VSL sodba I Cp 968/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj bi se ugotovilo, da tožene stranke I. B., (rojena 15.10.1932), A.

L. (rojen 23.12.1929) in N. L. (rojena 4.6.1932), niso vnuki in s tem dediči po zapustnikih, to je pokojnem A. B. (rojenem 22.3.1880 in umrlem 18.11.1960) ter pokojni I. B., rojeni J. (rojeni 27.4.1883 in umrli 16.9.1977), oziroma niso dediči po pokojnem V. A. B. (rojenem 1909 in umrlem 4.11.1977), ki je bil sin zapustnikov A. in I. B.

Zapuščinsko sodišče v postopkih po pokojnem A. B. in pokojni I. B. je tožnico napotilo na pravdo proti toženecem na ugotovitev, da niso zakoniti dediči navedenih zapustnikov, prav tako pa tudi ne njunega sina, pokojnega V. A. B., ker je tožnica kot zakonski otrok V. A. B.

zatrjevala, da toženci nimajo listine, ki bi izkazovala, da je V. A.

B. oče tožencev in zato tudi nimajo dedne pravice. Zavrnitev tožbenega zahtevka je posledica ugotovitve, da je bilo očetovstvo V.

A . B. glede prve toženke I. B ugotovljeno z zamudno sodbo, opr. št.

C II 313/33 z dne 9.5.1933, očetovstvo A. L. in N. L. pa je V. A. B.

priznal z izrecnima izjavama pred sodiščem v zadevi, opr. št. P I 40/30 dne 25.2.1930 in dne 30.6.1932. Ker so toženci dokazali, da so nezakonski otroci pokojnega V. A. B., so zakoniti dediči njegovih staršev, zakoncev B in je zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da niso dediči, neutemeljen.

Prvostopno sodišče je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvi in drugi toženi stranki v znesku 99.585,00 SIT in tretji toženi stranki v znesku 82.105,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je nesporna ugotovitev, da očetovstvo za tožene stranke v matičnih knjigah ni zavedeno. Ob tem dejstvu ni mogoče mimo vseh predpisov, ki urejajo statusna razmerja, ne da bi se predhodno ta status uredil v postopku, ki je temu namenjen. Tožnica izhaja in utemeljuje zahtevek na dejstvu iz javne knjige in je na osnovi te javne knjige utemeljen.

Če pa tožene stranke dokazujejo nasprotno, bi to lahko dokazovale le z ustreznim zahtevkom in odločitvijo ali ugotovitvijo, da zapis v javni knjigi ni pravilen in da ga je potrebno popraviti. Kaj takega pa toženci niti ne trdijo. Toženim strankam ni mogoče priznati statusa kot dedičev prvega dednega razreda ob nespornem podatku iz javne listine in uradne evidence, brez ustrezne aktivnosti in jasne zahteve ali vsaj ugotovitvenega zahtevka toženih strank, da bi bil zapis netočen. Če pa bi se tožene stranke izkazale z listinami, torej s predložitvijo potrdila iz matične knjige, da jim le ta priznava status otrok pokojnega A. V. B., spora sploh ne bi bilo. Po prepričanju tožeče stranke se je torej mogoče upirati zahtevku le z ustrezno listino državnega organa in bi toženci torej morali najprej izposlovati priznanje in izstavitev takšne listine v drugem postopku.

Ob tem se pojavi celo postopek, ki ga je vodil toženec A. L., kar izhaja iz dopisa Upravne enote Ljubljana z dne 6.6.1996. Očitno državni organ, pristojen za matične zadeve kot specializiran za takšne postopke, ni priznal in ni na podlagi listin iz spisa P I 40/30 želel vpisati očetovstva v rojstno matično knjigo. Glede na to, da prav to predhodno vprašanje prvostopno sodišče zaključuje drugače, je očitno nujno potrebna vsaj poizvedba, kako se je omenjeni postopek, ki se je vodil že v letu 1996, zaključil in kako je bilo predhodno vprašanje rešeno pri matičnem uradu. Če bi obstajale pravno priznane listine, ki bi izkazovale status očetovstva, bi to bilo zavedeno tudi v matične knjige. Vse listine, na katere se sklicujejo tožene stranke, pa očitno takšne teže nimajo. Vse navedbe v posameznih listinah ne izkazujejo in niso zadostne za priznanje očetovstva in zato očetovstvo ni vpisano v matičnih knjigah. Za ugotovitev in priznanje očetovstva so veljale in veljajo določene obličnosti strogo formalne narave. Po prejšnjih predpisih bi moralo biti priznanje očetovstva podano osebno pred matičarjem v javni listini, istočasno se je še zahtevalo izrecno soglasje matere. Glede toženke I. B. se je sicer našla sodba, natančneje zamudna sodba iz leta 1993 (pravilno: 1933), vendar je sklicevanje nanjo vprašljivo.

