VSL Sodba in sklep II Cp 229/2020

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna iz naslova povrnitve stroškov v roku 15 dni na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic ..., koda namena: ..., namen plačila: vračilo po odločbi Bpp 0000/2019, plačati znesek 306 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost oporoke J. I. z dne 22. 5. 2012 (I. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se glasi na ugotovitev ničnosti izjave o preklicu oporoke, podane 26. 6. 2013 pred notarjem M. K., zavrglo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov prve toženke v višini 2.695,44 EUR (III. točka izreka), druge toženke pa v višini 1.521 EUR (IV. točka izreka). Obenem je tožnika zavezalo, da iz naslova povrnitve stroškov v proračun plača znesek 439,35 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na materialnopravno napačno presojo sodišča, da ravnanje toženk - čeprav ga sodišče ocenjuje kot nemoralno - ne upravičuje izreka ničnostne sankcije. Toženki sta zlorabili mamino slabo zdravstveno stanje in dejstvo, da se ni več ničesar zavedala. Spisali sta novo oporoko in poskrbeli za preklic prejšnje. Zasledovali sta lastne premoženjskopravne interese, v oporoki pa celo navedli, da se tožnika razdedinja. Predvsem druga toženka si je na zavržen način poskušala prilastiti premoženje, do katerega po zakoniti poti ne bi bila upravičena. Določba 61. člena Zakona o dedovanju (ZD) za konkretni primer ni uporabljiva. Toženki sta namreč oporoko sestavili, ne da bi imela mama sploh kaj pri tem. Za oporoko ni bilo njene volje. Zloraba bolnega, opravilno nesposobnega človeka za doseganje premoženjskopravnih koristi ter izključitev drugega, ki bi mu takšna korist šla, je nemoralna. Sodišče ni navedlo jasnih in nedvoumnih razlogov za stališče, da sta sila in grožnja po stopnji nemoralnosti uvrščeni višje od zlorabe bolnega in opravilno nesposobnega človeka z namenom pridobitve premoženjske koristi. Primer, ki ga je sodišče navedlo kot analognega, ni uporabljiv. Materialnopravno stališče sodišča je zmotno, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Če sodišče meni, da je tožba nesklepčna, bi ga moralo pozvati na odpravo nesklepčnosti in mu določiti ustrezen rok. Sodišče je zmotno uporabilo materialnopravne določbe in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je ugotavljalo dokazanost ponarejenosti in nepristnosti oporoke. Odločitev je oprlo izključno na izpovedbi oporočnih prič, pri tem pa prezrlo tožnikovo trditveno podlago. Ta pa je bila, da sta toženki zlorabili mamino zdravstveno stanje; sestavili sta oporoko po svoji volji in ji jo ob prisotnosti prič dali v podpis. Sestavo oporoke mimo materine volje nobena od toženk v odgovoru na tožbo, ne v nadaljnjih vlogah ni prerekala. Sodišče dokazne ocene izpovedb toženk o okoliščinah nastanka oporoke ni napravilo. Toženki sta različno izpovedovali o okoliščinah nastanka sporne oporoke, pri tem pa je izpovedba druge toženke nelogična in neživljenjska. Sodba se ni natančno in argumentirano opredelila do vseh okoliščin, še posebej ne do trditve, da sta oporoko pripravili toženki po svojih željah in tožnika izključili iz dedovanja. Razlogi sodbe so pomanjkljivi, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, predvsem v zvezi s ponareditvijo oporoke ni podana opredelitev do nedoslednosti v izpovedbah toženk glede okoliščin nastanka oporoke. Trditvam, da sta sami pripravili oporoko, pa nista nasprotovali. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe v delu, kjer sodišče priznava, da je zatrjevano ravnanje toženk nemoralno, nato pa zaključi, da tožnik ni dokazal ponarejenosti oporoke.

