke.

Ker je bila tožena stranka zadolžena za vzdrževanje in varstvo magistralne ceste M1 ..po pogodbi (priloga B13), je bila zadolžena tudi za vzdrževanje spornega podvoza. Iz 5. člena pogodbe je med drugim določeno, da tožena stranka izvaja tudi vzdrževanje objektov na cestah, torej tudi spornega podvoza (60. člen ZC).

ZOR vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem ali škodljivim dogodkom in posledico samo omenja in je natančno ne opredeli. Zato sodna praksa od primera do primera sama odgovarja na vprašanje vzročne zveze in si pomaga s teoretičnimi spoznanji. V konkretnem primeru je škodo povzročilo več okoliščin, za katere odgovarja toženkin zavarovanec (kumulativna vzročnost). Neposredna vzročna zveza pa obstaja med tožničinim padcem na poledenelem cestišču, na katero je bila prisiljena stopiti, in telesno poškodbo.

Gre za krivdno odgovornost prvo tožene stranke, ki se presoja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki je v 84. členu Zakona o cestah organizacijam za vzdrževanje cest nalagal v okviru obveznosti rednega vzdrževanja cest tudi zagotavljanje prevoznosti cest v letnem in zimskem času. 2.Denarna enota Republike Slovenije je tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju RS. Čeprav se računi glasijo v italijanskih lirah oz. HRK, ob nakazani materialnopravni podlagi ne more biti nobenega dvoma, da lahko tožnik kot valuto izpolnitve uveljavlja tolar.

Občina se z ustanovitvijo javnega podjetja ne razbremeni odgovornosti za vzdrževanje pločnikov. Odgovornost obeh je solidarna.

Določba 184. člena ZOR, ki odškodninsko odgovornost komunalnega podjetja navezuje na opustitev dolžnega ravnanja (v konkretnem primeru: čiščenje snega in posipanje pločnikov), pešca ne odvezuje skrbnega ravnanja (v konkretnem primeru: skrben korak in ustrezna obutev). Vzroke za škodni dogodek je zato mogoče vrednostno pripisati obema stranema.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Tožnica bi bila pri stopanju na pločnik lahko še bolj skrbna, vendar pa opustitev še večje skrbnosti od ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje, ob upoštevanju opustitev zavarovanca tožene stranke, po mnenju revizijskega sodišča predstavlja tako zanemarljiv prispevek tožnice k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, da ga ni mogoče opredeliti kot tožničino krivdo za to, da je nastala škoda (prvi odstavek 192. člena ZOR). Zavarovanec tožene stranke ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj je brez utemeljenega razloga kot organizacija, ki opravlja komunalno storitev (184. člen ZOR), z ureditvijo poškodovanega roba pločnika in pločnika samega odlašal več kot mesec dni. Poškodovani pločnik je predstavljal oviro za ljudi, saj je bil zaradi prometne nesreče poškodovan, na njem pa so bili kosi asfalta in granitne kocke. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podana izključna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Organizacija, zadolžena za vzdrževanje ceste, je odgovorna za škodo, ker je zaradi poledice avto zdrsnil s ceste, ker v zimskem času ob ugotovljeni temperaturi -2 °C, ta pa je še padala, ni posula ceste v ovinku ob napačnem nagibu ceste in na sončnem kraju, torej v okoliščinah, ko je bilo nastanek posledice vsekakor mogoče pričakovati.

Komunalna organizacija je odgovorna za tožniku nastalo škodo, nastalo zaradi zdrsa na javni površini (pločniku - na oljnem madežu), za katerih čiščenje je zadolžena komunalna organizacija. Nadzor čistosti in pohodnosti javnih površin, katerega dnevno opravlja komunalna organizacija, ni bil dovolj skrben (kot se pričakuje že od povprečno skrbnega strokovnjaka - 2. odst. 18. člena ZOR), zaradi česar ji je očitati neredno opravljanje svojih storitev (184. člen ZOR).

Če so temperature pod 0 stopinj C in je pred tem deževalo, je treba cesto preventivno posuti.

