VSL sodba I Cp 1972/2006

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku
glede zamudnih obresti spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne
obresti od glavnice 1.481.946,00 SIT od 8.8.1997 dalje in se tožbeni
zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice
1.481.946,00 SIT od 24.7.1996 do 7.8.1997 zavrne.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.481.946,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 24.7.1996 dalje do plačila in mu povrniti

stroške sodnega postopka v višini 604.953,50 SIT, skupaj z enakimi

obrestmi, tekočimi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila,

vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči

stranki naloži plačilo pravdnih stroškov s pripadki. Navaja, da

ugotovitev, da med pravdnima strankama ni spora, da je do škodnega

dogodka prišlo točno v podvozu, ni točna in je tudi protispisna.

Zapisnik z glavne obravnave z dne 18.11.2005 nikjer ne vsebuje

ugotovitve, da naj bi bilo to dejstvo kot nesporno ugotovljeno, razen

tega pa so okoliščine te nezgode še vedno ostale nepopolno

ugotovljene že zato, ker v spisu ni nobenega zapisnika policistov o

ogledu kraja nezgode, ampak je samo obvestilo PP ... z dne 20.9.1996,

da so policisti ogled kraja tega dogodka zavrnili, ker so smatrali,

da v konkretnem primeru ne gre za prometno nesrečo. Tožena stranka je

tudi v ponovljenem postopku vztrajala pri prejšnjih navedbah in

dokaznih predlogih, tudi pri zaslišanju B. Jožeta, saj je le-ta že v

odgovoru na tožbo zatrjeval, da je tožnik spregledal prometni znak,

ki je bil tam postavljen in je prepovedoval promet za vsa vozila v

obe smeri in so ga postavili delavci takratnega gostinskega lokala,

zatrjeval pa je tudi, da je bil voznik Janez T. pod vplivom alkohola

in da se je voznik s poškodovanim vozilom peljal naprej in potem

prišel nazaj z izgovorom, da je vozilo poškodoval ravno v tem

podvozu, vendar sodišče temu dokaznemu predlogu niti v ponovljenem

postopku ni sledilo. Tožena stranka meni, da bi sodišče prve stopnje

že glede na napotke, vsebovane v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z

dne 7.9.2005, na vsak način moralo ugotoviti, po kateri cesti se je

Janez T. pripeljal v podvoz, namesto da razloguje, da se cesta, ki

pelje proti podvozu, konča pred podvozom in nadaljuje takoj za

podvozom. Da bi se cesta pred podvozom končala, nato pa nadaljevala

takoj za podvozom niti Janez T. ni zatrjeval. Sodišče nadalje ni

upoštevalo izpovedbe priče B. Gojkota, ki je izpovedal, da na tem

priključku tožena stranka ni bila nikoli zadolžena za opravljanje

nikakršnih vzdrževalnih del, kakor tudi, da v času pred škodnim

dogodkom od upravljalca te ceste ni dobil nobenega naročila, da naj

sporni priključek zapre. Tožena stranka je v ponovljenem postopku

sodišču v dokazne namene predlagala, da naj se s poizvedbo pri

upravljalcu državnih cest Direkciji RS za ceste ugotovi, ali je

upravljalec magistralne ceste kdajkoli pred škodnim dogodkom toženi

stranki naročil, da naj zapre priključek, po katerem je Janez T.

pripeljal v podvoz, vendar tega dokaza sodišče prve stopnje ni

izvedlo niti ga ni zavrnilo. Sodišče prve stopnje nadalje ni

upoštevalo, da pogodba o rednem vzdrževanju in varstvu magistralnih

in regionalnih cest za leto 1996 skupaj s prilogami in izpovedbo

priče B. Gojkota dokazujejo, da toženi stranki vzdrževanje in varstvo

obravnavanega priključka upravljalec pred škodnim dogodkom ni nikoli

oddal v izvajanje. Sodišče se sklicuje na določbo prvega odstavka

154člena Zakona o obligacijskih razmerjih- ZOR, in ne na 184. člen

ZOR, ki bi prišel v poštev, če bi bila tožena stranka v času pred

škodnim dogodkom zakoniti vzdrževalec in zakoniti upravljalec oz. če

bi bile obveznosti tožene stranke na področju vzdrževanja in varstva

cest določene z zakonom. Z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih javnih

službah (2.7.1993) so bila razveljavljena tista določila Zakona o

cestah, ki so določala, da ima tožena stranka status upravljalca in

status zakonitega vzdrževalca in da javne ceste spadajo med njena

osnovna sredstva. V času škodnega dogodka tožena stranka torej ni

bila več z zakonom določeni vzdrževalec in upravljalec javnih cest.