Iz enakih razlogov se pritožuje tudi glede zavrženja zahtevka na ugotovitev ničnosti izjave o preklicu oporoke. Zdravstvena dokumentacija izkazuje, da mati ni bila sposobna izjaviti volje o preklicu, ne organizirati preklica. Ne oporoka ne preklic ne odražata zapustničine volje, kar pomeni ponarejenost oziroma nepristnost.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma, da pritožbi ugodi in odločitev prvega sodišča spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnika. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženkama, nanjo pa se je odzvala druga toženka. V odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je opravilo presojo na dveh temeljih, in sicer na zatrjevanem temelju nemoralnega ravnanja toženk, ki naj bi izkoristili zapustničino slabo zdravstveno stanje in demenco, ter na temelju ponarejenosti oporoke. Na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da tožbeni zahtevek glede ničnosti oporoke z dne 22. 5. 2012 ni utemeljen. Temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče obširno pojasnilo razloge za svojo odločitev, ki jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno opominjanje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določba 61. člena ZD, ki ureja razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let oziroma zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote, ni prepričljivo. Prav predmetna določba je uporabljiva za primere, ko oporočitelj ni sposoben za razsojanje, kar posledično pomeni, da ne more svobodno oblikovati svoje volje. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zapustnice (demenca) je brezpredmetno razglabljati o tem, ali je zapustnica imela voljo in kakšna je bila. Bistveno je, da je zmerno hud upad njenih spoznavnih sposobnosti v sklopu sindroma demence onemogočal svobodno oblikovanje volje in razumevanje pomena oporočnega razpolaganja. Že samo dejstvo prizadetosti voljnega elementa zadostuje za ugotovitev, da mati ni mogla svobodno oblikovati svoje volje. Obravnavani primer ne odstopa od zadeve II Ips 198/2015 z dne 5. 11. 2015, kjer je bilo tudi ugotovljeno, da zapustnik ob podpisu oporok ni bil sposoben razumeti njihove vsebine in ni mogel svobodno oblikovati svoje volje, zato je pravilna materialnopravna odločitev o razveljavitvi oporok. Podana trditvena podlaga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje izrek razveljavitvene, ne pa ničnostne sankcije. Sodišče prve stopnje je ob bok okoliščinam konkretnega primera postavilo grožnjo in silo, ki jo je prav tako moč opredeliti kot nemoralni, vendar tudi zanju ZD v 61. členu kot posledico predpisuje razveljavitev oporoke. Nobenega utemeljenega razloga ni bilo, da bi sodišče tožnika pozivalo na odpravo nesklepčnosti. V obravnavani zadevi gre - kot pravilno opozarja druga toženka v odgovoru na pritožbo - za neodpravljivo nesklepčnost. Na neustreznost zahtevka sta opozarjali že toženki v svojih odgovorih na tožbo, zato ni bilo nobene utemeljene potrebe po še dodatnem materialnoprocesnem vodstvu sodišča.

6Presoja sodišča v zvezi s ponarejenostjo oziroma nepristnostjo oporoke je materialnopravno pravilna. V točkah 16 do 19 obrazložitve izpodbijane odločbe so nanizani prepričljivi razlogi, ki ne podpirajo tožnikovih zatrjevanj. Čeprav je bila oporoka pripravljena vnaprej in so deloma ostale nerazjasnjene okoliščine njene priprave, o ponarejenosti ali njeni nepristnosti še ni moč govoriti. Pritožbena teza, da oporoka in preklic ne odražata zapustničine volje, kar pomeni ponarejenost oziroma nepristnost, je zmotna. O ponarejenosti oziroma nepristnosti oporoke bi bilo moč govoriti, če je zapustnica sploh ne bi podpisala. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bila oporoka zapustnici prebrana in da jo je podpisala v prisotnosti dveh prič. Že takšna ugotovitev negira tožnikove navedbe o ponarejenosti oziroma nepristnosti. Vsa nadaljnja pritožbena razlogovanja o odsotnosti ustrezne dokazne ocene izpovedb toženk so nepomembna. Zmotna so tudi zatrjevanja tožnika, da toženki nista ugovarjali njegovim trditvam o sestavi oporoke mimo mamine volje. Nasprotovanje takšnim trditvam izhaja že iz njunih odgovorov na tožbo in toženkine pripravljalne vloge z dne 13. 7. 2018. Razlogi sodbe so jasni in prepričljivi ter notranje koherentni. Izrek sodbe ne nasprotuje njenim razlogom glede vprašanja nemoralnosti. Prvo sodišče je poudarilo - in temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče - da je osnovni razlog neveljavnosti oporoke nesposobnost za razsojanje in da so nemoralna ravnanja le okoliščine, ki jih ni mogoče presojati ločeno, saj si je v primeru nerazsodnosti oporočitelja težko predstavljati, da bi ta kar sam od sebe napravil oporoko in je vedno v ozadju tudi tretja oseba. Nemoralnost ravnanja toženk je sodišče pojasnilo ob primerjavi z grožnjo in silo, ki ju je tudi moč umestiti v krog nemoralnih dejanj, vendar pa ZD tudi zanju predpisuje razveljavitveno sankcijo. Nikakor pa nemoralnost sama po sebi ne pomeni, da gre za ponarejeno oporoko, kot je moč razbrati iz pritožbe.

7Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ničnost izjave o preklicu oporoke. Pojasnilo prvega sodišča, da tožnik za takšen zahtevek nima pravnega interesa, je pravilna. Z zavrnitvijo zahtevka za ugotovitev ničnosti oporoke je izgubil tudi pravni interes za ugotovitev ničnosti izjave o preklicu prejšnje oporoke.

8Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

9Drugi toženki je bila za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato mora tožnik v skladu z določilom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) znesek pritožbenih stroškov plačati v korist proračuna Republike Slovenije. Ti znašajo 306 EUR in obsegajo stroške odgovora na pritožbo ter materialne stroške.