VSL sodba in sklep I Cp 3188/2016

I. Pritožbi zoper odločbo z dne 16.12.2015 se delno ugodi in se ta glede prvo in drugo tožene stranke razveljavi v IV. točki izreka, prav tako se posledično razveljavi v VI. in VII. točki izreka, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču v novo sojenje; v preostalem se pritožba zavrne in se odločba z dne 16.12.2015 v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 21.6.2016 se ugodi in se ta spremeni tako, da se zahteva četrto tožene stranke za povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji z dne 30.5.2016 zavrže.

III. Četrto tožena stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, vmesno sodbo in sklepom z dne 16.12.2015:

- odločilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani (kot sodišče Republike Slovenije) pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (I. točka izreka),

- zaradi umika tožbe prvo tožnika za plačilo odškodnine v znesku 80.000,00 EUR s pp (70.000,00 UER s pp za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 5.000,00 EUR zaradi skaženosti in 5.000,00 EUR s pp zaradi premoženjske škode) je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka),

- dovolilo objektivno spremembo tožbe (III. točka izreka),

- zoper prvo, drugo in četrto toženo stranko zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine (za telesne bolečin in strah) v znesku 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do dne plačila, zahtevek na solidarno plačilo mesečne rente za čas od 30.7.2004 do 31.12.2004 po 800,00 EUR na mesec, za čas od 1.1.2005 do 31.12.2005 po 900,00 EUR na mesec, za čas od 1.1.2006 do 31.12.2006 po 1.000,00 EUR na mesec, za čas od 1.1.2007 do 31.12.2007 po 1.100,00 EUR na mesec, za čas od 1.1.2008 dalje in vse dokler naj bi za to obstajali zakonski pogoji pa po 1.200,00 EUR na mesec kot tudi zahtevek na solidarno plačilo odškodnine drugo tožnici v znesku 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 26.7.2007 do dne plačila (IV. točka izreka),

- odločilo, da je tretje toženec (po temelju) odškodninsko odgovoren za škodo zaradi poškodb, ki jih je prvo tožnik utrpel v prometni nesreči dne 30.7.2004 (V. točka izreka),

- odločilo, da sta dolžna tožnika v 15-ih dneh nerazdelno plačati prvo tožencu njegove pravdne stroške v znesku 9.085,68 EUR (VI. točka izreka),

- odločilo, da sta dolžna tožnika v 15-ih dneh nerazdelno plačati drugo toženki njene pravdne stroške v znesku 9.895,77 EUR (VII. točka izreka).

2S sklepom z dne 21.6.2016 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da sta dolžna tožnika v 15-ih dneh nerazdelno plačati četrto toženki njene pravdne stroške v znesku 6.605,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper obe odločbi se pritožuje tožnika.

4Zoper sodbo se zaradi kratenja človekovih pravic ter zaradi ostalih v zakonu predvidenih razlogov pritožujeta v delu, v katerem v pravdi nista uspela,(2) ter pritožbenemu sodišču predlagata, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarjata, da naj bi bilo v vlogi z dne 12.8.2015 (ob sklicevanju na odločbo VSL II Cp 1223/93 z dne 12.1.1994) nasprotnikovo stališče izpodbito. V omenjeni odločbi sodišče trdi, da bo potrebno obračunavati vrednost zavarovalne vsote na dan sojenja. Nesporno je na dan sojenja zavarovalna vsota četrto toženke znašala 100.000,00 EUR. Zato je zoper njo do te višine utemeljen tožbeni zahtevek, saj sama navaja, da je drugo toženki plačala precej manj kot 100.000,00 EUR. Kršena naj bi bila pravica do enakega sodnega varstva iz 22. člena Ustave (pritožba se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-2/97 z dne 14.1.1999). Na podlagi 204. člena ZPP je tožnik predlagal sodišču, naj obvesti Ministrstvo za pravdo Republike Makedonije o poteku pravde tako, da bo vročilo makedonskemu ministrstvu njegovo vlogo in strokovno mnenje doc. dr. N. G. z dne 30.4.2015 z namenom, da se zagotovi civilno pravni učinek med tožnikom in Ministrstvom za pravdo Republike Makedonije. Sodišče te tožnikove vloge z dne 13.5.2015 ni vročilo makedonskemu ministrstvu. Ob sklicevanju na 204. člen ZPP pritožba zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Strokovno mnenje, ki ga je podal doc. dr. N. G., protislovi obvestilu o pravu, ki ga je podalo makedonsko ministrstvo in ga je izdelala pravna oseba, in sicer zavarovalnica. Že na prvi pogled je očitno, da je obvestilo zavarovalnice pristransko in nestrokovno, saj je vsakemu slovenskemu sodniku jasno, da je Makedonija obdržala rešitev iz ZOR-a iz SFRJ. Razlogi za sodbo so med seboj v nasprotju (podana naj bi bila absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je ugotovilo, da je četrto toženka plačala drugo toženki znesek, ki ga je drugo toženka plačala tožniku. Na podlagi tega dejstva je naredilo sklep, da je četrta toženka ta znesek plačala tožniku, s čimer je kršilo prvi zakon mišljenja; da je vsak predmet s seboj identičen. Če je četrto toženka plačala določen znesek drugo toženki, temu dejanju ne moremo pripisati plačilo tožniku. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne bi smelo uporabiti makedonskih spisov, saj je očitno, da so kršene človekove pravice. Najprej je bil obsojen tretje toženec, šele nato je bil oproščen prvo toženec. Poudarja, da je na podlagi točke d prvega odstavka 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča (ki je na podlagi 92. člena Ustanovne listine ZN njen integralni del) nauk najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih narodov pomožno sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil. Pritožba poudarja, da je doc. N. G. eden najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov makedonskega naroda za obligacijsko pravo.

