VSRS Sodba II Ips 142/2011

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnica je s tožbo z dne 5.3.2008 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je listina imenovana Oporoka z dne 9.5.2006 brez pravnega učinka oporoke zapustnika A. A., umrlega 23.10.2006. Navedla je, da je listina po vsebini pomanjkljiva, saj pod naslovom „Oporoka“ in pred podpisom domnevnega oporočitelja in podpisom prič dedič ni postavljen, izjava na hrbtni strani listine, ki naj bi bila pa vsebini oporoka, pa je samostojen tekst, ki je brez zapustnikovega podpisa.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Navedlo je, da je v obravnavanem primeru sicer res bistvena vsebina oporoke (določitev dediča in premoženja, ki mu ga zapustnik zapušča) zapisana na drugi strani sporne listine, ki ni posebej podpisana, vendar pa oporočna listina predstavlja celoto. Odločilo je, da gre za integralno besedilo in zato oporoka, čeprav je zapisana na dveh straneh in ni podpisov na vsakem oporočnem listu, ni neveljavna.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izpostavilo je, da je v obravnavanem primeru bistvenega pomena, da sta oporočni priči prepoznali oporoko kot tisto listino, ki sta jo takrat podpisali.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila dopuščena s sklepom II DoR 560/2010 glede vprašanja, ali je listina, v kateri podpis zapustnika in oporočnih prič ni postavljen za poslednjevoljnimi odredbami na hrbtni strani lista, temveč se nahaja za besedilom na prednji strani lista, veljavna oporoka pred pričami.

5Na podlagi sklepa o dopustitvi revizije je tožnica vložila revizijo. V reviziji sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica opozarja, da je posebnost listine, kateri sta nižji sodišči priznali pravni učinek oporoke, v tem, da so tako podpisi oporočitelja in oporočnih prič kot tudi zaznamek zapuščinskega sodišča o razglasitvi oporoke postavljeni za besedilo, ki o oporočiteljevi poslednji volji ne pove nič, medtem ko se poslednjevoljne odredbe nahajajo na hrbtni strani listine in niso potrjene z nobenim podpisom, niti z zaznamkom o razglasitvi oporoke. Po navedbah tožnice je zmotno stališče nižjih sodišč, da gre v konkretnem primeru za enotno listino in da takšna listina, čeprav ima oporočne odredbe na hrbtni strani lista, medtem ko se podpisi zapustnika in oporočnih prič ter zaznamek o razglasitvi oporoke nahajajo za besedilom (posvetilom toženki) na prvi strani lista, predstavlja veljavno oporoko. Po mnenju tožnice je pravno veljavna oporoka pred pričami lahko samo takšna listina, v kateri se podpis oporočitelja in oporočnih prič nahaja za poslednjevoljnimi odredbami, in sicer za besedilom na vsaki strani listine, ki vsebuje izjavo poslednje volje. Po prepričanju tožnice je potrebno upoštevati stališče pravne teorije (Blagojević, Nasledno pravo v Jugoslaviji), da mora oporočitelj oporoko pred pričami podpisati na koncu oporoke in da se morata oporočni priči v primeru, da je oporoka sestavljena iz več listov, podpisati ali postaviti vsaj svojo parafo na vsak list (v obravnavanem primeru stran) listine, ki jima je predočena kot oporoka. Za razliko od lastnoročne oporoke, ko že sama oporočiteljeva lastnoročna pisava na listini dokazuje, da gre za oporočiteljevo izjavo volje, zaradi česar je sprejemljivo, da se v izjemnih primerih dopušča tudi, da se zapustnikov podpis nahaja tudi kje drugje kot na koncu oporoke, lahko pri pismeni oporoki pred pričami, ki je sestavljena na računalniku in natisnjena, natipkana ali napisana s strani tretje osebe, izključno podpis zapustnika in oporočnih prič pod samim natisnjenim, natipkanim ali ročno napisanim besedilom dokazuje, da gre za izjavo zapustnikove poslednje volje. Po mnenju tožnice je stališče nižjih sodišč v nasprotju s pravno varnostjo, saj se s takšnim stališčem kot oporoka prizna del teksta, ki ga oporočitelj ni zaznamoval kot svojo izjavo poslednje volje, da bi se pod njim podpisal, niti nista tega storili priči. Besedilo na hrbtni strani listine brez podpisa lahko namreč kadarkoli pritakne kdorkoli, ki razpolaga s strojem, s katerim je narejen zapis na prvi strani listine. Tožnica v reviziji opozarja na stališče pravne teorije in sodne prakse, da mora biti podpis praviloma na koncu teksta, pri čemer se izjeme dopuščajo le pri lastnoročni oporoki. Tožnica navaja, da gre v konkretnem primeru za neobstoječo oporoko, saj oporočiteljeva poslednja volja ni podpisana.

6Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7Revizija ni utemeljena.

8Oporoka je formalni pravni posel. Pravila dednega prava predpisujejo obličnostne zahteve za izjavo oporočiteljeve poslednje volje, upoštevanje katerih je pogoj za veljavnost oporoke (forma ad valorem). Kot navaja pravna teorija je oblika potrebna zato, ker je treba izvršiti voljo tistega, ki je mrtev. Podana mora biti gotovost, da je zapustnik sam določil, kaj naj se zgodi z njegovim premoženjem po njegovi smrti in kaj je določil. Določena oblika zagotavlja resno, premišljeno in dokončno odredbo, prav tako pa tudi verodostojnost izjave, onemogoča ponareditev in daje možnost, da se ugotovi, kakšna je bila zapustnikova volja.(1)

9Pisna oporoka pred pričami (alografna oporoka) je ena izmed zakonsko predpisanih oblik, ki jo predvideva Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Gre za oporoko, ki jo lahko napiše druga oseba, oporočitelj pa jo le podpiše. Za veljavnost take oporoke je po 64. členu ZD potrebno, da oporočitelj v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Vloga prič pri tej obliki je, da potrdijo dejstvo, da je oporočitelj pred njimi podpisal oporoko in izjavil, da je to njegova oporoka.(2)

10V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno:

- da je listino sestavil zapustnik,

- da so jo podpisali zapustnik in obe priči,

- da je zapustnik pričama povedal, da je to njegova oporoka,

- da oporočna listina ni ponarejena,

- da je podpis zapustnika na oporoki pristen,

- da je bila oporoka narejena tako, da je na prvi strani posvetilo toženki, pod njim naslov „Moja oporoka“ z razlogi za zapis oporoke in željo, da se njegova volja spoštuje, ter podpisi prič in zapustnika, na drugi strani pa so oporočne odredbe brez podpisa,

- da sta oporočni priči oporoko prepoznali kot tisto listino, ki sta jo takrat podpisali.

11Res mora biti za veljavnost pisne oporoke pred pričami podpis oporočitelja praviloma na koncu besedila, zato, da oporoko prostorsko zaključi, s čimer se izključi možnost kasnejših dostavkov.(3) Praviloma tudi velja, da morajo priče podpisati ali parafirati vsak list.(4) Vendar je pri odločanju o veljavnosti oporoke vselej treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in namen določb ZD o obliki.

12Sodišče druge stopnje ima prav, da je v obravnavanem primeru bistvenega pomena, da sta oporočni priči prepoznali oporoko prav kot tisto listino, ki sta jo takrat podpisali. Obe priči sta v postopku pred sodiščem prve stopnje glede oporoke skladno izpovedali, da je bilo na prvi strani listine posvetilo toženki, pod njim oporoka, na drugi strani pa obrazložitev. Povedali sta, da jima je zapustnik tudi povedal, da z njo hčerki namenja pol hiše, ostalo pa toženki in da sta obe strani listine tudi prebrali in podpisali na prvi strani. Njuni izpovedbi sta skladni tudi z listinskimi dokazi, kar sta tudi ugotovili nižji sodišči. Čeprav je vloga oporočnih prič v tem, da s svojim podpisom potrdijo, da je oporočitelj pred njimi podpisal oporoko in izjavil, da je to njegova poslednja volja, sta v tem postopku oporočni priči potrdili tudi to, da je oporoka prav tista listina, ki sta jo skupaj z oporočiteljem takrat podpisali. Upoštevajoč izpovedbe obeh prič je tako materialnopravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je oporoka veljavna, čeprav se podpisi zapustnika in prič nahajajo pred poslednjevoljnimi odredbami. Namen restriktivne razlage 64. člena ZD (da mora biti podpis oporočitelja praviloma na koncu besedila oporoke) je namreč v tem, da se preprečijo morebitne zlorabe, v konkretnem primeru pa je bil z izpovedjo prič očitek zlorabe popolnoma ovržen.

13Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, Univerza v Ljubljani – Pravna fakulteta, Ljubljana, 1962, str. 90.

Op. št. (2): Ibidem, str. 92.

Op. št. (3): Tako stališče je sprejeto tudi v nemškem pravu pri lastnoročni oporoki. Glej R. Rixecker, F. J. Säcker (ur.), Münchener Kommentar Bürgerliches Gesetzbuch (Erbrecht), Band 9, Verlag C.H.Beck München, 2010, str. 1527, r. št. 25, podobno tudi Palandt Bürgerliches Gesetzbuch, 69. Auflage, Verlag C.H.Beck, München, 2010, str. 2373, r. št. 11.

Op. št. (4): B. T. Blagojević, Nasledno pravo SFRJ (šesta izdaja), Zavod za izdavanje udžbenika Socijalističke Republike Srbije, Beograd, 1964, str. 232, 234.