Takratni Zakonik o sodnem postopanju v civilnih pravdah za kraljevino SHS je sicer takšne sodbe dopuščal tudi v statusnih zadevah zaradi očetovstva, vendar je bila vsebina take odločitve in teže takšne odločitve bistveno drugačna. Po ODZ nezakonski otrok ni užival istih in enakih pravic kot zakonski. Ni šlo za razmerje sorodstva pač pa le za pravice otroka za preživljanje. Zato celo Zakon o dedovanju SFRJ (Ur. l. SFRJ 20/95, prečiščeno besedilo Ur.l. 42/65) ni priznaval sodbam, ki so jih izdala sodišča predvojne Jugoslavije, enake teže kot sodba sodišča SFRJ. Pogoj izenačenega dedovanja je bil prav iz tega razloga določen v 23. in 244. členu ZD iz leta 1995. Sedanji zakon sicer ne dela razlik, vendar ne dopušča v statusnih zadevah sodbe zaradi izostanka in tudi ne bi bila dopustna priznava tuje sorodne odločbe. Postopek glede znižanja preživninskih obveznosti je glede na povedano nepomemben. Pri drugo in tretjetoženi stranki pa se je sodišče oprlo na domnevno priznanje toženca. Tudi to povsem ne drži. Iz zaznamkov s takšnimi zapisi nikjer ne izhaja, da bi šlo za javne listine ali zapisnike z obravnav v pravdnem postopku. Gre le za neformalne zapise, pri čemer pa je prvostopno sodišče celo prezrlo, da je bil V. A. B. 25.2.1930 še mladoleten oziroma po takratnih predpisih še ni dopolnil enaindvajset let. Zapis z dne 25.2.1930 ima torej formalno pomanjkljivost. Tudi kot že povedano takrat ni bilo dano soglasje oziroma izrecno pismeno strinjanje matere, ki je bilo formalni bistveni pogoj. Takrat je bila podana le zahteva oziroma predlog, da se B. A. skupaj z njegovim očetom ponovno povabi, da se uredi vprašanje statusa toženca ob podatku, da se je A. B. vrnil iz vojske. Če je bila oziroma bi bila priznana njegova izjava z dne 25.2.1930, to ne bi bilo potrebno, očitno pa je napako nekdo ugotovil. Glede drugo in tretjetožene torej ni res in je povsem v nasprotju z listinami trditev, da bi bilo očetovstvo sodno ugotovljeno. S tako odločbo tožeča stranka ne razpolaga in je ni videla. Glede preživnin pa je sodišče ugotovilo, da jih A. B. ni nikdar plačeval in je tudi poravnavo glede plačil podpisal A. B. Vse ostale listine in navajani osebni podatki pokojnega A. B. pa so za konkretno zadevo in za samo vprašanje statusa in očetovstva nebistvene.

