129. člen ZOR

Bistveno za pravilno/zakonito opravljeno vročitev (po 140., 141. in 142. členu ZPP) je, da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev dejansko stanuje (ni dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče oziroma da je tam veljavno prijavljen). Pojem stanovanja se namreč ne pokriva s pojmom prebivališča. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu, zato je za vročanje odločilen kraj dejanskega bivanja. V primeru, če je očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga (pogodbi zvesta) stranka vselej razdre pogodbo.

Naročnik ima pravico do povrnitve škode zaradi zamude podjemnika tudi v primeru, ko je pogodba izpolnjena (z zamudo), torej tudi takrat, kadar je ne razdre. Za nastalo škodo odgovarja podjemnik, če je povzročil zamudo pri izpolnitvi (drugi in tretji odstavek 262. člena ZOR). Vzrok za zamudo pri izpolnitvi je bil torej na strani tožeče stranke, zato prva toženka za škodo zaradi zamude ne odgovarja, saj ne gre za tveganje, katerega obvladovanje je mogoče pripisati njej (263. člen ZOR).

Celo če bi v imenu tožničine pravne prednice pogodbo res podpisala oseba brez pooblastila, bi bila ta kljub temu veljavna, ker sta jo tožničina pravna prednica in kasneje tožnica odobrili (prvi odstavek 88. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč jo je tudi tožnica vse do sporazuma 3. 10. 2003 spoštovala in štela za veljavno. Sama je stanovanje še nadalje pustila v posesti pete toženke, od nje pa je zahtevala plačilo kupnine. V primeru neizpolnitve pogodbe z zaporednimi obveznosti, ta ni razdrta že po samem zakonu, pač pa le, če jo druga stranka razdre v skladu s pogodbenimi in zakonskimi pogoji (prim. 129. in 546. člen ZOR). Tožnica v tem postopku ni zatrjevala, da je pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti pete toženke razdrla (to bi morala storiti tudi po 127. členu ZOR, na katerega se sklicuje v reviziji). Nasprotno - zatrjevala je, da je prodajalka peto toženko pozivala na plačilo obrokov, torej na izpolnitev pogodbe.

V položaju reparacije vzajemnih izpolnitev, kjer si konkurirata nedenarna izpolnitev druge toženke, katere predmeta ni mogoče vrniti v naravi, na eni in denarna izpolnitev tožnika na drugi strani, je zavezanec za vrnitev tisti, čigar izpolnitev vrednostno ne dosega izpolnitve nasprotnika. Premoženje, ki je prešlo z izpolnitvijo, ima lahko v pogodbi določeno vrednost le, kadar in dokler pogodba obstoji. Če ta (zaradi razveze ali kakšnega drugega vzroka) preneha ex tunc, ni razloga, da bi se vrednost izpolnjenega presojala glede na njeno vsebino.

Dolgotrajnejši najemi se v pravni literaturi in v sodni praksi navajajo kot primeri trajnejših oziroma trajajočih obveznosti, za kakršne razveza pogodbe učinkuje pro futuro in ne tudi za nazaj. Dejstvo, da je nastanek reparacijske obveznosti posledica razveze pogodbe in da ima obogatitveno naravo (podlaga se pač ni v celoti uresničila), sicer utemeljuje uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR), a kondikcijski zahtevek je lahko utemeljen le do višine koristi, katere prehod je bil neupravičen, ta pa ni odvisna od načina (s sodbo ali s sporazumom pogodbenih strank) razveze pogodbe. Pravilna uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi tako pripelje do enake pravne posledice kot uporaba pravil o učinkih razdrte pogodbe.

Posledice prenehanja pogodbe z zaporednimi obveznostmi (1. odst. 129. člena ZOR) pa učinkujejo "ex nunc," kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po odstopu. Pred tem opravljene izpolnitve (v konkretnem primeru plačani polog) ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega temelja.

Če ima banka po pogodbi pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega plačevanja anuitet, zapade celoten neodplačen dolg v plačilo šele tedaj, ko banka poda izjavo, da razdira pogodbo.

V sodni praksi ni sporno vprašanje ali mora sodišče samo po uradni dolžnosti ugotoviti obveznosti strank pri vzajemnih izpolnitvah. Velja namreč pravilo, da sodišče le na ugovor dolžnika izreče v sodbi, da je dolžan izpolniti obveznost samo, če izpolni svojo obveznost tudi tožnik.