5Na pritožbo je odgovorila četrto tožena stranka, ki predlaga zavrnitev pritožbe. Ostali toženci na pritožbo niso odgovorili.

6Tudi zoper sklep z dne 21.6.2016 se tožnika pritožujeta zaradi kratenja človekovih pravic (in sicer prepoved diskriminacije - 14. člen EKČP) in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata, da ga v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, alternativno pa, da ga spremeni tako, da zahtevo za stroške zavrže. Sodišče ni navedlo pravne norme, na podlagi katere ima pravico poklicati toženo stranko naj vloži stroškovnik. V konkretnem primeru naj bi sodišče odločilo ultra vires. Kršilo je c točko prvega odstavka 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča, ki je na podlagi 92. člena Ustanovne listine ZN njen sestavni del. Moralo bi uporabiti tretji odstavek 163. člena ZPP. Pritožba poudarja, da naj bi šlo za prekluziven rok. Sklicuje se na določbo 164. člena ZPP in poudarja, da morajo stranke v vsakem primeru stroške zahtevati do konca postopka.

7Četrto toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

8Pritožba zoper odločbo z dne 16.12.2015 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 21.6.2016 pa je v celoti utemeljena.

V zvezi s pritožbo zoper odločbo z dne 16.12.2015:

9Ker je četrto toženka že v odgovoru na tožbo jasno zatrjevala, da zavarovalna vsota, do katere v obravnavani zadevi jamči, znaša 50.000,00 EUR, pritožbeno navajanje, češ da naj bi na dan sojenja ta (zavarovalna vsota) nesporno znašala 100.000,00 EUR, ni (po)jasn(jen)o.(3) Pritožba ob tem nadalje ne upošteva, da je potrebno tako kot glede ostalih materialno-pravnih vprašanj tudi glede obstoja obveznosti valorizacije zavarovalne vsote na čas sojenja uporabiti makedonsko pravo.(4) (5) V našem pravu valorizacijo zavarovalne vsote predvideva 19. člen ZOZP.(6) Da naj bi tovrstna pravna podlaga obstajala v makedonskem pravu, ni razvidno.(7) Tako iz (prvega odstavka) 64. člena Zakona o zavarovalništvu(8) (na katerega se v 13. točki obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje sodišče prve stopnje) jasno izhaja, da (razen ob obstoju drugačnega dogovora(9)) četrto toženkina obveznost za osebna vozila ne more presegati zneska 50.000,00 EUR.(10) Iz omenjenih razlogov pritožbenemu očitku o kršitvi pravice do enakega sodnega varstva (iz 22. člena Ustave RS) ni moč slediti. Sodišče prve stopnje (kot to neupravičeno očita pritožba) tudi nikjer ne navaja,(11) češ da je četrto toženka znesek, ki ga je plačala drugo toženki, plačala tožniku. Materialno-pravno pravilno je zgolj zaključilo, da je četrto toženka del svoje obveznosti (ki jo je imela do višine omenjene zavarovalne vsote) izpolnila s plačilom regresne terjatve drugo toženke (to je s povračilom sorazmernega dela zneska, ki ga je iz naslova škode utrpljene zaradi predmetne prometne nesreče drugo toženka plačala tožniku).(12) Ker naj bi (kot v 13. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje) preostali del svoje obveznosti izpolnila s plačilom ostalim oškodovancem iz predmetne prometne nesreče,(13) je (zaradi izčrpanosti zavarovalne vsote) tožbeni zahtevek zoper četrto toženko upravičeno zavrnilo.

10Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženca in drugo toženko sodišče prve stopnje utemeljuje z ugotovitvijo, da naj bi slednja dva (kot naj bi to ugovarjala) izkazala, da je bil za nastanek predmetne prometne nesreče kriv izključno tretje toženec. Glede upoštevnosti tega ugovora v makedonskem pravu pa kot razlog pred tem omenja zgolj, da naj bi bila določba četrtega odstavka 164. člena makedonskega ZOR enaka oziroma (celo) identična določbi četrtega odstavka 178. člena slovenskega ZOR,(14) ki je veljal pred uveljavitvijo OZ.(15) Ta (zadnja) ugotovitev ni niti točna niti ne bi bila (četudi bi držala) v tem oziru zadosten argument. Za razliko od (nekdanjega) ZOR, ki je v četrtem odstavku 178. člena določal, da odgovarjata za škodo, ki jo pretrpijo drugi, imetnika motornih vozil solidarno, namreč makedonski ZOR(16) k temu izrecno dodaja, da gre za solidarno odgovornost ne glede krivdo.

11Stališča glede vprašanja dovoljenosti uveljavljanja tega ugovora v času veljavnosti nekdanjega ZOR niso bila enoznačna.(17) Čeprav Stojan Cigoj(18) opozarja na judikaturo, ki naj bi nanj dala pozitiven odgovor, na drugi strani ni moč spregledati sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 983/1994 z dne 28.6.1995, ki je v zvezi z uporabo četrtega odstavka 178. člena ZOR jasno poudarilo, da krivda le enega izmed voznikov za prometno nesrečo, v kateri je udeleženih več premikajočih se motornih vozil, ne more vplivati na njihovo solidarno objektivno odgovornost „drugim“.(19) Takšno naziranje pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča skladno z namenom, zaradi katerega je (objektivna) odgovornost imetnikov (premikajočih se) motornih vozil(20) napram drugim (to je osebam, ki v času škodnega dogodka to niso) sploh vzpostavljena. Ta ni vzpostavljena zaradi njihove morebitne krivde, ampak (ne glede na njen obstoj) zaradi (povečane) škodne nevarnosti,(21) ki jo takšno obratovanje (delovanje) napram drugim predstavlja.(22) Kakor vprašanje krivde ne more biti relevantno za presojo obstoja njegove odgovornosti napram drugemu v primeru, kadar je škodo povzročil le en imetnik, ne sme biti nič drugače, če je teh imetnikov - povzročiteljev več. Takšno naziranje pa je očitno prišlo v sam tekst prej omenjene določbe makedonskega ZOR, ki okoliščino (morebitne) krivde (kateregakoli od) imetnikov motornih vozil pri presoji obstoja njihove solidarne odškodninske odgovornosti napram drugi osebi izrecno izključuje. Tožeča stranka je v zvezi s tem predložila strokovno mnenje (na katerega se sklicuje tudi v pritožbi), ki naj bi takšno naziranje podpiralo, do katerega pa se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo.

12Spričo navedenega razlogi, zaradi katerih je sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo toženca in drugo toženko zavrnilo, niso prepričljivi. Ker se zato do ostalih za odločitev relevantnih materialno-pravnih ugovorov, ki sta jih slednje dva podala (in sicer tako ugovora zastaranja kot ugovora prvo tožnikovega prispevka (odgovornosti) za nastalo škodo), ni opredeljevalo, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in odločbo z dne 16.12.2015 glede prvo toženca in drugo toženke v IV. točki izreka (torej v delu, ki predstavlja delno sodbo), posledično pa tudi v VI. in VII. točki izreka (stroškovna odločitev), razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje(23) (354. člen ZPP(24)). Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrniti, izpodbijano odločbo pa v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrditi (353. člen ZPP). Četrto toženka sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 21.6.2016:

13Ker v konkretnem primeru ni šlo situacijo primerljivo tisti iz sedmega odstavka 163. člena ZPP (ko torej pride do konca postopka izven obravnave), tudi ni nobenih pogojev za „smiselno“ uporabo (kot je to v 14. točki obrazložitve odločbe z dne 16.12.2015 navedlo sodišče prve stopnje) omenjenega člena pri presoji pravočasnosti četrto toženkine zahteve za povrnitev stroškov z dne 30.5.2016. Tudi slednja je bila (kot ostali toženci(25)) dolžna povrnitev svojih stroškov postopka na prvi stopnji zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (tretji odstavek 163. člena ZPP), torej na naroku dne 16.12.2015. Upoštevaje, da je bila zoper četrto toženko izdana zavrnilna, torej končna sodba, je omenjeni narok zanjo pomenil tudi konec glavne obravnave. Zato je bila njena kasnejša priglasitev stroškov (v vlogi z dne 30.5.2016) prepozna. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških z dne 21.6.2016 ugoditi in tega spremeniti tako, da se četrto toženkina zahteva za priglasitev stroškov zavrže (tretja točka 365. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Katere pravna naslednica je Z. d.d.