V odgovoru na pritožbo tretja tožena stranka navaja, da je zmotno stališče tožeče stranke, da je dokaz očetovstva le vpis očetovstva v matični knjigi. Po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je priznanje očetovstva na način, kot ga določa zakon, pogoj za vpis očetovstva v matično knjigo, ni pa določeno, da priznanje očetovstva velja le, če je vpisano v matično knjigo. V predmetni zadevi je po stališču tretje tožene stranke pravno pomembno le dejstvo, da je bilo očetovstvo priznano na način, kot da ga določa zakon. A. B. je na sodni zapisnik dne 30.6.1932 dal izjavo, da je oče tretjetožene stranke in se obvezal plačevati preživnino. Priznanje očetovstva na sodni zapisnik pa je priznanje na način, kot ga določa zakon, saj ima sodni zapisnik značaj javne listine. Na priznanje očetovstva ne more vplivati, da je preživnino za tretjo toženo stranko dejansko plačeval njegov oče. Prav tako tretja tožena stranka meni, da ni mogoče trditi, da se mati s priznanjem očetovstva ne bi strinjala, saj je bila prisotna, ko je A. B. dal izjavo na sodni zapisnik. Tretja tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da ne drži, da bi se toženci tožbenemu zahtevku "da niso vnuki in s tem dediči po zapustnikih" lahko uprli le s predložitvijo ustreznega izpiska iz matične knjige. Toženci se navedenemu zahtevku lahko uspešno upirajo z dokazovanjem, da je bilo očetovstvo ugotovljeno ali priznano na način, kot je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. V letih 1929 do 1933 je bilo mogoče po pravnih pravilih ODZ ugotoviti očetovstvo v pravdi ali priznati očetovstvo pred sodiščem v nepravdnem postopku. Nasprotne pritožbene trditve, da so odločilni le podatki matičnih knjig, zato niso utemeljene. Koliko pa tožeča stranka zatrjuje, da bi morali toženci postaviti ustrezen ugotovitveni zahtevek in izposlovati izstavitev ustrezne listine v drugem postopku prezre, da v tej pravdi toženci ne uveljavljajo nobenega zahtevka, ampak zgolj nasprotujejo negativnemu ugotovitvenemu zahtevku, na katerega je očitno napačno napotilo tožnico zapuščinsko sodišče. Za potrebe te pravde pa je dovolj, kot je bilo že navedeno, dokazati, da je bilo očetovstvo ugotovljeno ali priznano. Pri tem je nerelevantno ravnanje državnega organa, pristojnega za matične zadeve, pri katerem predlaga tožeča stranka opravo poizvedbe, saj je za dedovanje predhodno vprašanje, ali je bilo očetovstvo veljavno ugotovljeno ali priznano, ne pa, ali je vpisano v matični knjigi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Vsi trije toženci so nezakonski otroci pokojnega V. A. B., rojenega 13.4.1909 in umrlega 4.11.1977, s tem pa tudi vnuki pokojnega A. B. in pokojne I. B., staršev V. A. B.

Zoper slednjega je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo zamudno sodbo, opr. št. C II 313/33 z dne 9.5.1933, v kateri je ugotovljeno, da se V. A. B. smatra za očeta I. S. (toženke I. B.), ki jo je dne 15.10.1932 rodila M. S. Glede A. L,, rojenega 23.12.1929, ki ga je rodila S. L., je prvostopno sodišče ugotovilo, da je V. A. B. izrecno priznal očetovstvo na zapisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. P I 40/30-2 dne 25.2.1930. Glede tretje toženke N. L., rojene 4.6.1932, ki jo je rodila mati S. L., je prvostopno sodišče ugotovilo, da je V. A. L. priznal očetovstvo na sodni zapisnik v zadevi, opr. št. P I 40/30-6 dne 30.6.1932. Vse dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča v zvezi s tremi toženci so pravilne in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, nasprotne pritožbene trditve pa niso utemeljene.

V letih 1929 do 1933, ko so bili rojeni toženci in ko sta bili izvedeni obe priznanji očetovstva oziroma bila izdana zamudna sodba v zvezi z očetovstvom V. A. L., je bila pravna podlaga za dokazovanje očetovstva v pravnem pravilu paragrafa 163 ODZ in nadaljnjih ter v pravnih pravilih par. 15-17 I. novele ODZ z dne 20.10.1914. V tem času še ni veljal starojugoslovanski Zakon o sodnem nepravdnem postopku z dne 24.7.1934, ki je v par. 180 - 182 povzel vsebino predpisov par. 15 - 17 I. novele ODZ iz leta 1914. Na področju Okrajnega sodišča v Ljubljani so tedaj torej veljala prejšnja pravila nepravdnega postopka. Pravno pravilo par. 163 ODZ je predvidevalo ugotavljanje očetovstva in priznanje očetovstva, pravno pravilo par.

