VSL sodba I Cp 1823/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. Točki izreka potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (dejansko je to sklep in sodba) pod I. točko izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 20.1.2011 (sklep) in s sodbo pod II. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 12.126,06 EUR z obrestmi od 1.1.1992 do 2.2.1994 po obrestni meri kot jih je v tem obdobju obračunavala tožena stranka za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.1994 do 31.12.2001, pod III. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod IV. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.138,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Zoper odločitev s sodbo pod II. in IV. točko izreka se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba nasprotuje stališču o pristojnosti slovenskega sodišča in uporabi slovenskega prava in to svoje prepričanje izčrpno utemeljuje. Oporeka pasivni legitimaciji tožene stranke v tej pravdi, ker so bila vtoževana sredstva položena pri LB osnovni banki Sarajevo (v nadaljevanju LB OB Sarajevo), ki nikoli ni postala del toženke. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da je bila banka, pri kateri je tožnik položil denarna sredstva, podružnica prve toženke, vendar iz sodbe niso razvidni razlogi, na podlagi katerih razlogov je sodišče to zaključilo. Dejstvo je, da je podružnica sama prejemala dinarska sredstva od Narodne banke Jugoslavije in jih plasirala v gospodarstvo svoje republike. Zato je jasno, da banka, pri kateri je tožnik položil devizna sredstva, ni bila nikoli del prve toženke, zaradi česar le-ta za njene obveznosti ne odgovarja. Pri tem se sklicuje na določbo 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Če bi bila LB OB Sarajevo del toženke, bi šla položena denarna sredstva najprej k prvi toženki, ne pa, da jih je k centralni banki položila podružnica, ki je tudi dobila dinarska sredstva in z njimi sama razpolagala. Med LB glavna filiala (podružnica) Sarajevo (v nadaljevanju LB GF Sarajevo) ni bilo nobene statusno pravne in druge povezave s toženo stranko, ki bi imela za posledico odgovornost toženke. LB OB Sarajevo oziroma po njej LB GF Sarajevo je bila samostojna in neodvisna pravna oseba in so bila sredstva, ki jih je pridobila s sprejemanjem deviznih vlog, deponirana pri Narodni banki Jugoslavije in niso bila nikoli prenesena na toženko. Preoblikovanje LB OB Sarajevo v podružnico ni bilo nikoli zaključeno zaradi razpada Jugoslavije in gre zato za pravno osebo sui generis. Vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge, kot je bila vloga tožnika, je postalo vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje SFRJ. Pritožba obširno razlaga poslovanje bank v nekdanjem sistemu samoupravnega socializma in v okviru skupne države SFRJ. Sklicuje se na bančno načelom „branch compensating deposit principle“, ki naj bi bilo uporabljeno s strani različnih nacionalnih sodišč v podobnih primerih nasilnih razpadov enotnih držav in posledično bančnih mrež. Nadalje navaja, da ureditev, ki izhaja iz Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) in Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL-A), ne predstavlja podlage za odgovornost toženke za obveznosti iz devizne vloge tožnika. Izpodbijana sodba pa temelji tudi na ugotovitvah, do katerih je sodišče prišlo brez ustrezne podlage v trditvah strank in izvedenih dokazih. Med razlogi, zaradi katerih tožena stranka ne more biti odgovorna za terjatev tožeče stranke je tudi razlastitev LB GF Sarajevo s strani organov Republike Bosne in Hercegovine.

3Pritožba ni utemeljena.

4V tej pravdi gre za splošno znano vprašanje terjatev varčevalcev (deponentov deviznih denarnih sredstev) LB, ki so svoj denar položili na račun pri eni izmed osnovnih bank oziroma kasneje podružnic v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Osrednje vprašanje te (in mnogih pravd) izvira iz dejanske in pravne teze toženke, da bančne enote v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so v nazivu (firmi) nosile ime LB, v resnici niso bile podružnice, marveč samostojni pravni subjekt (subjekt sui generis). Sporni bančni subjekt v obravnavani zadevi se je, kot navedeno, nahajal v Sarajevu ter se je skozi čas predstavljal z različnimi nazivi. Banka, ki se sedaj imenuje LB, je bila ustanovljena leta 1955 in je kasneje večkrat spremenila status in naziv. Ni sporno, da je kasneje (po trditvah same tožene stranke leta 1978) sarajevska poslovalnica nastopala kot LB osnovna banka Sarajevo ter da je kot takšna (tako kot mnoge druge bančne poslovalnice v nekdanjih republikah Jugoslavije) sklenila samoupravni sporazum o ustanovitvi LB – združene banke. Slednja je bila sestavljena iz temeljnih bank LB in je poslovala v skladu s tedaj veljavnim sistemom socialističnega samoupravljanja. Pritožba sicer utemeljuje, da so bile temeljne banke LB ustanoviteljice združene banke in ne obratno, vendar je bila 19.10.1989 v Ljubljani ustanovljena delniška družba LB d.d., sprememba pa vpisana v sodni register. LB – temeljna banka Sarajevo, je bila 29.12.1989 s sklepom SRG 3286/89 temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, pri registrskem vložku 1/2734/02 (pri LB d.d. Ljubljana) vpisana kot Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, glavna filiala (podružnica) Sarajevo, Sarajevo. Pojasnjeno statusno pot na drobno razčlenjuje tudi toženka (tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi) in se na navedena dejstva opira v svoji trditveni podlagi, v pretežnem delu pa jih povzame tudi izpodbijana sodba.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča tako glede uporabe slovenskega prava kot glede slovenske jurisdikcije (razlogi v 11. in 12. točki izpodbijane sodbe). Takšna odločitev je skladna tudi z odločitvami Vrhovnega sodišča RS v več zadevah, ki obravnavajo problem deponentov tako imenovane stare Ljubljanske banke (npr. II Ips 307/2011 z dne 5.4.2012, II Ips 343/2011 z dne 15.11.2012, II Ips 132/2012 z dne 25.10.2012).

