VSL sklep I Cp 1334/2012

I. Pritožbi dediča VB se ugodi in se glede njega sklep sodišča prve stopnje (točka II in IV izreka) razveljavi.

II. Pritožba oporočne dedinje AM se zavrne in se glede nje (točka III. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in zapustničinega moža VB na pot pravde zoper oporočno dedinjo AM da dokaže, da je zapustnica oporoko z dne 2.7.1997 uničila in jo s tem preklicala. Oporočno dedinjo AM pa je napotilo na pot pravde zoper VB, da dokaže, da je bila oporoka zapustnice z dne 2.7.1997 uničena, izgubljena, skrita ali založena, brez vednosti oporočiteljice in ima učinek veljavne oporoke.

2Zoper tak sklep se pritožujeta oba na pravdo napotena udeleženca po pooblaščencih, BV pa tudi lastnoročno s predlogom, da pritožbeno sodišče v izpodbijanih delih razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

3BV navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nesprejemljiva ne nenavadna, saj je z istim sklepom napotilo na pravdo oba dediča, čeprav se je izkazalo, da originala oporoke ni in da je uničen in je bila zadnja volja zapustnice, da oporočna dedinja ne dobi ničesar. Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, vsekakor je pravica oporočne dedinje manj verjetna kakor pravica pritožnika kot zakonitega dediča. V posebni lastnoročni pritožbi pritožnik opisuje okoliščine v zvezi s sklenitvijo oporoke in skrb za bolno ženo.

4Oporočna dedinja AM v pritožbi navaja, da bi bilo tisto, kar je naloga sodišča težko dokazati, oziroma meni, da njej ni treba ničesar dokazovati, saj se v spisu nahaja oporoka z dne 2.7.1997, katere obstoj je dokazan z zaslišanjem oporočnih prič. Oporoko je priznal tudi zapustničin vdovec VB, ki mu je zapustila osebni avto Renault 5 in ga je prejel na podlagi dednega sklepa D 255/2006. Na pot pravde bi moral biti napoten VB.

5Pritožba dediča VB je utemeljena, pritožba oporočne dedinje MA pa neutemeljena.

6V konkretnem primeru je oporočna dedinja predložila v spis fotokopije oporoke, ki ji zakoniti dedič nasprotuje, ker naj bi jo zapustnica uničila še za časa življenja. Pri dokazovanju obstoja oporoke (člen 77 ZD) mora tisti, ki se sklicuje na oporoko dokazati, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena in če se je to zgodilo za življenje oporočitelja, da se je zgodilo brez njegove vednosti, da je bila sestavljena v eni izmed oblik predpisanih z zakonom. Iz istega vprašanja o obstoju oporoke ne moreta biti na pravdo napotena zakoniti dedič in oporočna dedinja, ampak tisti, ki zatrjuje obstoj oporoke, saj je njegova pravica manj verjetna kot pravica zakonitega dediča. To je v konkretnem primeru oporočna dedinja MA.

7Glede na navedeno je bilo pritožbi zakonitega dediča ugoditi in glede njega izpodbijani sklep razveljaviti, pritožbo oporočne dedinje pa zavrniti (člen 365 točka 2 in 3 ZD v zvezi s členom 163 ZD).