1064. člen ZOR

Sodišče je na predlog vezano, predlagatelj pa nosi breme napačne položitve in postavljenih pogojev. Vprašanje pravilnosti izpolnitve pri odločanju o utemeljenosti (predloga) sodnega depozita ni bistveno. Označitev nasprotnega udeleženca je torej odvisna od volje predlagatelja. Postopek sodnega depozita je urejen tako, da je sprva enostranski, saj sodišče najprej odloči o predlaganem depozitu. Če in ko sodišče predlogu ugodi, povabi osebo, v korist katere je depozit položen, da se izjavi o depozitu. Takrat postane postopek dvostranski.

Predlagateljica je s predlogom v predmetni zadevi uveljavljala sodno odprtje sefa skladno z določbo 1064. člena ZOR, sodišče prve stopnje pa je tak predlog pravilno obravnavalo po pravilih nepravdnega postopka. Sicer drži, da ZOR, ki sicer regulira Pogodbo o sefu in se glede na to, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) te materije ni uredil, uporablja po drugem odstavku 1061. člena OZ, ne določa postopka, v katerem banka tak zahtevek lahko uveljavi. Je pa podlaga za obravnavanje zahtevka za sodno odprtje sefa v nepravdnem postopku podana v drugem odstavku 1. člena ZNP-1. Ta določa, da se določbe ZNP-1 uporabljajo tudi v drugih zadevah, ki jih obravnava sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku.

Dejstvo obstoja osebnega stečaja na predmetni nepravdni postopek v ničemer ne more vplivati. Gre namreč za sodno odprtje sefa, to pa je terjatev, ki ne more vplivati na obseg stečajne mase (4. točka 205. člena ZPP).

Ustno oziroma konkludentno je bila izražena volja pogodbenih strank, da se obstoječa pogodba o sefu izvršuje še naprej, le da je tožnik namesto sefa 1 od tedaj dalje lahko uporabljal sef 2. Sklenitev nove pogodbe za sef zato ni bila potrebna. Pritožbene trditve o prenehanju najemnega razmerja za sef 1 in neobstoju najemnega razmerja za sef 2 so zato neutemeljene. Pravilna je ugotovitev, da je tožnik po odprtju sefa 1 21. 4. 2011 zlatnike, ki so bili shranjeni v njem, istega dne spravil v sef 2, za katerega so mu tedaj delavci toženke izročili ključe in vstopno kartico, kar pomeni, da tožnik zlatnikov ni vzel iz hrambe pri toženki, ampak da je zlatnike hranil še naprej pri toženki (le da v drugem sefu). Če tožnik ne bi imel namena še nadalje hraniti zlatnikov v sefu pri toženki, ne bi imel razloga, da je po odprtju sefa 1 od toženke zahteval, da mu omogoči uporabo novega sefa 2.

Postopanje predlagateljice v zvezi z odstopom od pogodbe je bilo skladno z določbami pogodbe o najemu sefa in splošnimi pogoji za poslovanje s samopostrežnimi sefi. Nasprotni udeleženec je bil ustrezno obveščen in pozvan k plačilu zaostalih obveznosti. Ker jih ni poravnal, so, upoštevaje ostale pravilne ugotovitve, podani pogoji za odprtje sefa.

Na tožniku je bilo, da dokaže, da mu je v škodnem dogodku – ropu sefov – nastala škoda in v kakšni višini. Da bo moral v (sicer malo verjetnem) primeru ropa dokazovati vsebino sefa in bo morda glede tega v dokazni stiski, je vedel že ob podpisu pogodbe in sprejetju splošnih pogojev, in je to breme sprejel.

Ko banka razdre pogodbo, lahko zahteva od uporabnika naj izprazni sef in ji izroči ključ. Če ta tega ne stori, pa lahko banka zahteva da se sef sodno odpre, ugotovi njegova vsebina in najdene stvari izročijo v depozit sodišču ali zaupajo v hrambo banki.