VSC sklep Cp 765/2009

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v tč. 1 in 2 – 1.odstavek izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v tč. 1 izreka razsodilo, da se izročilna pogodba z notarskim zapisom, sklenjena 22. 1. 2001 z dodatkom z dne 2. 3. 2001, ki so jo sklenili M. F. in M. in M. Š. T. razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da plača tožnikoma I. M. in M. Z. stroške tega pravdnega postopka v višini 5.677,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od dneva poteka prostovoljnega roka za izvršitev do plačila. V presežku za zahtevane zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe prve stopnje pa do izpolnitvenega roka je sodišče zahtevek zavrnilo kar se pritožbeno ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je štelo, pri tem pa se je v celoti oprlo na mnenje izvedenca psihiatra dr. M. P., da prvotna tožnika ob sklepanju notarskega zapisa nista bila sposobna razumeti svoje izjave poslovne volje in pravnh posledic, ki jih ima takšna izjava volje, zato posel ne more biti veljaven (26., 28. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) in ga je zato razveljavilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka.

M. F., rojen 1. 4. 1913 in M. M., rojena 1. 9. 1922 sta 22. 1. 2001 pri notarju A. R. v notarskem zapisu sklenila izročilno pogodbo, s katero sta izročila hčerki M. Š. T. svojo do ½ lastno nepremičnino, vpisano v vložku št. ... oz. ... k.o. S. H. in navedla, da je ta pogodba po naravi in vsebini pogodba o dosmrtnem preživljanju. Kasneje, 2. 3. 2001 pa sta v notarskem zapisu sestavila tudi dodatek k izročilni pogodbi. Sodišče je štelo, da takšna pogodba ni veljavna in jo je zato razveljavilo.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V obširni pritožbi sodišču predvsem očita, da se je nepravilno oprlo na mnenje izvedenca psihiatra, ki mu je ugovarjala, saj je mnenje nepopolno, medicinska dokumentacija pa je bila pomanjkljiva. Sodišče ni upoštevalo in dokazno ocenilo izpovedb neprizadetih prič ter ni ovrednotilo dejstva, da so kar štirje ljudje potrdili voljo izročevalcev. Izvid izvedenca ni jasen, popoln, je pomanjkljiv, na vse to pa je opozorila tekom postopka. Sodišče ne bi smelo le prepisati mnenja izvedenca, ne da bi napravilo dokazni zaključek. Sodišču očita, da ni celostno ocenilo izpovedb prič, ni upoštevalo, da je bila ob sestavi zapisa prisotna tudi prijateljica tožnikov, ki pogodbe ne bi sopodpisala, oz. bi notarja opozorila na pomanjkljivost. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da se je pogodba v celoti izvrševala, dokler nista brat in sestra pritisnila na starša, da sta vložila tožbo. Da sta vplivala na izročevalca izhaja tudi iz pisem, ki jih je predložila in ki jih sodišče ni dokazno ocenilo. Če je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, potem tudi vložitev te tožbe ne more predstavljati prave volje izročevalcev. Sodišče bi moralo ob celostni oceni vseh dokazov ugoditi njenemu dokaznemu predlogu in zaslišati novega izvedenca, ustrezno strokovno institucijo, ki bi po pravilih stroke ocenilo dejstvo starosti in podatke v medicinski dokumentaciji. Sodišču tako očita, da ni celostno ocenilo dokazov in da ni ugodilo dokaznemu predlogu, da so razlogi sodbe v nasprotju, v čemer vidi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče v sodbi tudi ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo njenemu predlogu za zaslišanje izvedenca. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, in da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahtevek v celoti ali pa da sodišče druge stopnje razpiše obravnavo, na kateri bo zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja izvedlo posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, zlasti dokaz s postavitvijo izvedenca kliničnega psihologa.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika zahtevata razveljavitev izročilne pogodbe iz razlogov, ker ob sklenitvi pogodbe ni bilo njune pravne volje, ob času sklepanja sta bila v hudi stiski, nista se zavedala posledic. Bila sta starejši osebi, nista se v celoti zavedala pravnega posla, toženka je izkoristila njuno slabo zdravstveno stanje in starost, iz medicinskih listin pa je razvidno, da nista bila v celoti opravilno sposobna. Kmalu po podpisu pogodbe sta spoznala, da nista imela takšnega namena. Smiselno tako zatrjujeta neveljavnost pogodbe, da njuna izjava volje ni bila svobodna oziroma kršitev tiste določbe ZOR, ki določa, da mora imeti pogodbenik za sklenitev pogodbe poslovno sposobnost. Smiselno zatrjujeta omejeno poslovno sposobnost, na kar kažejo trditve, da se nista v celoti zavedala, oz. da nista bila v celoti opravilno sposobna. Sodišče bi torej moralo presojati okoliščine po pravni podlagi 111. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja in ki določa, da je pogodba, ki jo sklene stranka, ki je omejeno poslovno sposobna izpodbojna (111. člen). 112. čl. ZOR določa, da lahko pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost zahteva, da se pogodba razveljavi. Ker sta tožeči stranki zahtevali razveljavitev pogodbe, sta zatrjevali razloge iz 111. čl. ZOR, torej omejeno poslovno nesposobnost, saj je pogodba, ki jo sklene poslovno popolnoma nesposobna stranka nična in so sankcije drugačne.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da je materialnopravna podlaga v 26. in 28. čl. ZOR in zaključilo, da izročevalca nista bila sposobna in nista razumela pomena vsebina spornih pravnih poslov in ne posledic le-teh in zato njuna volja ni bila prava in ne pristna in posel nima pravnega učinka. Takšni zaključki pa so v nasprotju s tistim, kar sta zatrjevala tožnika, saj sodišče zaključuje, da volje sploh ni bilo, torej posel sploh ni bil sklenjen in da gre za neobstoječ posel, ker pogodba ni nastala, torej jo tudi ni treba razveljaviti, stranke pa imajo drugačen zahtevek. Takšni zaključki sodišča so napačni, saj je pravna podlaga zahtevka je v določbah 111. in 112. čl. ZOR, kot je že navedeno zgoraj.