16 I. novele ODZ pa je določalo, da se očetovstvo ugotovi v pravdi ali prizna v nepravdnem postopku. Voditelji matic (matičnih knjig) so morali po pravnem pravilu par. 19 I. novele ODZ namreč naznaniti okrajnemu sodišču vsak nezakonski porod zaradi ugotovitve ali priznanja očetovstva, vse to pa zaradi očetovega plačevanja preživnine za otroka, kot določajo nadaljnja pravna pravila ODZ (primerjaj dr. Franjo Žilič in dr. Miroslav Šantek: Zakon o sodnem nepravdnem postopku s pojasnili, sodnimi odločbami in stvarnim kazalom, Zagreb 1934, str. 543-547). Upoštevaje navedene predpise je pravilen zaključek prvostopnega sodišča o veljavni ugotovitvi očetovstva I. S. (B.) in o veljavnem priznanju očetovstva A. L. ter N. L. Glede prve obstaja zamudna sodba o ugotovitvi očetovstva, čemur tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje. Navajanje pritožbe, da sedanji zakon ne dopušča sodbe zaradi zastanka (zamudne sodbe) v statusnih zadevah, je brezpredmetno, ker je odločilen način ugotovitve očetovstva, ki je veljal v času ugotovitve, torej leta 1933 (C II 313/33 z dne 9.5.1993). Zamudna sodba v takih zadevah je bila dopustna, kar priznava tudi tožeča stranka. Ko pa navaja, da ne bi bila dopustna priznava tuje sodne odločbe, kar bi v tem primeru pomenila sodba Kraljevine Jugoslavije iz leta 1933, je treba pojasniti, da ne gre za tujo sodno odločbo, temveč za sodno odločbo na področju sedanje Republike Slovenije takrat pristojnega Okrajnega sodišča v Ljubljani in se vprašanje priznanja tuje sodne odločbe sploh ne more pojaviti.

Neutemeljena je nadalje pritožbena trditev, da po ODZ nezakonski otrok ni užival istih pravic kot zakonski, ker je bilo ugotovljeno očetovstvo le zaradi preživljanja in Zakon o dedovanju SFRJ (Ur. l.

FLRJ št. 20/55) ni priznaval sodbam sodišč predvojne Jugoslavije enake teže kot sodbam sodišč SFRJ. Upoštevati je treba, da se vprašanje ugotovitve ali priznanja očetovstva obravnava po predpisih, ki so veljali v času ugotovitve oziroma priznanja očetovstva, vprašanje dedne pravice pa se presoja po predpisu, veljavnem v času smrti zapustnika (I. odstavek 228. člena ZD in I. odstavek 123. člena ZD, Ur. l. SRS št. 15/76 in 23/78), oziroma v primeru denacionalizacije po ZD in po ZDKG (Ur. l. RS št. 70/95) (primerjaj II. odstavek 74. člena ZDEN, Ur. l. RS št. 27/91, 31/93 in 65/98).

Ker je V. A. B. umrl 4.11.1977 in ker gre v zapuščinskih zadevah po pokojnem A. B. in po pokojni I. B. za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, veljajo glede dedovanja nezakonskih otrok pravila sedanjega Zakona o dedovanju, ki jih je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi tudi pravilno upoštevalo.

V primeru druge tožene stranke in tretje tožene stranke ugotavlja prvostopno sodišče priznanje očetovstva na zapisnik pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v zadevi P I 40/30. Šlo je za nepravdni postopek, sprožen v obeh primerih zaradi nezakonskih rojstev v skladu s pravnim pravilom par. 15 I. novele ODZ iz leta 1914. V priloženem spisu P I 40/30 je razvidno celotno postopanje sodišča in ni mogoče pritrditi pritožbenih trditvam, da je šlo za formalne nepravilnosti in ni bila izdana nobena odločba. Obe priznanji V. A. B. sta podani na sodni zapisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani (P I 40/30-2 z dne 25.2.1930 in P I 40/30-6 z dne 30.6.1932), kar je skladno s tedanjimi pravili nepravdnega postopka oziroma zgoraj citiranimi pravnimi pravili ODZ.

