183. člen ZOR

Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic. Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za moreb

Plačilo najemnine v času, ko prodajalec krši svojo kontrahirno dolžnost po 117. členu SZ, za upravičenca do odkupa ne predstavlja prikrajšanja.

Ker je tožnica plačala kupnino za stanovanje, izračunano po višji vrednosti točke, je utemeljen njen zahtevek za vrnitev dela najemnine, kolikor je ta presegala obveznosti lastnika stanovanja, ki jo je plačevala še 9 let po tem, ko so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe po 117. členu SZ. Tožena stranka ni uspela dokazati, da ni kriva za kar devetleten nepotreben zastoj v postopku za odkup stanovanja.

Za kontrahirno dolžnost na področju privatizacije stanovanj velja specialna ureditev, in sicer 117. in nadaljnji členi SZ. Te določbe pa imajo posebno naravo, ki izključujejo odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih obligacijskega prava. Pri privatizaciji stanovanj ne gre za pogodbena razmerja, ki bi temeljila na načelih obligacijskega prava, temveč gre za posebno pravno ureditev sklepanja pogodb o prodaji stanovanj. Prodajalec ni svoboden pri odločanju, ali bo sklenil prodajno pogodbo in pri oblikovanju cene.

Toženka je tista, ki je bila dolžna skleniti pogodbo takoj oziroma glede na specifiko zadeve takoj, ko je to bilo mogoče. V določbi 162. člena OZ oziroma 183. člena ZOR je vsebovana njena dolžnost spremljati obstoj pogojev oziroma ovir za izpolnitev kontrahirne dolžnosti.

Takoj, ko so tožniki sprejeli ponudbo, je nastala kontrahirna dolžnost pravnega prednika tožene stranke. Ker je ta ni izpolnil, je tožnikom nastala škoda, ki jo je tožeča stranka dolžna povrniti.

Določbe SZ, ki urejajo privatizacijo stanovanj (117. člen SZ in naslednji), ne temeljijo na načelih obligacijskega prava o svobodi urejanja obligacijskih razmerij, enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih in enaki vrednosti dajatev, saj prodajalec ni svoboden pri odločanju, ali bo sklenil prodajno pogodbo in pri oblikovanju cene. Po navedenih določbah SZ namreč lastnik mora stanovanje prodati in to za kupnino, ki se prav tako oblikuje po določbah tega zakona.

Plačilo najemnine v času, ko prodajalec krši svojo kontrahirno dolžnost po 117. členu SZ, za upravičenca do odkupa ne predstavlja prikrajšanja.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Z razveljavitvijo sklepa o prenehanju delovnega razmerja je vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedeno odločitvijo tožene stranke. To pomeni, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izteka pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bil napoten na delo v tujino, oz. do dokončne razporeditve na drugo delovno mesto v Sloveniji, izplačati nadomestilo plače, kot bi ga prejel, če bi v tem obdobju delal v tujini. Gre za povračilo škode, ki je tožniku nastala zaradi ravnanja tožene stranke. Ker pa tožnik v tem času ni delal v tujini, je upravičen le do tolarske protivrednosti deviznega nadomestila plače glede na to, da je plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji tolar.

Ker je tožnica plačala kupnino za stanovanje, izračunano po višji vrednosti točke, je utemeljen njen zahtevek za vrnitev dela najemnine v obsegu, kolikor ta dajatev presega obveznosti lastnika stanovanja.

Tožnik je ves čas od vložitve zahteve za odkup stanovanja le-to uporabljal in zanj plačeval le neprofitno najemnino. Pravno varstvo je dosegel s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe po kupnini glede na vrednost točke, ki je veljala 30. dan po vložitvi zahteve za odkup, zato ni upravičen še do odškodnine zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti.

Pri kršitvi kontrahirne dolžnosti po 117. členu in naslednjih je treba kupce zavarovati s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje za kupnino, ki je oblikovana po privatizacijskih določbah SZ po vrednosti točke, ki je veljala 30. dan po vložitvi zahteve za odkup stanovanja (peti odstavek 117. člena SZ). S tem so kupčeve koristi ustrezno zavarovane. Nadaljnje sankcije glede na navedeno ne bi bile utemeljene.