Prvo vprašanje, ki se pojavi in s katerim se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, je vprašanje, kdo je upravičen vložiti tožbo za razvezo po 112. čl. ZOR (sedaj čl. 95 OZ, ki je enak). Tudi za vložitev tožbe je potrebna procesna (pravdna sposobnost). 77. čl. ZPP določa, da ima pravdno sposobnost stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna – polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost pa je pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti. Po določbi čl. 80 ZPP je dolžnost sodišča, da med postopkom ves čas po uradni dolžnosti pazi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka. Sodišče mora že v fazi predhodnega preizkusa tožbe oz. priprav na glavno obravnavo (ZPP čl. 270 in 273), po uradni dolžnosti paziti na procesno sposobnost strank. Če je sodišče trditveno podlago strank razumelo kot njeno popolno poslovno nesposobnost, torej stranki tudi nista bili procesno sposobni za vodenje postopka, ki sta ga vodili vse do smrti. Samo poslovno (procesno) sposobna stranka lahko veljavno pooblasti odvetnika za zastopanje. Pritožbeno sodišče že v tem vidi neskladje v odločanju sodišča prve stopnje oziroma nekritičnost v ocenjevanju dokazov, na kar opozarja tudi pritožnica.

Pritožnica pa utemeljeno očita sodišču, da je kršilo njene pravice, ko na njene utemeljene pripombe in predlog, ki ga je ponovila tudi na koncu glavne obravnave, ni določilo drugega izvedenca in v razlogih sodbe tudi ni povedalo, zakaj šteje, da postavitev drugega izvedenca ni potrebna. V vsakem primeru bi sodišče moralo odgovoriti na obširne, konkretne in argumentirane pripombe tožene stranke ter povedati, zakaj meni, da ni potrebno zaslišati drugega izvedenca. Že Ustavno sodišče je odločilo (Up 77/01), da s tem, ko je sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo pritožnikov dokazni predlog za dodatno zaslišanje izvedenca ali za postavitev novega izvedenca je prekršilo obveznost iz 22.člena Ustave, to je, da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Res je, da mora biti potreba po postavitvi novega izvedenca utemeljena z razumnimi razlogi, vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženkinega argumentiranega ugovarjanja. Edino sporno in odločilno dejstvo v tem postopku je sodišče ugotovilo le na podlagi mnenja izvedenca, po mnenju pritožbenega sodišča pa tega dokaza ni izvedlo pravilno, saj ni razčistilo vseh okoliščin, na katere je opozarjala toženka. S tem je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče kršilo toženkino pravico do izjave v postopku, zato je podana kršitev iz 8 točke drugega odstavka 339 člena ZPP, ki jo toženka tudi uveljavlja.

