128. člen ZOR

Bistveno za pravilno/zakonito opravljeno vročitev (po 140., 141. in 142. členu ZPP) je, da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev dejansko stanuje (ni dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče oziroma da je tam veljavno prijavljen). Pojem stanovanja se namreč ne pokriva s pojmom prebivališča. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu, zato je za vročanje odločilen kraj dejanskega bivanja. V primeru, če je očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga (pogodbi zvesta) stranka vselej razdre pogodbo.

Če bi se pokazalo, da je imela toženka na podlagi navedene določbe pravico, da v določenih primerih odstopi od pogodbe, da je podan eden od v pogodbi predvidenih primerov in da je toženka odstopno upravičenje uresničila, bi to pomenilo, da drugi tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga ni opravil. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je podan dvom o pravilnosti ugotovljenega odločilnega dejstva.

ZJS torej določa dve vrsti pogojev za opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč, ki po ZJS postanejo last občine, na območju katere ležijo. V prvi vrsti so to zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, torej kot parcele na območju, ki so bila s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Kot nezazidana stavbna zemljišča po 5. odst. 57. čl. ZJS pa so bila določena tudi zemljišča, ki so bila kot gozdna ali kmetijska zemljišča z uveljavitvijo ZSKZ (torej 11.3.1993) prenesena v last Republike Slovenije in so bila v času od 11. 3. 1993 do 25. 3. 2000 s prostorskim planom opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, zanje pa je bil v tem času sprejet tudi prostorski izvedbeni akt.

Čim tožeča stranka ni uspela dokazati, da je utemeljeno razdrla pogodbo še pred potekom pogodbeno dogovorjenega izpolnitvenega roka, toženi stranki ni mogoče očitati odgovornosti za razdrtje pogodbe in za v posledici razdrtja pogodbe vtoževano škodo. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo torej ni dokazana. Od razdrtja pogodbe dalje pa tožena stranka ni bila več dolžna izpolniti pogodbe, saj sta v takem primeru obe stranki prosti svojih pogodbenih obveznosti (1. odstavek 132. člena ZOR). Po 337. členu ZOR pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Šele po pobotni izjavi pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Do učinka pobota terjatev pride šele ob predpostavki, da je podana pobotna izjava nasprotni stranki, zato ne zadostuje zgolj trditev v odgovoru na tožbo, da je tožena stranka račun za opremo poračunala s stroški prevoza in razliko v ceni po prodaji sporne jadrnice drugemu kupcu.

Prisojena terjatev temelji na sklenjenih posojilnih pogodbah, 557. členu, 128. členu in 132. členu ZOR. Ker sta toženca prenehala z rednim odplačevanjem posojil že po štirih mesecih, sta tožnika na podlagi 128. člena ZOR utemeljeno razdrla pogodbo, pred tem toženca tudi pisno opomnila in jima dala dodaten rok, nato pa novembra 1994 vložila tožbo. Zato je napačno revizijsko stališče, da je šlo za samovoljen odstop od pogodbe. Med učinki razdrte pogodbe je tudi pravica stranke zahtevati takojšnjo vrnitev danega. Tožnika sta torej že s tožbo utemeljeno zahtevala takojšnje plačilo nevrnjenega dela posojila.

Čeprav 1. tč. 7. čl. pogodbe o štipendiranju določa, da je štipendijo potrebno vrniti, če štipendist študijskih obveznosti ne opravlja redno in uspešno, je to določbo potrebno gledati v povezavi s 3. tč., ki v primeru nevpisa v višji semester oz. letnik določa obveznost štipenditorja, da določi naknadni rok, ter izjemo v primeru bolezni oz. drugega opravičenega razloga. Pri tolmačenju določb pogodbe o štipendiranju je potrebno upoštevati določbo 100. čl. ZOR, da se nejasna pogodbena določila razlagajo v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali pa je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Predmetna pogodba je formularna pogodba, ki jo je pripravila tožeča stranka, zato je morebitne nejasne določbe pogodbe potrebno tolmačiti v korist toženke in ne tožeče stranke. S pogodbo o štipendiranju določeni rok za dokončanje študija ni bistvena sestavina pogodbe, saj je v pogodbi predvidena možnost podaljšanja tega roka, če štipendista pri vpisu v višji letnik ovira bolezen oziroma drug opravičen razlog. Zato tožeča stranka pogodbe ne more razdreti na podlagi 128. čl. ZOR ter vrnitev prejetih štipen