Materialnopravno je nepravilna tudi odločitev v delu, v katerem je

prisodilo zamudne obresti za čas od dne 24.7.1996 dalje. Tožeča

stranka do zamudnih obresti pred datumom vložitve tožbe ni

upravičena, ker v spisu ni podatkov, da bi pred dnem 8.8.1997

pozivala toženo stranko k plačilu odškodnine.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

V zapisniku z glavne obravnave z dne 18.11.2005 res ni bilo kot

nesporno ugotovljeno dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v

podvozu. Vendar tekom celotnega postopka tožena stranka temu ni

oporekala, sodišče pa je to dejstvo ugotovilo tudi na podlagi

izvedenih dokazov, in sicer na podlagi zaslišanja tožnika, priče

Janeza T. in dopisa PP .. z dne 20.9.1996, kot je razvidno iz

obrazložitve sodbe na strani 4, zadnji odstavek. Pritožbeno sodišče

na podlagi izvedenih dokazov ne dvomi, da je do nesreče prišlo ravno

v podvozu, kjer je voda zalila motor. Okoliščine tega dogodka niso

ostale nepopolno ugotovljene, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve

stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva na podlagi zgoraj

navedenih dokazov. Zapisnik policistov o ogledu kraja nezgode ni bil

napravljen, zaradi odsotnosti le-tega pa dejansko stanje ni ostalo

nepopolno ugotovljeno, kot zmotno meni pritožba. Tožena stranka se ne

more sklicevati na dejstva, ki jih je Jože B. zatrjeval v svojem

odgovoru na tožbo (r. št. 2). Tožene stranke so bile namreč navadni

sosporniki, kar pomeni, da je vsak sospornik v pravdi samostojna

stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo

drugim sospornikom (195. člen ZPP). Tožena stranka sama ni

zatrjevala, da je bil Janez T. pod vplivom alkohola in da se je

voznik s poškodovanim vozilom peljal naprej in potem prišel nazaj z

izgovorom, da je vozilo poškodoval ravno v tem podvozu. Kar se tiče

dejstva, da je bil pred podvozom postavljen prometni znak prepoved

vožnje za vsa vozila v obe smeri, pa je ugotoviti, da je tožena

stranka to dejstvo sicer navajala v svoji vlogi z dne 2.12.2003 (r.

št. 27), vendar je bil dokazni predlog nepopolno substanciran, saj je

tožena stranka predlagala zaslišanje Jožeta B. v zvezi z dejstvom, da

je le-ta 16.5.1996 večkrat varno prevozil omenjeni podvoz, poleg

njega pa tudi voznik osebnega vozila znamke Mitsubitchi Lancer (kar

bi celo kazalo na to, da je bila vožnja skozi podvoz dovoljena).

Poleg tega bi prometni znak zavezoval le, če bi bil postavljen s

strani pooblaščenega organa, ne pa s strani delavcev takratnega

gostinskega lokala.

