1003. člen ZOR

Ker ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, se za presojo zastaranja ni mogoče opreti na določila 380. člena ZOR, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah.

Sodišči sta upoštevali sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 46/2005 z dne 14. 4. 2006, s katero je bil tožbeni zahtevek posojilodajalca zoper toženca pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da z navedeno sodbo ni bil zavrnjen tisti del zahtevka posojilodajalca proti tožencu, katerega je tožnica kot porok poplačala, ampak zahtevek za plačilo ostale terjatve, ki v sodni poravnavi med njim in tožnico ni bil zajet. Zato revizija zmotno zatrjuje, da je z navedeno sodbo pravnomočno odločeno, da terjatev posojilodajalca proti tožencu kot glavnemu dolžniku ne obstaja ter da je tudi tožnica ni bila dolžna plačati. Toženec se neutemeljeno sklicuje na 1016. člen ZOR, saj ni izkazal utemeljenosti ugovorov, s katerimi bi lahko zavrnil zahtevek posojilodajalca. Zato za odločitev ni pomembno, ali ga je tožnica obvestila o sklenitvi sodne poravnave in o plačilu v njej dogovorjenih zneskov.

V primerih, ko porok jamči za obveznost družbe, ki je kasneje izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb ZFPPod, je za presojo porokovega položaja pomembno le, ali je upnik pravočasno (v enoletnem prekluzivnem roku) uveljavil svojo terjatev do izbrisanega glavnega dolžnika. Porok, ki poravna upnikovo terjatev, namreč vstopi v njegov položaj.

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

Upnik, ki ne doseže poplačila svoje terjatve iz premoženja glavnega dolžnika, čeprav bi tako možnost imel, samo zaradi tega ne izgubi svojih pravic nasproti solidarnemu poroku. Drugače je, če upnik opusti kakšno zavarovanje terjatve s strani druge osebe in s tem prepreči subrogacijo poroka.

S tem, ko je porok delno izpolnil terjatev ločitvenega upnika do stečajnega dolžnika, ni po zakonu samem prešel nanj tudi ustrezen del zavarovanja terjatve (hipoteke in zastavne pravice) oz. ločitvene pravice.

Porok je svojo obveznost v celoti izpolnil in kljub temu, da terjatev s tem plačilom ni dokončno ugasnila, je s plačilom nastal nov položaj, zaradi katerega je izpolnitev oz. (še dodatno) povečanje tožničinega premoženja na račun toženčevega (dolžnikovega) postalo neutemeljeno. V pritožbi zatrjevani novi vsebini dogodkov pritožbeno sodišče ne more slediti, saj pritožnica o tem ni predložila nobenih dokazov.

Prevzemnik sme izvršitev naročila (vnovčenje akceptnih nalogov) zaupati drugemu samo, če mu je naročitelj dovolil ali če so ga k temu prisilile okoliščine.

Začasna odredba je šibka oblika zavarovanja terjatve, naravnana izključno na to, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika in mu tudi ne ustvari zastavne pravice na premoženju, na katerega meri prepoved. Po 1003. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.