VSL sodba I Cp 1128/04

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne

28.6.2000 vzdrži v veljavi v 1. točki glede zneska

2.338.513,46 SIT z obrestmi in v 3. točki glede izvršilnih

stroškov v višini 23.934,64 SIT. V preostalem delu, za

znesek glavnice v višini 1.315.615,44 SIT z obrestmi in za

izvršilne stroške v znesku 13.464,36 SIT je sodišče sklep o

izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek

zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožeči

stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v

celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v

plačilo pravdne stroške. Navaja, da je bilo v dokaznem

postopku ugotovljeno, da je tožena stranka zadnje plačilo po

kreditni pogodbi plačala dne 20.6.1992. Izvršilni predlog je

bil vložen 20.6.2000, torej 8 let po zadnjem plačilu. Glede

na 12. člen Pogodbe med strankama, ki določa, da ima tožeča

stranka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi

pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec neredno odplačuje

posojilo, je toženka prišla v dolžniško zamudo 21.6.1992. Od

tega dne dalje je imel upnik pravico terjati celotno

izpolnitev in je z navedenim dnem za tožečo stranko pričel

teči petletni zastaralni rok za celotno terjatev. Zato je po

mnenju toženke celotna terjatev zastarala.

Pritožba ni utemeljena.

Iz 12. člena Pogodbe med pravdnima strankama izhaja, da ima

tožeča stranka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z

obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec ne

izpolnjuje svojih obveznosti po pogodbi, podrobneje navedenih v tej

določbi pogodbe. Določeno je torej, da ima banka pravico zahtevati

vračilo celotnega dolga z obrestmi, ne pa, da je to dolžna. Banka ima

torej pravico razdreti pogodbo brez naknadnega roka v skladu s

pogodbo in 127. in 129. členom ZOR. Šele ko banka pogodbo razdere

zapade celotna dolžnikova obveznost v plačilo. Tožeča stranka se je

svoje pravice po 12. členu posojilne pogodbe poslužila šele ob

vložitvi izvršilnega predloga dne 20.6.2000. Od tedaj dalje je torej

pričel teči zastaralni rok glede izpolnitve obveznosti za še ne

zapadle anuitete. Pritožbeno sodišče se zato v zvezi z zatrjevanim

zastaranjem celotne obveznosti toženke v celoti strinja s

prvostopnimi razlogi in se nanje v izogib ponavljanju tudi

sklicuje. Glede na to, da se je tožeča stranka poslužila

svojega upravičenja iz 12. člena pogodbe šele z vložitvijo

izvršilnega predloga, so zastarale le tiste anuitete, ki so

zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo predloga

za izvršbo. Ker je torej materialnopravno stališče prvega

sodišča pravilno, pritožbeno sodišče pa tudi ne najde kakšno

uradno upoštevne bistvene kršitve določb postopka, je

pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.