Tožeči stranki sta dokazovali da je bilo psihično stanje izročevalcev (obeh) ob sklenitvi pogodbe takšno, da nista razumela (v celoti) pomena in posledic sklenitve pogodbe. Tožena stranka je zatrjevala obratno, svoje trditve je argumentirala in predlagala številne dokaze. Dolžnost sodišča bi bila, da oceni vse dokaze, da jim da ustrezno dokazno moč, pri tem pa mora dokaze oceniti skrbno, predvsem pa za vse dokaze uporabiti enak dokazni standard. Sodišče je o sposobnosti strank zaslišalo priče, nato pa še izvedenca psihiatra, ki je za nazaj, na podlagi medicinske dokumentacije, za katero je sodišče navedlo, da je številna, podal mnenje. Res je na obravnavi nato zaslišalo izvedenca, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča ta dokaz ocenjevalo preuranjeno, ne da bi prej celostno ocenilo tudi druge dokaze in ne da bi vsa dejstva, ki so pomembna in ki kažejo na voljno sposobnost izročevalcev tudi razčistilo. Dejstvo je – kar je sodišče v razlogih sodbe tudi navedlo, da sta ostala dva otroka izročevalcev pritiskala na oba izročevalca, za kar je tožena stranka tudi predložila dokaze. Notarski zapis je bil sestavljen 2. 3. 2001, ta tožba pa vložena 23. 10. 2001. Toženka je v dokaz svojih trditev o tem, zakaj sta se izročevalca premislila predložila pisma brata I., ki jih je pisal mami kot tudi pismo v prilogi ... poslano 15. 5. 2001, obe pismi pa sta bili poslani v času od sklenitve pogodbe pa do vložene tožbe. Iz vseh teh pisem izhaja tudi močan interes vseh do premoženja izročevalcev in da se to pravično razdeli. Sodišče se je pri dokazni oceni prič sestavljalca pogodbe in navzočih prič, oprlo le na navedbe izvedenca, ni pa se ukvarjalo s tem, da bi ocenilo dejstva, da je bilo na strani (nesposobnih) izročevalcev tudi njuna priča, ki je (očitno) skrbela za interes izročevalcev. Pritožnica v tem delu v pritožbi utemeljeno graja ravnanje sodišča, ko tega dejstva ni dokazno ocenilo. Sodišče je dalo prevelik pomen izvedencu in ni dopustilo pritožnici, da bi ovrgla njegovo mnenje z drugim, kvalificiranejšim izvedencem. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj starost izročevalcev ter določeni procesi usihanja zaradi starosti še niso nujno sami po sebi dovolj za zaključke o nesposobnosti le-teh. Svobodna volja starostnikov je specifičen pravni pojem, in starostniki niso zgolj zaradi procesov staranja tudi že poslovno (popolnoma ali deloma) nesposobni. Res je, da v starosti organizem peša, da se pojavljajo stanja, značilna za starost, vendar so še vedno lahko toliko zdravi, da izrazijo svojo voljo. Samo dejanje tožnikov (sklenitev pogodbe) ni nerazumno, motiv za sklenitev, ki ga zatrjuje tožena stranka, pa je razumen. Vse to so okoliščine, ki bi jih moralo vrednotiti sodišče prve stopnje in ki porajajo dvom v tisti del sodbe, kjer sodišče v celoti sledi izvedencu medicinske stroke. Sodišče ne bi smelo enostavno slediti zaključkom izvedenca, ki je povzel medicinsko dokumentacijo in na podlagi nje zaključil, ne da bi obrazložil, kaj pomenijo pri starih ljudeh te težave in ne da bi se posebej ukvarjal z osebnostjo starostnikov. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zaključilo, da se to mnenje sklada tudi z drugimi dokazi, saj to ni res. Toženka je podala na to mnenje obširne in tudi argumentirane pripombe, mnenje pa se (vsaj delno) lahko ujema le z medicinsko dokumentacijo, vendar bo sodišče prve stopnje moralo ob ponovnem odločanju to posebej obrazložiti.

Dokaza z zaslišanjem izvedenca izvaja sodišče, ki mora z izvedencem razčistiti vse okoliščine, ki so odločilne za to, da se odloči o voljni sposobnosti. O teh okoliščinah sklepa izvedenec za nazaj, saj ni imel možnosti, da bi pregledal izročevalca, lahko pa seveda sklepa tudi na podlagi drugih dejstev, ki so nastopila po vložitvi tožbe (kako sta izročevalca funkcionirala v vsakdanjem življenju, ali sta še tesneje sklepala kakšne posle, kakšen vpliv sta imela ostala dva otroka, sedanja tožnika ...). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je M. M. živela še do leta 2007, F. pa do januarja 2002. Pritožbeno sodišče je moralo zaradi opisanih kršitev v skladu z določbami 354 in 355. člena ZPP razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ki jo tožena stranka uveljavlja in ki jo pritožbeno sodišče vidi v tem, da sodišče ni zaslišalo drugega izvedenca, strokovnjaka, ki ima znanje tudi o starostnikih. Pritožbeno sodišče pa vidi kršitev tudi v tem, da sodišče pri ocenjevanju dokazov ni uporabilo enakih dokaznih standardov, in neenakomerno porazdelilo dokazne rizike (nepravilna uporaba določbe čl. 8 ZPP), kar bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve. Ker gre za več kršitev, jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj je potrebno zaslišati drugega izvedenca, ki bi odgovoril na pripombe tožene stranke in ki bo upošteval vsa voljna (oz. nevoljna) ravnanja obeh izročevalcev ob sklepanju pogodbe, sodišče pa bo moralo tudi izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka in jih ustrezno dokazno oceniti. Pritožnica sicer predlaga sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek zavrne, vendar glede na obseg kršitev to ni možno kot tudi glede na naravo stvari in okoliščine primera ne bi bilo smotrno, da bi sodišče samo dopolnilo pomanjkljivosti postopka, na tak način pa tudi stranki odvzelo pravico do pritožbe.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka ( ZPP člen 165/3).