Po kateri cesti je Janez T. pripeljal v podvoz, je sodišče prve

stopnje jasno obrazložilo v sodbi na strani 3. Pritožbeno sodišče se

z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja, saj so logični in

prepričljivi. V konkretni zadevi je bistvenega pomena, da ozemlje tik

pod magistralno cesto, kjer se je nabirala voda, vsebuje isto parcelo

številko kot magistralna cesta, kar pomeni, da ne spada pod

priključek, parc. št. 547/46, niti pod parc. št. 547/43,

oboje k.o. H., kot je tožnik zatrjeval v vlogi z dne 5.12.2003. Iz

izvedenih dokazov izhaja, da je sporni podvoz sestavni del

magistralne ceste M1 .. (enako tudi izhaja iz 60. člena Zakona o

cestah-ZC, Uradni list SRS, 38/81, 7/86 in 37/87). Ker je bila tožena

stranka zadolžena za vzdrževanje in varstvo magistralne ceste M1

.. po pogodbi (priloga B13), je bila zadolžena tudi za vzdrževanje

spornega podvoza. Iz 5. člena pogodbe je med drugim določeno, da

tožena stranka izvaja tudi vzdrževanje objektov na cestah, torej tudi

spornega podvoza (60. člen ZC). Ker obveznost vzdrževanja spornega

podvoza glede na navedeno določa zakon in pogodba, je nerelevantna

izpoved priče B. Gojkota, da na tem priključku tožena stranka ni bila

nikoli zadolžena za opravljanje kakršnihkoli vzdrževalnih del. Pri

tem je treba toženi stranki pojasniti, da ne gre za vzdrževanje

priključka, temveč za vzdrževanje podvoza, ki je sestavni del

magistralne ceste. Nerelevantno je tudi dejstvo, da tožena stranka ni

nikoli dobila od upravljalca državnih cest naročilo, da sporni podvoz

zapre, saj tožena stranka ni zatrjevala tudi dejstva, da je

upravljalca opozorila na to, da je treba sporni podvoz zapreti, kot

ji to nalaga 87. člen ZC, poleg tega pa je tožena stranka predlagala

dokaz poizvedbo pri upravljalcu državnih cest šele v ponovljenem

postopku, torej v nasprotju z določbo 286. člena in drugega odstavka

362člena ZPP.

Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je vzdrževalec ceste

odgovoren za škodo oškodovancu neposredno, in to tudi za primere, ki

so se zgodili po uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih

službah-ZGJS dne 2.7.1993 (primerjaj npr. II Ips 174/2004 z dne

23.6.2005, II Ips 682/2004). Odgovornost tožene stranke izhaja tako

iz 83. člena ZC, ki določa, da ceste vzdržujejo za to opremljene in

usposobljene organizacije za vzdrževanje cest in da morajo biti ceste

vzdrževane tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene

ter na način in ob pogojih, ki jih določa zakon, predpisi, izdani na

njegovi podlagi, in predpisi o varnosti cestnega prometa. Obveznosti

tožene stranke so tako določene z zakonom, podzakonskimi predpisi in

pogodbo, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Po

oceni pritožbenega sodišča pa predstavlja podlago toženkine

odgovornosti tudi 184. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR; ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti na

podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika). Toženka namreč

opravlja dejavnost splošnega pomena (drugi odstavek 1. člena ZGJS, 4.

člen ZC). Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve

stopnje, da v konkretnem primeru toženka ni ravnala v skladu z

določbami 83., 87. in 90. člena ZC, zato je njena odškodninska

odgovornost podana.

V konkretnem primeru pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi

pritožbe, da pripadajo tožeči stranki zamudne obresti šele od

vložitve tožbe dalje. Sodna praksa se je res že večkrat izrekla, da

tečejo zakonske zamudne obresti od dneva, ko je bila škoda

odpravljena. Vendar pa se ne sme zamenjevati zapadlosti terjatve z

nastopom zamude. Dokler tožena stranka ni niti seznanjena s samim

škodnim dogodkom, njena zamuda ne more nastopiti. Tožeča stranka ni z

ničemer izkazala, da bi bila tožena stranka kakorkoli sploh

seznanjena s samim škodnim dogodkom pred vložitvijo tožbe, zato je

bilo treba pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi in izpodbijano

sodbo spremeniti tako, da se tožeči stranki prisodijo zamudne obresti

od glavnice od vložitve tožbe dalje, tožbeni zahtevek za plačilo

zamudnih obresti od glavnice od 24.7.1996 pa do 7.8.1997 pa je bilo

treba zavrniti (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem je bila pritožba

neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v

izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ni našlo kršitev,

na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe glede obresti ni terjala spremembe

odločitve o stroških postopka, saj gre za stransko terjatev, ki ne

vpliva na odločanje o uspehu in višino stroškov postopka. Iz enakega

razloga je dolžna tožena stranka tudi v celoti kriti svoje stroške

pritožbenega postopka, čeprav je v majhnem delu glede obresti uspela.

Pritožbeno sodišče pa je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna

kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj jih glede na vsebino

le-tega ni mogoče šteti kot potrebne stroške v smislu prvega odstavka

155člena ZPP. Navedena odločitev o pritožbenih stroških temelji na

določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.