Pritožbene trditve, da V. A. B. ob prvem priznanju še ni dopolnil enaindvajset let in da ni bilo izrecnega pisnega strinjanja matere s priznanji, so neutemeljene. Ob priznanju očetovstva A. L. dne 25.2.1930 v. A. B. res še ni bil polnoleten v smislu tedanjega zakona o polnoletnosti, ki je določal polnoletnost z dovršitvijo enaindvajsetega leta življenja. Ker je bil rojen dne 13.4.1909, sta mu do polnoletnosti manjkala nepolna dva meseca. Glede na to, da je okrajno sodišče njegovo priznanje očetovstva sprejelo na zapisnik in v nadaljnjem postopku upoštevalo to priznanje kot veljavno pri določanju preživnine, tega priznanja ni mogoče šteti kot formalno pomanjkljivega. Končno pa so tudi pravna pravila ODZ v določenih primerih (par. 151, par. 245) omogočala mladoletnikom, da so se samostojno zavezovali, še posebej tisti, ki so dopolnili dvajseto leto starosti (par. 247, par. 248 ODZ), kar je upoštevati v primeru V. A. B., ki se je ob priznanju očetovstva zavezal plačevati mesečno po 350 DIN za preživnino A. B., kar je tudi občasno plačeval, kot je razvidno iz priloženega spisa, opr. št. P I 40/30. Pri priznanju očetovstva tretje toženke N. L. na sodni zapisnik dne 30.6.1932 (opr. št. P I 40/30-6) je bil V. A. L. polnoleten, v prvem in drugem primeru priznanja je mati obeh otrok S. L. izrazila strinjanje s priznanjem očetovstva. V prvem primeru je to smiselno izjavila pred varstvenim sodiščem na zapisnik dne 16.9.1930, v drugem primeru pa na isti zapisnik kot V. A. L., saj je bila ob priznanju očetovstva N. L. prisotna. V spisu opr. št. P I 40/30 so sicer številne izjave S. L. in njenega očeta I. L., kot njenega zakonitega zastopnika (in varuha obeh takrat mladoletnih otrok), da je V. A. B.

oče otrok in je njuno strinjanje s priznanjem očetovstva v obeh primerih očitno. Pritožbeni trditvi, da ni bilo pisnega strinjanja matere s priznanjem očetovstva torej ni mogoče sprejeti.

Podatki kazenskega spisa in v sodbi navedena imena vseh treh nezakonskih otrok V. A. B. res niso relevantni za to pravdno zadevo, kot utemeljeno navaja pritožba. Pomembne pa so okoliščine v zvezi z določanjem in izterjavo preživnine za drugega in tretjega toženca, kar je prvostopno sodišče pravilno poudarilo. Kot posledica veljavno priznanega očetovstva je bilo delno prostovoljno plačevanje preživnine, kasneje pa je sodišče s sklepom, opr. št. P I 40/30-15 z dne 18.1.1934 V. A. B. naložilo plačevanje preživnine po 250 DIN mesečno za A. L. in N. L. Z nadaljnjim sklepom je bilo plačevanje preživnine nerazdelno naloženo V. A. B. in njegovemu očetu A. B., ki je s poravnavo, ki jo citira prvostopno sodišče, leta 1946 tudi prevzel plačilo zaostale preživnine.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dokazala, da je bilo v letih 1930 do 1933 ugotovljeno oziroma priznano očetovstvo V. A. B.

glede vseh treh tožencev, ki imajo tako istega očeta kot tožnica, kar glede na določbe zgoraj citiranih predpisov o dedovanju pomeni, da so toženci dediči po pokojnem V. A. B. in njegovih starših, zaradi česar je tožbeni zahtevek za ugotovitev nasprotnega neutemeljen. Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo propadla, tretja tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve, tako,da stroški za to vlogo niso potrebni stroški (155. čl. ZPP), zato morata vsaka nositi svoje pritožbene stroške.