121. člen ZOR

Iz zapisnika o glavni obravnavi z 31. 1. 2002 jasno izhaja, da se je glavna obravnava opravila v odsotnosti pravilno vabljene toženke (in v prisotnosti njene pooblaščenke) ter da sta obe pravdni stranki na tem naroku navajali dejstva in predlagali dokaze. Zato so bila vsa dejstva in dokazi, ki jih je toženka navedla oziroma predložila po 31. 1. 2002 prepozni ter jih sodišče ni smelo upoštevati. ZOR posebej ne določa vsebine obvestila o napakah pri podjemnih in gradbenih pogodbah. Zato je treba po tretjem odstavku 121. člena ZOR smiselno uporabiti določbe, ki urejajo obvestilo o stvarnih napakah pri prodajnih pogodbah. Po prvem odstavku 484. člena ZOR mora kupec v obvestilu natančneje opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. Toženka v opisanem dopisu ni pojasnila, zakaj je delo nedokončano, zakaj ni pravilno izvedeno, kakšne so pomanjkljivosti in kateri material manjka, kar nedvomno pomeni, da napak ni opisala natančno. Tako sta sodišči pravilno presodili, da tega dopisa ni mogoče šteti kot obvestilo o napakah.

Vzrok nesklepčnosti tožbe je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer. V konkretnem primeru je moral kupec (svojemu) nadaljnjemu kupcu vrniti kupnino, ker je bila (kupljena in nato prodana) stvar obremenjena z napako. Odgovornost prodajalca za takšno škodo zaradi zaupanja se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake.

Izvršeno delo, katerega predmet je izdelava (ali predelava) določene stvari, je obremenjeno s stvarno napako, če le-ta obstoji ob prevzemu stvari (arg. prvi odstavek 478. člena v zvezi s tretjim odstavkom 121. člena ZOR). Podjemnik odgovarja tudi za skrite napake, ki se pokažejo po prevzemu stvari (prvi odstavek 615. člena ZOR). Ker gre pri stvarnih napakah za nepravilno izpolnitev, je podana podjemnikova odgovornost za skrito napako le, če je vzrok za skrito napako obstajal že ob izpolnitvi pogodbene obveznosti.

Pogodba, s katero se je "prodajalec" zavezal na kupca prenesti lastninsko pravico na nepremičninah, "kupec" pa se je namesto kupnine zavezal opraviti določena dela za "prodajalca", je dvostranska pogodba. Podjemnikova (izvajalčeva) storitvena obveznost je pravilno opravljena, če ima opravljen posel (gradbeno delo) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene, oz. lastnosti, ki jih po pravilih stroke mora imeti. Če končni rezultat teh lastnosti nima, je izpolnitev nepravilna in podjemnik (izvajalec) naročniku odgovarja za nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno (ne)skrbnostjo.

Na napake se namreč ne more sklicevati tisti, ki jih je ob podpisu pogodbe poznal (prim. 1. odst. 480. čl. ZOR v zvezi s 3. odst. 121. čl. ZOR in 15. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih).

Tožnica ni izročila tožencu materiala prokron 19 kot mu je izjavila, ampak drugačen material, ki ni bil varljiv in česar toženec glede na svojo dejavnost, ki je bila tožnici znana, ni mogel ugotoviti. Tožnica pa se je nasprotno profesionalno ukvarjala s kovinsko dejavnostjo, sporni material je ona izročila tožencu ter naročila izdelavo grelca iz navedenega, to je njenega materiala, zato za škodo odgovarja sama.

Naročnik ni dokazal, da je prevzemniku dela pravočasno in pravilno notificiral napake.

Pravica do razdrtja pogodbe še ne zadostuje za sklep, da je pogodba razdrta, zaradi česar ta ni več podlaga izpolnitvenemu zahtevku. Če ima pogodbena stranka takšno enostransko upravičenje, ga mora sopogodbeniku izjaviti. Uveljavitev tega upravičenja predpostavlja jasno in nedvoumno izjavo. Res prevzemnik dela odgovarja za uspeh prevzetega dela. Toda, ne gre prezreti, da so bile v konkretnem primeru obema pravdnima strankama znane okoliščine o neprimernosti materiala. Za takšen primer bi po prepričanju pritožbenega sodišča prišlo v poštev določilo 1. odst. 480. čl. ZOR (v zvezi s 3. odst. 121. čl. ZOR), po katerem se prizadeti kupec (v konkretnem primeru naročnik) ne more sklicevati na napako, če je zanjo vedel. V takšnem primeru porazdelitev rizika za uspeh posla, kakršna je v načelu uveljavljena pri pogodbi o delu, ni ustrezna.

Pri odplačni pogodbi odgovarja vsak pogodbenih za stvarne napake svoje izpolnitve.

Avtomobil, ki ga je toženec prodal tožeči stranki, je bil ukraden in zato obremenjen s pravno napako, ki je izključevala pravico tožeče stranke, da ga pridobi v svojo last (2. odst. 121. čl. in 508.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker je bil avtomobil, potem ko se je izkazalo, da je ukraden, tožeči stranki zasežen in je s tem prišlo do evikcije, je bila pogodba razdrta po samem zakonu (510. čl. ZOR).

(Ne)običajnost uporabe je treba presojati glede na namen, kateremu bo objekt služil. Izvajalec, ki ne ravna po čl. 606/3 ZOR, odgovarja po določbah, ki urejajo jamčevanje za napake, čeprav je izvajal delo po projektu.

1. Napačno je tožnikovo stališče, da je spremembe tožbe samo sprememba tožnikovega zahtevka; tudi spremembe dejanske podlage pomeni spremembo tožbe v smislu 1. odst. 191. čl. ZPP. 2. Ko se tožnik v reviziji sklicuje na 29.čl. ZOR, uveljavlja s tem napako, ki jo je storil sam. Ta ugovor bi lahko uveljavljal toženec, vendar v taki vsebini in takih okoliščinah, kot ji določajo 2. odst. 121.čl. ter 508. in naslednji členi ZOR.