Op. št. (2): Upoštevaje omenjeno pojasnilo je jasno, da se, kljub uvodni navedbi, da se pritožujeta zoper delno sodbo in vmesno sodbo, njuna pritožba (iz razloga ker izdaja vmesne sodbe pomeni njun uspeh v pravdi) nanaša zgolj na delno sodbo.

Op. št. (3): Pritožba se v tem oziru sklicuje na vlogo četrto toženke, ki pa je konkretno ne opredeli.

Op. št. (4): Glede obveznosti uporabe le-tega v konkretnem primeru glej 10. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (5): Zaradi česar je neprepričljivo sklicevanje odločbo tukajšnjega sodišča II Cp 1223/93 z dne 12.1.1994, v okviru katere obravnavani primer se je presojal po slovenskem (materialnem) pravu.

Op. št. (6): Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/1994, kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): Niti je ne omenja pritožba.

Op. št. (8): Glej l. št. 478d.

Op. št. (9): Glede obstoja katerega pa tožnika (na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje) trditev nista podala.

Op. št. (10): Njeno jamčevanje do zneska (zavarovalne vsote) 100.000,00 EUR velja zgolj za tovorna vozila in avtobuse (ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev).

Op. št. (11): Medtem ko je pritožbeni očitek (ob sklicevanju na kršitev človekovih pravic) sodišču prve stopnje, da ne bi smelo uporabiti makedonskih spisov, presplošen (ne(po)jas(nj)en) in posledično neupošteven.

Op. št. (12): Sodišče prve stopnje zato ni kršilo ne zakonov mišljenja in ne materialnega prava.

Op. št. (13): Česar pritožba (argumentirano) ne izpodbija.

Op. št. (14): Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (15): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

Op. št. (16): Glej l. št. 478č.

Op. št. (17): Glej Tomaž Pavčnik, (Ne)dopustnost ugovora, da je za nesrečo izključno odgovoren le en voznik (člen 154/4 OZ), Pravni letopis (Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani), 2014, str. 113.

Op. št. (18): Glej Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, str. 195.

Op. št. (19): V omenjenem primeru je bila tožnica poškodovana kot sopotnica pri nesreči premikajočih se motornih vozil.

Op. št. (20): Z drugimi besedami voznikov.

Op. št. (21): V zvezi s tem glej D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (redaktorja M. Juhart, N. Plavšak), prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 848 – 851 in 878-879.

Op. št. (22): O obstoju prvo toženčeve objektivne odgovornosti tako ne bi mogli govoriti zgolj v primeru, če ga v konkretnem primeru ne bi bilo moč opredeliti kot imetnika nevarne stvari. A le spričo dejstva, da je pred trčenjem s svojim vozilom (ustavljen) čakal v križišču, da bo zavil levo, se tej kvalifikaciji ni moč izogniti. V okvir nevarnega delovanja sodijo namreč tudi pripravljalna dejanja, ki šele omogočajo nevarno delovanje, poleg tega pa je pomembna (ključna) že sama vključenost vozila v promet (in ne sama okoliščina, ali se ta v relevantnem trenutku v prometu premika (in kako hitro) ali ne (glej D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (redaktorja M. Juhart, N. Plavšak), prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 879-880, kot tudi Stojan Cigoj, Odškodninsko pravo Jugoslavije, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1972, str. 615-616).

Op. št. (23): V katerem naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do teh ostalih materialno-pravnih ugovorov.

Op. št. (24): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (25): Prvo in drugo tožena stranka sta to tudi storili. Da naj bi sodišče prve stopnje (kot to četrto toženka navaja v odgovoru na pritožbo) na naroku strankam sporočilo, da o stroških v delni in vmesni sodbi ne bo odločalo in da bodo lahko stroškovnike predložile v naknadnem 15-dnevnem roku, ki bo tekel od izdaje delne sodne odločbe, iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 16.12.2015 ni razvidno.