Če bi zakon želel poskus mirne ureditve spornega razmerja predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega ali drugega postopka, bi to moral izrecno in na nedvoumen način določiti. Tako pa ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo v skladu s 14. čl. ZDPra, tega ne more uveljavljati v pravdi oziroma drugem postopku. Tožeča stranka je spor za povračilo plačane najemnine za obdobje od dneva, ko bi morala biti sklenjena pogodba o prodaji stanovanja, do dneva, ko je bila dejansko sklenjena, opredelila kot spor iz neupravičene pridobitve, torej na podlagi 210. čl. ZOR, sodišče prve stopnje pa kot odškodninski spor na podlagi 183. ZOR. Vendar pa določbe ZOR (ne 183. čl. ne 210. čl. in nadaljnji) v obravnavanem sporu ne pridejo v poštev. Primarni interes privatizacijskega upravičenca po SZ je sklenitev prodajne pogodbe. Njegovi interesi so v primeru kršitve kontrahirne dolžnosti zavarovani s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje za kupnino, ki se oblikuje po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahteve za stanovanje (5. odst. 117. čl. SZ). Če bi bil poleg tega upravičen tudi do vrnitve plačane (neprofitn

Škoda zaradi kršitve dolžnosti sklenitve pogodbe za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu je lahko razlika med najemnino, ki jo je upravičenec moral plačevati kot najemnik v času od nastopa kontrahirne dolžnosti do dejanske sklenitve pogodbe, ter stroški, ki bi jih imel, če bi bil v tem času že lastnik stanovanja. Škoda je zmanjšana s koristjo, ki jo je imel upravičenec od tega, da je z denarjem v višini kupnine v vmesnem času lahko razpolagal. Ni pravne podlage za in je v nasprotju z načelom denarnega nominalizma preračunavanje tolarskega zneska kupnine v protivrednost v nemških markah.

Ker je tožnik ves čas od vložitve zahteve za odkup stanovanja uporabljal sporno stanovanje in je zanj le določen čas plačeval neprofitno najemnino, ni upravičen do dvojnega pravnega varstva: prisilne sklenitve prodajne pogodbe po kupnini glede na vrednost točke, ki je veljala 30. dan po vložitvi zahteve za odkup, in še do odškodnine zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti.

Zahteva za odkup stanovanja mora biti določna, to je vsebovati mora navedbo predmeta nakupa (ki se lahko nanaša le na stanovanje, na katerem je imel privatizicijski upravičenec stanovanjsko pravico) in izbiro pogojev plačila kupnine (iz drugega in tretjega odstavka 117. člena oziroma 119. in naslednjih členov SZ). Le taka zahteva omogoča lastniku stanovanja, da v predpisanem 30 dnevnem roku po vloženi zahtevi oblikuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe, ki je sklenjena s trenutkom, ko privatizacijski upravičenec ponudbo sprejme. Pri tem je še pomembno, da pravno predstavlja stanovanje nedeljiv materialnopravni pojem (po definiciji 2. člena SZ so sestavni del stanovanja tudi pomožni prostori) ter je zato stanovanje praviloma v pravnem prometu kot celota. To pa pomeni dalje, da kadar so pomožni prostori sestavina določenega stanovanja, ne morejo biti proti volji prizadetih v pravnem prometu samostojno, tako kot tudi ne stanovanjski prostori iz prvega odstavka 2. člena SZ brez pomožnih prostorov, kadar jih imajo. Pravna ureditev sklepanja prodajnih pogodb za stanovanja po privatizacijskih določbah SZ pomeni specialno ureditev, ki jo je treba upoštevati v primeru kršitve kon

Za obstoj odškodninske odgovornosti po čl. 183 ZOR mora zaradi tega, ker tožena stranka ni pravočasno sklenila prodajne pogodbe, tožeči stranki nastati škoda, da bi bil njen zahtevek na tej podlagi utemeljen.

Čim je sodišče oškodovancu priznalo odškodnino za nove avtomobilske dele, mu mora priznati tudi prometni davek in ni potrebno tožniku posebej izkazovati, da je prometni davek plačal.

V 128. členu SZ je res določeno, da odloča v primeru spora o upravičenosti zavrnitve sklenitve prodajne pogodbe v postopku za privatizacijo stanovanj sodišče v pravdnem postopku (tretji odstavek tega člena) in da postopek sproži prejšnji imetnik stanovanjske pravice v petnajstih dneh po zavrnitvi (četrti odstavek). Vendar pri slednjem ne gre za prekluzivni, marveč le za instrukcijski rok.