1084. člen ZOR

Namen neodvisne bančne garancije je preprečiti, da bi garant zavlačeval z izplačilom, dokler se ne bi ugotovilo, ali je obveznost iz temeljenega posla prekršena ali ne. V primeru spora o tem, ali je zavarovana obveznost prekršena, ne gre za zlorabo bančne garancije. Zloraba pravic iz bančne garancije je podana, če obstajajo jasni in likvidni dokazi, ki onkraj razumnega dvoma kažejo na zlorabo pravice, ne da bi to terjalo izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka. Materialno trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o zlorabi bančne garancije, leži na strani naročnika bančne garancije.

Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.

Izdajatelj bančne garancije ni le banka, ampak so izdajatelji garancij lahko tudi tisti subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše (npr. zavarovalnice in nekatere finačne institucije). Tožena stranka v ta krog subjektov nedvomno spada, saj ima v skladu z določbo 17. člena ZPOP-1 izrecno zakonsko pooblastilo za izdajanje garancij podjetjem za bančne kredite. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo stališče, da je bistvena značilnost fiksnega pravnega posla, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena in da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena. Povedano drugače: pogodba se šteje za razvezano, če ni izpolnjena v določenem roku, če je taka izrecna volja pogodbenih strank izražena vnaprej (t. i. clausula irritatoria).

Uredba o ukrepih proti ZR Jugoslaviji (v nadaljevanju Uredba; Ur.l. RS 33/2002) kot podzakonski akt ne more poseči v status podjetij s sedežem v ZRJ kot upnikov. S podzakonskimi akti namreč že v načelu ni moč ukinjati obligacijskih pravic. Ob takšnem izhodišču bi Uredba morda lahko stečajnemu upravitelju, seveda le v času njene veljavnosti, preprečevala izpolnitev dolžnosti iz 1. odst. 146. čl. ZPPSL/89. Stečajni dolžnik bi se tako lahko izpostavil morebitnemu izvršilnemu postopku, ki bi ga na podlagi sklepa o naknadni razdelitvi stečajne mase (ta sklep je obenem izvršilni naslov) sprožil upnik, in v katerem bi se o vprašanju preprečevanja izplačila po Uredbi šele vsebinsko odločalo. Če ni naznanitve neveljavnosti zavezovalnega posla in s tem povratne cesije, ki jo opravi bivši cesionar - tokrat v vlogi cedenta (prim. 1. odst. 438. čl. ZOR), cesus izpolnitev usmerja, skladno zavedanju o ponovni spremembi upnika, ki temelji na primerni podlagi in 438. čl. ZOR), pri čemer pa se že po naravi stvari lahko sklicuje le na dobroverno izpolnitev ZPPSL/89 nima določb o dokazovanju uresničitve pogoja. V kontradikotornem pravdnem postopku se uresničitev pogoja dokazuje v d

Tožena stranka ni banka. Zato je potrebno njeno zavezo, ki jo je podala v izjavi, presojati izključno v skladu z njeno vsebino, ne pa po pravilih, ki veljajo za bančne garancije o 1083. do 1088. člena ZOR-a. V primeru, da se veže garancija na osnovni posel pomeni to kavzalno garancijo, ne pa abstraktno.