VSL sodba I Cpg 538/2009

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti toženi stranki v roku 15 dni stroške odgovora na pritožbo v znesku 416,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2003/07927 z dne 22.1.2004 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 1.464,16 EUR v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Strinjala se je z razlogi izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da so bili v konkretnem primeru s strani tožene stranke podani pogoji za odstop od pogodbe v skladu s 609. členom takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). 2. odstavek II. člena medsebojne pogodbe strank izrecno določa, da je rok izročitve po tej pogodbi fiksen in ga ni mogoče podaljšati, razen v primerih, ki so navedeni v nadaljevanju te pogodbe. Iz nadaljnjih določil pogodbe pa ni razvidno, da bi pogodba vsebovala takšne primere, ki bi dopuščali podaljšanje roka. V IX. členu pogodbe je določena zgolj sankcija za primer zamude izvajalca. Pravdni stranki sta se tako v medsebojni pogodbi z dne 15.2.2001 dogovorili za fiksen rok izročitve predmeta pogodbe najkasneje do 28.6.2001 in je bil rok tako bistvena vsebina te pogodbe. Zato smiselna uporaba določbe 4. odstavka 125. člena ZOR v zvezi s 1. odstavkom 609. člena ZOR ni nepravilna.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je tožena stranka dokazala tudi obstoj drugega pogoja za razvezo po 1. odstavku 609. člena ZOR, to je okoliščine, da je bil tožnik kot izvajalec v takšni zamudi, da je bilo očitno, da posel iz pogodbe ne bo pravočasno končan. Prvostopno sodišče je utemeljeno sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke J. S., ki je prepričljivo izpovedal, da je dne 7.6.2001 (dopis priloga A5) odstopil od pogodbe zato, ker tožeča stranka do takrat z izdelavo jadrnice še ni pričela, v kar se je prepričal z ogledom proizvodne hale tožnika. Zato je bilo po njegovi oceni nemogoče, da bi pogodbeni predmet, izdelavo jadrnice, dokončal v tako kratkem roku do 28.6.2001. Poleg tega je bil takrat tudi seznanjen, da je tožnik enako postopal v primeru sklenjenih pogodb z družbo R.. Po drugi strani pa zaslišani zakoniti zastopnik tožeče stranke B. K. ni vedel povedati, do kakšne faze je bil predmet pogodbe narejen do prejema odpovedi - 7.6.2001. Njegov odgovor, da bi v primeru zamude pač plačal penale, vodi v utemeljen zaključek, da se je zavedal, da do določenega pogodbenega roka predmeta pogodbe ne bo izdelal. Zato je ugotovitev prvostopne sodbe, da je bila tožeča stranka kot izvajalec pogodbe v takšni zamudi, da je bilo očitno, da do roka svoje pogodbene obveznosti ne bo pravočasno končala v celoti prepričljiva. Prvostopno sodišče je zato 1. odstavek 609. člena ZOR tudi po tej predpostavki uporabilo pravilno, takšna ugotovitev pa pomeni, da je tožena stranka kot naročnik pogodbo upravičeno razdrla.

Pritožbene navedbe, da bi tožnik v roku od 7.6. do 28.6.2001 pogodbeni predmet - izdelavo jadrnice lahko dokončal, so po oceni pritožbenega sodišča neprepričljive. Tožeča stranka tudi ni ponudila konkretnih navedb, ki bi povsem razumen zaključek jadrnice, bistveno je, da v tem konkretnem primeru ni izkazal, da bi v tako kratkem času 21 dni pogodbeni predmet za toženca lahko izdelal.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve glede sklenjenih pogodb z družbo R. d.o.o. za odločitev v tej zadevi niso bistvene, ampak pomenijo zgolj potrditev toženčevih navedb, da se tožeča stranka pri izdelavi predmeta pogodbe tudi z drugimi pravnimi osebami ni držala dogovorov. Odločitev v drugem pravdnem postopku (opr. št. V lil Pg 70/2004) tudi ni vplivala na navedeno odločitev. Uveljavljena kršitev postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah in znašajo 416,61 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.