Zmotno sodišče razlaga 4. odstavek 922. člena ZOR kot določbo kogentne narave, ki bi prepovedovala katerikoli stranki razdrtje zavarovalne pogodbe, neupoštevaje odpovedni rok, ki ga določa 3. odstavek 922. člena ZOR. Navedeno določilo samo izrecno omogoča razdrtje pogodbe tudi brez krivdnih razlogov po petih letih trajanja zavarovanja in še pred potekom zavarovalne pogodbe, če je zavarovanje sklenjeno za več kot pet let, te možnosti pa stranki po 4. odstavku 922. člena ZOR s pogodbo ne moreta izključiti. 3. in 4. odstavek 922. člena ZOR torej ne urejata situacije, ko se je ena pogodbena stranka odločila za razdrtje zavarovalnih pogodb zaradi krivdnih razlogov na strani druge pogodbene stranke. V nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13. členu ZOR bi bilo tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da bi pogodbi zvesta stranka lahko razdrla pogodbo le ob izpolnjevanju pogojev iz 3. odstavka 922. člena ZOR. Iz krivdnih razlogov namreč pogodbi zvesta stranka lahko vselej razdre pogodbo (primerjaj 124. člen do 129. člen ZOR).

V ZOR-u ni določbe, ki bi določala izpodbojnost pogodbe zaradi tega, ker jo ena od strank ni v celoti izpolnila. Za tak primer so določene drugačna sankcija, npr. razveza pogodbe (124. do 132. člena) ali prenehanje obveznosti (354. in 355. člen).

Pogodba o poklicni rehabilitaciji z dokvalifikacijo se na podlagi določbe 1. odst. 125. čl. ZOR razdre po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, Invalid III. kategorije pa je v tem roku ne izpolni. Invalid III. kategorije, ki svojih obveznosti iz te pogodbe ni izpolnjeval, kar je povzročilo razdrtje pogodbe po samem zakonu, mora v skladu z določbo 210. čl. ZOR in 288. čl. ZPIZ vrniti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sredstva, ki jih je ta porabil za poklicno rehabilitacijo in dokvalifikacijo invalida.

Način pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s pravnim poslom je vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR). Pogodbena določba, da se vpis v zemljiško knjigo ne izvrši do izpolnitve določenega pogoja, zato ni pridržek lastninske pravice v smislu 540. člena ZOR. Dejanju vpisa v zemljiško knjigo se z omenjeno določbo ni odvzel pravni učinek načina pridobitve lastninske pravice, ker do vpisa še ni prišlo. Okoliščina, da je tožena stranka prodala tožeči stranki nepremičnino, na kateri nima razpolagalne oziroma lastninske pravice, na podlagi v postopku ugotovljenega dejanskega stanja ni podlaga za razdrtje pogodbe po 128. členu ZOR.

Pogodbena stranka ima pravico razdreti pogodbo in zahtevati vrnitev plačanega zneska ter pripadajočih obresti, če druga pogodbena stranka po lastni krivdi ni v roku izpolnila obveznosti in tega ni storila niti po dodeljenem dodatnem roku. Rok izpolnitve obveznosti, določen z besedami "v čim krajšem roku", je treba v primeru formularne pogodbe, ki jo je sestavila močnejša druga pogodbena stranka in v okoliščinah nevestnega in nepoštenega ravnanja te stranke, razlagati v korist šibkejši stranki kot primerno kratek rok. Kot dodatni rok za izpolnitev obveznosti pa je mogoče priznati več mesecev trajajoče ponavljajoče se pozive na izpolnitev obveznosti.

I. Predpostavka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP je nezakonitost ravnanja sodišča. Če te ni, tudi omenjene kršitve ni. II. Če naročnik razdre pogodbo iz razloga v 127. ali 128. členu ZOR, mora izvajalec vrniti prejeti predujem z zamudnimi obrestmi po 5. odst. 132. čl. ZOR od dneva, ko ga je prejel.