VSK sodba I Cp 108/2005

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki najmanj znesek 210.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.3.1999 do izplačila, kakor tudi mu povrniti pravdne stroške z enakimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Proti takšni sodbi se je pritožil tožnik po svojem pooblaščencu. Navaja, da se pritožuje zoper izpodbijano sodbo iz vseh razlogov ter v celoti. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil tožnik v času spornega škodnega dogodka zavarovan pri toženi stranki, sporno pa je ali je odgovornost tožene stranke izključena, ker naj bi po njenem odgovoru na tožbo šlo za pretep ali fizični obračun. Če je to razlog zaradi katerega je tožena stranka pred pravdo tožniku zavrnila izplačilo zavarovalnine bi se v pravdi moralo obravnavati predvsem to sporno okoliščino in ugotoviti relevantno dejstvo ali je šlo za pretep ali fizični obračun. Tožnik je pravočasno predlagal vrsto dokazov, ki jih je tudi sodišče štelo za pomembne, vendar pa priče V. ni bilo mogoče zaslišati, saj se ni dalo ugotoviti njegovega bivališča. Zato je tožnik sprejel predlog, da se namesto njegovega zaslišanja vpogleda v njegovo izjavo v kazenskem postopku. Izpodbijana sodba bi morala biti do izjave te priče veliko bolj kritična, saj že dejstvo, da se ne da ugotoviti njenega bivališča, pove za kakšno osebo gre. Poleg tega je bil pravnomočno spoznan za krivega, ker je pri prepiru segel po nevarnem orodju, s katerim se telo lahko hudo poškoduje, s tem, da je dne 4.12.1998 v K. v gostinskem lokalu S. bar med pretepom s P.A. potegnil večji potapljaški oziroma ribiški nož in rezilo usmeril proti A.. Zato bi morala biti izpodbijana sodba veliko bolj kritična do njegove izpovedi, ko je bil še v vlogi obtoženca, na potrebo po večji kritičnosti pri ocenitvi navedb V. v kazenskem postopku pa navaja tudi izpoved tožnika v istem postopku, ko je povedal, da ga je V. dalj časa provociral, kasneje pa odšel tudi po ribiški nož. V. je prijel za obe roki, ko je nekdo zakričal "P. pazi nož", nato sta oba padla po tleh in se je tožnik pri tem poškodoval. Tožnik ni sodeloval pri pretepu, temveč se je branil, ker ga je V. hotel zabosti z nožem. Že iz navedbe "P. pazi nož" se da ugotoviti, da ga je V. hotel presenetiti in ga hotel zabosti z nožem v času, ko med njima ni bilo fizičnega stika in ko je bil tožnik obrnjen proti drugim osebam, torej mu je V. prihajal s hrbta, saj bi ga tožnik sicer videl. Tudi dejstvo, da je tožnik plačal kazen sodniku za prekrške v zvezi s tem dogodkom, v tej pravdi nima nobene teže, saj je tožnikova takratna zunajzakonska partnerka zaslišana kot priča izpovedala, da se ne spominja, če je plačala kakšno položnico na njegovo ime in te tožnikove trditve ni zanikala, čeprav je bilo med zaslišanjem več kot očitno, da je nanj sicer jezna. Priča L. je izpovedal, da ne ve, kdo je začel pretep in ne ve zakaj je prišlo do konflikta, povedal pa je tudi, da sta bila tožnik in drugi udeleženec pretepa skupaj za šankom. Ker V. ni bilo mogoče zaslišati bi morala izpodbijana sodba več teže dati predstavitvi tožnikovih dejanskih in pravnih argumentov, zgodilo pa se je ravno obratno in v nasprotju s stališčem iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo, kršene pa so tudi določbe pravdnega postopka. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in ugodi zahtevku tožeče stranke na podlagi obstoječih dokazov. Predlaga tudi, da se toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega kontradiktornega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo, da v obravnavanem primeru tožnik ni utrpel poškodb v samoobrambi kot želi prikazati, pač pa gre za škodo, ki je nastala pri pretepu, v katerem je bil tožnik aktivni udeleženec. Tega tožnikova trditev, da bi moralo biti sodišče bolj kritično do izjav priče M.V., ne more omajati. Tožnik namreč trditve ni konkretiziral, poleg tega na glavni obravnavi na to, kar je V. povedal v zagovoru v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v K., do konca glavne obravnave ni imel pripomb. Dejstvo, da V. ni bilo mogoče neposredno zaslišati kot pričo, ker ni znano njegovo prebivališče, pa samo po sebi ne zmanjšuje verodostojnosti tega, kar je o zadevi povedal kot obdolženec v kazenski zadevi. Poleg tega je sodišče svoje zaključke oprlo tudi na izpovedi drugih prič, ki so videle pretep. Glede na izpovedi prič S.J. in E.L., da je tožnik sam provociral in dražil V., ki je zaradi tega vzkipel in ga napadel, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik škodo utrpel v okoliščinah, ki izključujejo obveznost tožene stranke, da izplača zavarovalnino, saj so po 7. točki 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 obveznosti tožene stranke izključene za nezgode, ki nastanejo pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe. Tožnik tudi s ponavljanjem, da ni sodeloval pri pretepu, temveč da se je le branil, ker ga je V. hotel zabosti z nožem, glede na dejansko stanje, ki ga je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen. Predlaga le drugačno oceno izvedenih dokazov pri čemer niti ne ponudi argumentov, zakaj bi moralo sodišče izpovedi zaslišanih prič presoditi drugače kot jih je. Dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in so ključna za odločitev o utemeljenosti temelja tožbenega zahtevka, tudi ne more omajati okoliščina, da je bil M.V. v zvezi z istim historičnim dogodkom pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odst. 137. člena KZ. Ta namreč ne izključuje tožnikovega sodelovanja pri pretepu, pri tem pa so tožnikove navedbe, da mu je V. prihajal z nožem s hrbta, dokazno nepodprta pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 337. člena ZPP ne sme upoštevati, saj tožnik ni izkazal, da teh navedb ni mogel podati v postopku na prvi stopnji. Pač pa dejstvo, da je bil tožnik, v zvezi z istim dogodkom, v postopku o prekršku z odločbo Sodnika za prekrške v K. z dne 9.9.1999, ki je postala pravnomočna dne 18.10.1999, spoznan za odgovornega prekrška po 1. točki 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, ni nepomembno, kot trdi v pritožbi. Tudi ta namreč podpira pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, tožnik pa se zoper navedeno odločbo organa prve stopnje ni pritožil. Ali se je upiral plačilu izrečene denarne kazni, oziroma, ali je denarno kazen plačal sam ali jo je plačala njegova takratna zunajzakonska partnerka, zato niti ni pomembno. Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).