VSM sklep Cpg 186/96

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in se sklep okrožnega sodišča spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve po 265. členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), s katero ji je prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnine pri vl. št. 71 k.o. D. ter odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

Zoper ta sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da ni zakonite podlage za začasno odredbo oziroma za zavrnitev ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ker naj ne bi bila izkazana niti terjatev niti nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo, s tem da bo svoje nepremičnine odtujil, skril ali kako drugače z njimi razpolagal niti, da z začasno odredbo ne bi pretrpel nobene škode. Tožeča stranka ni izkazala za verjetno terjatev, saj ni dokazala, da sredstva, katerih vrnitev zahteva, niso bila uporabljena nenamensko, denar naj bi bil vložen v skladu z investicijskim programom. Predmetne nepremičnine so do take mere obremenjene, da ni mogoče pričakovati, da bi jih kdo kupil, prav tako pa ni res, da s predlagano začasno odredbo tožena stranka ne bi pretrpela nobene škode, saj ji zaradi prepovedi obremenitve ne bo mogoče najeti novih kreditov ter tako zaključiti investicije in odpreti dogovorjeno število delovnih mest, nima pa drugega premoženja, ki bi ga lahko ponudila v zavarovanje novih posojil.

Pritožba je utemeljena.

Začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatev je mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz 265. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Upnik mora izkazati verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo, s tem da bo svoje premoženje oz. sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal. Namesto omenjene subjektivne nevarnosti pa lahko upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (II. odstavek 265. člena ZIP).

Zaključek sodišča prve stopnje, da je obstoj terjatve verjetno izkazan, je pravilna. Predložene listine ob dejstvu, da bi morala tožena stranka do leta 1992 zaposliti 445 delavcev, do izdaje začasne odredbe pa jih je zaposlila le 11, kažejo na verjetnost obstoja terjatve.

Vendar tožeča stranka ni izpolnila drugega pogoja za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da bo tožena stranka brez izdane začasne odredbe onemogočila ali precej otežila izterjavo, s tem da bo svoje premoženje oz. sredstva odtujila, jih skrila ali kako drugače z njimi razpolagala. Pri denarni terjatvi mora ta nevarnost izhajati iz zavestnega ravnanja dolžnika, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izterjavo. Subjektivno nevarnost predstavlja dolžnikovo ravnanje, ki zmanjšuje njegovo premoženje, npr. če ga razprodaja pod ceno ali ga brezplačno izroča tretjim osebam ipd..

Tožena stranka svojih sredstev ne skriva in ne odtujuje, "drugačno razpolaganje" z njimi pa ne more predstavljati obremenjevanje nepremičnin s hipotekami, saj prejme denar in se njeno premoženje s tem ne zmanjšuje. Ravnanje tožene stranke, kakor ga je opisala tožeča stranka, ne kaže da bi nameravala onemogočiti ali otežiti izterjavo, niti da bi s svojim premoženjem počela kaj takšnega, kar bi ga zmanjševalo, temveč le, da jemlje kredite, ki jih zavaruje s hipoteko.

Tožeča stranka pa tudi ni izkazala za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožena stranka je namreč zatrdila, da da namerava investicijo, v katero je bil vložen tudi tožnikov denar, zaključiti, in da bi ji nastala škoda, ker zaradi prepovedi obremenitve ne bi več dobila kreditov, nima pa drugega premoženja, ki bi ga lahko ponudila v zastavo. Gole navedbe tožeče stranke o tem, da predlagana začasna odredba dolžniku ne bi povzročila škode, brez kakršnihkoli dodatnih utemeljitev ali dokazov, ki bi izpodbijali toženčevo pojasnilo o nameri dokončanja projekta in dokaze o reprogramiranju obveznosti, ne izkazujejo za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo Nedvomno bi se s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin upnikova kreditna sposobnost zmanjšala, kar bi mu lahko preprečilo dokončanje investicije in povzročilo znatno škodo.

Kakor izhaja iz predloženega zemljiškoknjižnega vložka so nepremičnine, za katere se zahteva prepoved odtujitve in obremenitve, že obremenjene s 5 hipotekami in dvema neizvedenima plombama, s katerima si kreditodajalca varujeta vrstni red. Vsi hipotekarni upniki, ki so že vpisani v z.k. vložek, lahko zahtevajo prodajo nepremičnine in jih pri tem tudi izdana začasna odredba ne bo ovirala. Čeprav v spisu ni poroštvene pogodbe med strankama, pa je iz predloženih dokazov razvidno, da lahko tožeča stranka tudi sama zahteva vpis zastavne pravice za svojo terjatev v zemljiško knjigo.

Tako izhaja iz 5. člena kreditne pogodbe št. 1070/91 in 5. točke sklepa RS Ministrstva za delo z dne 6.11.1991, na podlagi katerega so bila sredstva dolžniku odobrena in ki ga je verjetno tožena stranka sprejela. Po 1003. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. Vpis zastavne pravice bi tožeči stranki nudil močnejše jamstvo za poplačilo terjatve kot vpisana začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve (nadaljne), saj z začasno odredbo upnik ne pridobi tudi zastavne pravice.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo trditve, listine in dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep po 3. točki 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. točko 373. člena ZPP, ki se po 14. členu ZIP uporabljata tudi postopkih zavarovanja, spremenilo in začasno odredbo razveljavilo.