Če kupec ne zmore odplačevati obrokov za stanovanje, ki ga je kupil na podlagi določb VIII. poglavja SZ, lahko zahteva razvezo kupoprodajne pogodbe. V tem primeru mu je prodajalec dolžan povrniti že plačane obroke v realni vrednosti, zmanjšane za neprofitno najemnino, in s kupcem skleniti najemno pogodbo, če ta to želi (prvi odstavek 124. člena SZ). Toženka pa pred začetkom pravde in v pravdi ni zatrjevala, da ne zmore odplačevati obrokov, pa tudi razveze kupoprodajne pogodbe ni zahtevala. Zato je pravno zmotno njeno stališče, da je postala solastnik kupljenega stanovanja v sorazmerju z odplačanim delom stanovanja. Po določbi drugega odstavka 124. člena SZ lahko kupec, ki mu prodajalec ne želi vrniti že plačanih obrokov, res postane solastnik stanovanja v sorazmerju z odplačanim delom vrednosti stanovanja, vendar samo takrat, kadar iz razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku istega člena SZ, sam zahteva razvezo kupoprodajne pogodbe.

Zmotno sodišče razlaga 4. odstavek 922. člena ZOR kot določbo kogentne narave, ki bi prepovedovala katerikoli stranki razdrtje zavarovalne pogodbe, neupoštevaje odpovedni rok, ki ga določa 3. odstavek 922. člena ZOR. Navedeno določilo samo izrecno omogoča razdrtje pogodbe tudi brez krivdnih razlogov po petih letih trajanja zavarovanja in še pred potekom zavarovalne pogodbe, če je zavarovanje sklenjeno za več kot pet let, te možnosti pa stranki po 4. odstavku 922. člena ZOR s pogodbo ne moreta izključiti. 3. in 4. odstavek 922. člena ZOR torej ne urejata situacije, ko se je ena pogodbena stranka odločila za razdrtje zavarovalnih pogodb zaradi krivdnih razlogov na strani druge pogodbene stranke. V nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13. členu ZOR bi bilo tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da bi pogodbi zvesta stranka lahko razdrla pogodbo le ob izpolnjevanju pogojev iz 3. odstavka 922. člena ZOR. Iz krivdnih razlogov namreč pogodbi zvesta stranka lahko vselej razdre pogodbo (primerjaj 124. člen do 129. člen ZOR).

Po 1. odstavku 129. člena ZOR lahko v primeru, če v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, druga stranka razdre pogodbo glede vseh bodočih obveznosti. Če je torej tožena stranka pogojevala nadaljnjo izdobavo blago tožeči stranki z zagotovitvijo plačila že zapadlih obveznosti in se pri tem zadovoljila s sklenitvijo asignacijskih pogodb ter zaradi sklenitve le-teh še naprej dobavljala blago tožeči stranki, si je tožeča stranka s sklenitvijo asignacijskih pogodb zagotovila terjatev na izpolnitev dogovorjene obveznosti tožene stranke - nadaljnje dobave blaga. Z realizacijo nadaljnjih dobav, ki pa jih tožeča stranka po trditvah tožene stranke ni v celoti poplačala, se je premoženje tožeče stranke celo povečalo. Vprašanje obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti obravnavanih asignacijskih pogodb in plačil tožene stranke na njihovi podlagi - oškodovanju upnikov po 1. odstavku 125. člena ZPPSL je ob povedanem očitno.

V ZOR-u ni določbe, ki bi določala izpodbojnost pogodbe zaradi tega, ker jo ena od strank ni v celoti izpolnila. Za tak primer so določene drugačna sankcija, npr. razveza pogodbe (124. do 132. člena) ali prenehanje obveznosti (354. in 355. člen).

Ker je tožeča stranka dokazala, da ji prodajalec ni redno pošiljal obvestila o spreminjajočih se anuitetah odplačila za odkup stanovanja, nato pa je tožeča stranka ponudila celoten odkup stanovanja brez obrokov, tožena stranka ne more uspeti z nasprotno tožbo za razveljavitev pogodbe, ampak mora s tožečo stranko skleniti aneks za celotni odkup s popustom.

Pri dvostranskih vzajemnih pogodbah je za presojo izpodbojnosti pravnega dejanja tožeče stranke (kot kasnejšega stečajnega dolžnika) pomemben trenutek, ko je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Tožena stranka je očitno kljub neplačilu dobavljenega plina le-tega tožeči stranki še naprej dobavljala. Dobavljeni plin je že prešel v premoženje tožeče stranke. Tožeča stranka s spornima asignacijama svoje pogodbene obveznosti plačila dobavljenega plina ni izpolnila sočasno z izpolnitvijo tožene stranke. S poplačilom starejših terjatev s spornima asignacijama pa se je premoženje tožeče stranke zmanjšalo za toženi stranki plačanih skupno 2,400.000,00 SIT, ki bi bilo sicer namenjeno za poplačilo terjatev stečajnih upnikov.

Odstop od pogodbe o prenovitvi po določbah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL) ne učinkuje po 352. členu ZOR. Pri sukcesivnem izpolnjevanju pogodbene obveznosti ob dejstvu, da je bila ta ob začetku stečaja delno izpolnjena, je za ugotovitev, ali je učinkovala izjava o odstopu od pogodbe na celotno pogodbeno obveznost, ali samo na njen del, odločilno, kakšen pomen je imela za tožečo stranko neizpolnitev bodočih delnih obveznosti glede na že izpolnjene delne obveznosti.