Organizacija, ki opravlja elektro dejavnost splošnega pomena, je odgovorna za redno opravljanje javne službe. Svoje odgovornosti se lahko razreši le, če dokaže razlog, ki jo opravičuje, oz. če dokaže, da je ravnala kot dober gospodarstvenik in da iz opravičenega razloga ni mogla dobavljati elektrike.

Drugotožena stranka je sicer res v skladu s 184. členom ZOR dolžna skrbno in redno opravljati svoje storitve, vendar je okvir njenih obveznosti začrtan v navedenih določbah Zakona o javnih cestah in pravilnika. Ob takem okvirju in ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni mogoče reči, da je drugotožena stranka ravnala v nasprotju s potrebno poklicno skrbnostjo.

Sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ob ugotovitvi, da je tožnik vozil sredi noči in sredi zime po mokrem cestišču in da je vedel, da vozi v klanec po zaledeneli cesti, soodgovoren za nastalo škodo do polovice. Medtem, ko je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila predpise o postavljanju stalnih in priložnostnih prometnih znakov (prva in šesta alinea 45. člena pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, Ur. list SRS, št. 11/88) ter o posipanju poledenelega cestišča (četrta alinea 45. člena in 57. člen tega pravilnika) in je zato odgovorna (184. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), saj kljub obvestilu ni pravočasno ukrepala, pa je tožnik s tem, ko ni prilagodil vožnje ali avtomobila celo ustavil, čeprav je vedel za poledico, kršil določbo 45. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91). Ob tehtanju krivde obeh udeležencev se pokaže kot pravilna porazdelitev odgovornosti med strankama za nastalo škodo po enakih deležih (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Cestno podjetje je odgovorno za škodo, ki jo je utrpel kolesar zaradi padca, ko je zapeljal v udarno jamo. Vendar ima pravico le do odškodnine, zmanjšane za 25 %, saj je na kritičen odsek ceste pripeljal s preveliko hitrostjo, čeprav je vedel za poškodovano cestišče. Oškodovanec, ki je utrpel dvojni zdrobljen zlom stegnenice, bi imel ob popolni odgovornosti tožene stranke pravico do odškodnine za telesne bolečine v znesku 1,000.000,00 SIT, odškodnine za strah v znesku 500.000,00 SIT, odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 600.000,00 SIT in odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3,000.000,00 SIT.

Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP),tožena stranka v reviziji neutemeljeno očita tožeči stranki, da je vozila s premajhno skrbnostjo, zlasti pa je neutemeljen očitek, da je v premajhni meri upoštevala specifiko lokalnih razmer, geografsko lego ceste in letni čas (mesec december), v katerem je do škodnega dogodka prišlo. Kot sta materialno pravo pravilno presodili nižji sodišči, bi morala biti na te okoliščine posebej pozorna v resnici drugotožena stranka (2. odstavek 18. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ki bi morala pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih - skrbnost dobrega strokovnjaka, svoje storitve pa bi morala opravljati skrbno in redno (184. člen ZOR). Da drugotožena stranka ni ravnala tako, dokazuje že v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejstvo, da je na poledeneli cesti istega dne na istem mestu zletelo s ceste kar troje vozil.

Cestno podjetje mora ceste vzdrževati tako, da je po njih mogoč varen promet.

Toženo komunalno podjetje, ki kljub opozorilom policije ni posulo spornega cestnega ovinka, ki je znan kot nevaren del cestišča ob poledici, je tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo na avtomobilu. Ta odgovornost temelji na določilu čl. 184 ZOR.

Meritorna sodba, s katero se ugodi zahtevku pozitivne ugotovitvene tožbe ali s katero se zavrne zahtevek negativne ugotovitvene tožbe, ugotavlja obstoj pravice ali pravnega razmerja. Sodba, s katero se zavrne zahtevek pozitivne ugotovitvene tožbe ali s katero se ugodi zahtevku negativne ugotovitvene tožbe pa ugotavlja, da pravica ali pravno razmerje ne obstoji. Ker je bil v predhodni pravdi zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da služnostna pravica hoje in vožnje tožnika ne obstoji in podrejeni zahtevek za ukinitev, je bilo že pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju in sodišče o njem ni moglo več (ponovno) odločati.