164. člen ZOR

Cesta ni bila več v funkciji državne ceste, za katero bi odgovarjala toženka, temveč je pridobila lastnost dirkališča, za katerega odgovarja organizator prireditve, zaradi česar toženka že iz tega razloga ne more biti odgovorna. Javna cesta namreč služi javnemu prometu za katerega veljajo drugačna pravila (npr. predpisi o hitrosti, smer vožnje), kot pa veljajo pravila na dirkališču. Navedbe o nepravilni namestitvi varovalne ograje, kot samostojne podlage za ugotavljanje odgovornosti toženke, v postopku ni predvidelo niti prvostopenjsko niti višje sodišče, temveč je šele Vrhovno sodišče RS opozorilo, da je potrebno zatrjevanje tožnikov glede neustrezne postavitve ograje obravnavati kot samostojen očitek v smeri ugotavljanja odgovornosti toženke, zato je sodišče pravilno dalo toženki možnost, da se nanje odzove še po prvem naroku.

Ker je odškodnina odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso oziroma ker sodna praksa v zvezi vprašanji, vezanimi na povrnitev premoženjske škode obstaja, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.

Psihiatrični bolnišnici ni mogoče očitati, da je bilo njeno ravnanje nedopustno. Tožnika ni silila v igranje nogometa, nasprotno, predpisala mu je celo omejitev telovadbe zaradi bolečin v nogah in drugih težav. Tožnik se njenih navodil ni držal. Njegova diagnoza odvisnosti od alkohola, ko se je zdravil na odprtem oddelku, ji tudi ne nalaga dolžnosti, da bi mu preprečevala udejstvovanje pri igri nogometa v prostem času. Tudi nadzor v bolnišnici je ustrezno organizirala.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Sodišče je presojalo spor skladno z določilom 164. člena ZOR. Pri tem je pravilno upoštevalo obrnjeno dokazno breme tožene stranke, ki je morala dokazati, da bi njen varovanec povzročil škodo tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Če je bil neposreden vzrok za nastanek škode, ki jo je tožnik utrpel v času opravljanja vojaške dolžnosti njegovo lastno ravnanje, je zanjo odgovorna toženka. Neustrezno ravnanje odgovornih vojaških oseb, ki so opustile dolžno nadzorstvo nad tožnikom, čeprav so jim bile njegove hude psihične težave znane, je namreč povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka.

V prvem odstavku 191. člena ZOR je predvideno plačilo manjše odškodnine, kot znaša škoda, (1.) ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca, (2.) če je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo odškodnine spravilo v pomanjkanje, in (3.) če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Doslej je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat odločalo o predlogih za znižanje odškodnine in je tehtalo sorazmernost ekonomskega bremena, ki bi ga imela odškodnina za odgovorno osebo, in zadoščenja oškodovanca. V obravnavanem primeru ugotovljene premoženjske okoliščine na strani obeh pravdnih strank ustrezajo tistemu dejanskemu stanju, ki ga je predvidel zakonodajalec, ko je pooblastil sodišče za ustrezno zmanjšanje odškodnine. Toda zakonodajalec je sodišču naložil tudi to, da mora upoštevati stopnjo odgovornosti, ki ne sme preseči lahke malomarnosti. Izhodišče za ugotavljanje odgovornosti oziroma krivde povzročitelja je v 158. členu ZOR, ki določa, da je oškodovalec kriv, kadar povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Ker bi bilo psihično stanje varovanca tožene stranke - skrbnika, tudi če bi užival predpisana zdravila, enako, je že s tem vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo skrbi za zdravljenje varovanca in škodo, ki jo je povzročil, pretrgana.

ZOR, ki v 154. členu navaja različne oblike odgovornosti, v prvem odstavku 159. člena izključuje odgovornost za povzročitev škode v primeru, ko povzročitelj škode zaradi duševne bolezni ali slaboumnosti ali kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati. Ob tem pa v posebnem poglavju: odgovornost za drugega predpisuje odgovornost oseb, ki so lahko odgovorne za ravnanje takih oseb. V 164. členu domneva odgovornost tistega, ki je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati tako osebo. Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da je toženkin varovanec slaboumna oseba in da je toženka na podlagi odločbe skrbstvenega organa njegova skrbnica, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po prvem odstavku 164. člena ZOR domnevalo njeno krivdo.

Pravnemu standardu pravičnosti, sicer nikjer v zakonu opredeljenemu, mora dati vsebino sodnik, pri čemer pa velja zanj v zakonu zapisano izhodišče - gmotno stanje oškodovalca in oškodovanca, ki ju zakon določa kot bistven, neločljivo povezan element pravičnosti.