19. člen ZOR

V primeru, ko oškodovanec ne glede na izkazano skrbnost ne izve za povzročitelja, lahko sicer pride do zastaranja njegove terjatve za povračilo povzročene škode do Slovenskega zavarovalnega združenja po izteku petletnega, objektivnega zastaralnega roka, ne more pa zastaranje oškodovančeve terjatve nastopiti z iztekom triletnega, subjektivnega zastaralnega roka, saj ni mogoče določiti trenutka, ko bi ta pričel teči. Če je oškodovancu mogoče očitati, da bi ob zadostni skrbnosti lahko izvedel za povzročitelja nesreče, to vpliva na vprašanje, ali tožena stranka sploh odgovarja za povzročeno škodo.

V obravnavani zadevi je moralo revizijsko sodišče presoditi, ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven, glede na to, da je zamuda, na katero se pogodbena kazen navezuje, odvisna tudi od okoliščin, na katere dolžnik ne more (v celoti) vplivati. Presodilo je, da je dogovor veljaven, ker ga v obravnavanem primeru ni mogoče obravnavati ločeno od pravil o prodajni pogodbi in dolžnosti izpolniti obveznost ter pravil o jamčevanju za pravne napake.

Kadar postane skupno bivanje neznosno se pogodba o preužitku zato v znatnem delu ne izvršuje, vzrok za to pa tiči na doživljajski strani preživljanca, mora ta poseči po milejši sankciji, ne pa zahtevati razveze pogodbe. Usklajenost temeljnih načel obligacijskega prava ter ustavnega načela sorazmernosti zahteva, da skuša tak preživljanec pogodbeno razmerje najprej ustrezno spremeniti. Šele če to ni mogoče ali če druga stran v takšno spremembo ne privoli, lahko zahteva razvezo pogodbe.

Ker v konkretnem primeru izjava volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe ni bila dana s strani za to pooblaščene osebe in sporne pogodbe tudi ni odobril občinski svet, pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

Presoja višine odškodnine za posamezne vrste negmotne škode.

Za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Določba individualne pogodbe o poslovodenju, s katero sta se stranki dogovorili, da ima direktor - tožnik v primeru predčasne razrešitve iz katerega koli razloga pravico do odpravnine, določene v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah, ni v nasprotju z ustavo, ni nična in tudi ne izvira iz nedopustne podlage. Gre za pravico, s katero lahko stranki prosto razpolagata, ker ni omejena z nobenim predpisom. Predmeta navedene pogodbe ni mogoče primerjati s predmeti, katerih promet je omejen ali prepovedan. Tožena stranka navedene določbe pogodbe ni izpodbijala in je šele v pritožbi prvič uveljavljala njeno ničnost.

Prizadevanje za mirno rešitev spora je načelo obligacijskega prava, nikakor pa ne gre za procesno predpostavko, od katere bi bilo odvisno sodno varstvo pravic udeležencev. Glede na to, da ZIZ določa izključno pristojnost, drugačen dogovor o krajevni pristojnosti ni mogoč. Kadar so dejstva takšna, da zanje dokazno breme nosi dolžnik, mora ugovoru priložiti tudi dokaze zanje, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.