6Nadalje ni pritrditi pritožbenim navedbam, da LB GF Sarajevo ni bila podružnica v običajnem pomenu besede (tudi zato, ker naj proces ustanovitve podružnice ne bi bil izveden do kraja) ter da gre za pravni subjekt sui generis. LB podružnica Sarajevo je bila kot takšna, torej kot podružnica toženke, registrirano (vpisana v sodni register) leta 1989. Že na podlagi tega je moč zaključiti, da je toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarjala za njene obveznosti. Razlogi, ki jih navaja pritožba ter se nanašajo na to, kakšna so bila dejanska razmerja med toženko in to podružnico, za jasen obstoj pogodbenega razmerja do tretjih (v tem primeru tožeče stranke) ne morejo imeti vpliva. V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi bilo opiranje na nekakšno sui generis obliko, katere posledica bi bila, da gospodarska družba ne bi odgovarjala za obveznosti svoje podružnice.

7V več odločbah pritožbenega sodišča je že bilo pojasnjeno in z odločbami Vrhovnega sodišča RS (tudi predhodno citiranimi) to potrjeno, da je bistvo tovrstnih zadev civilnopravne narave. Tožnik je bil deponent toženke. Depozitno pogodbo je imel sklenjeno z LB OB Sarajevo, ki se je leta 1989 registrirala kot podružnica (filiala) tožene stranke, ki pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ni pravna oseba, pri čemer imajo v podružnici vložene devizne enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani. Poleg tega RS ni sprejela predpisa, ki bi posegel v odgovornost tožene stranke za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS.

8Toženka ne more odrekati svoje pasivne legitimacije niti z navajanjem, da je vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge ostalo vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje skupne države. Konkretno civilnopravno razmerje, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu, namreč ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge. Prav tako se tožena stranka svoje odgovornosti za vračilo položenih deviz ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščino, da je podružnica odvajala devizna sredstva centralni banki in od nje nato prejela dinarska sredstva, ki jih je plasirala v gospodarstvo republike, v kateri je delovala. Način deviznega poslovanja bank in podružnic v SFRJ ni odločilen za depozitno razmerje med pravdnimi strankami, pri čemer tak način deviznega poslovanja sam po sebi tudi ne pomeni, da je bila LB GF Sarajevo samostojna oseba. Ker se pravila iz 1040. člena ZOR nanašajo zgolj na vprašanje kraja vplačil in izplačil, na njegovi podlagi ni mogoče sklepati o pravnem statusu podružnice toženke, kot zmotno trdi pritožba.

9Neutemeljeno se pritožnica sklicuje na načelo „branch compensating deposit principle“. Ne obstaja namreč zatrjevana pravna praznina, saj UZITUL-A, ki je bil sprejet leta 1994, torej po razpadu Jugoslavije, v tretji alineji drugega odstavka 22.b člena jasno predpisuje, da LB banka d.d. obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL – torej za tiste devize, ki so bile vložene v bančne subjekte izven teritorija RS, kakor v konkretnem primeru. Zakonodajalec je torej, ne glede na razpad nekdanje države, določil, da tožena stranka obdrži obveznosti za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval ali omejeval.

10Ko se pritožnica sklicuje na nepričakovane in izredne razmere zaradi razpada SFRJ, dejansko zatrjuje spremenjene okoliščine v smislu 133. člena ZOR. Če pa bi hotela doseči kakršnokoli spremembo pogodbenega razmerja na podlagi 133. člena ZOR, bi tožena stranka morala postaviti ustrezen zahtevek, česar ni storila. Institut spremenjenih okoliščin je namenjen uravnoteženju obveznosti pogodbenih strank, potem, ko je ta zaradi spremenjeni okoliščin porušen, pri čemer je treba upoštevati pravna položaja obeh pogodbenih strank. Tožena stranka pa želi s sklicevanjem na spremenjene okoliščine doseči popolno izključitev svoje obveznosti po sklenjenih pogodbah o bančnem depozitu, kar, kot izhaja iz že pojasnjenega, ni mogoče.

11Da toženka ni dobila kritja za obveznosti podružnice v Sarajevu, ne more biti odločilno za rešitev spora pravdnih strank, ki sta v civilnopravnem pogodbenem razmerju. Za njegovo rešitev je treba iskati pravičnostno ravnotežje med strankama, ob upoštevanju pozitivnega prava. Pri tem mora sodišče izhajati najprej iz vsebine pogodbenih zavez in jih v primeru konkretnega spora razlagati v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Upoštevati je tudi, da sta na obeh straneh pravno varovana interesa pogodbenih strank, dalje, da na težavnost izpolnitve vplivajo dejstva, ki prihajajo iz sfere ene ali druge stranke ter nazadnje, da je v sporu med banko (kot gospodarskim subjektom) in deponentom (kot fizično osebo) slednji šibkejša stranka. Vse navedeno pomeni, da iz razlogov, ki ne prihajajo iz sfere deponenta, temu ni mogoče odrekati sodnega varstva njegove pravice oziroma te pravice celo zanikati. Takšni razlogi ne bi bili pravni, marveč politični.

12Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).