VSC sklep CP 699/2008

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se darilo, dano po zapustnici M. R. in zapustniku K. R., njunemu sinu K. R. mlajšemu po darilni in ženitni pogodbi z dne 21. 12. 1954 vračuna v dedni delež K. R. mlajšega in s tem v dedni delež njegovih potomcev R. D. in S. M.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožujeta dediča S. M. in D. R. po svoji pooblaščenki iz pritožbenega razloga po 2. in 3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 163. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Pritožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne zapuščinskem sodišču v ponovno obravnavo.

V pritožbi trdita, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča, saj menita, da ni bilo zahteve sodedičev po vračunanju daril. R. O. je v svojih izjavah in vlogah zatrjeval le, da je bil K. R. mlajši dedno odpravljen in da S. M. in D. R. nista dediča. Oporekala se je torej dedna pravica, ne pa zahteva po vračunanju darila v dedni delež. V skladu s čl. 58 ZD je jasno, da do vračunanja daril in volil dedni delež ne pride po uradni dolžnosti. Vračunanje je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev in ga zato ne more sodišče opraviti po uradni dolžnosti. S sporno odločitvijo pa je seveda kljub morebitnemu pritrdilnemu stališču pritožbenega sodišča, sodišče dalo sodedičem možnost, da takšno izjavo podajo, saj zapuščinski postopek ni končan in je sodišče z odločitvijo v bistvu odločalo o predhodnem vprašanju glede vrednosti dednega deleža S. in R., katerih dedna pravica temelji na vstopni pravici po pok. očetu. Trdita tudi, da je v zapuščinskem postopkih po R. M. in R. K. R. K. mlajši, ki je sicer umrl leta 1979, podal izjavo, da se odpoveduje dedovanju po očetu, po materi pa je odstopil svoj dedni delež R. M. Iz teh izjav je jasno, da je pok. R. K. mlajši spoštoval željo svojih staršev. Sodišče ne more dedičema upoštevati v dedni delež darila, ki je bilo že upoštevano v prejšnjem zapuščinskem postopku, čeprav ni bilo izrecno tako zapisano, izhaja pa to iz dednih izjav pok. R. K. mlajšega. Pritožba trdi, da je odločitev sodišča zmotna, saj sodišče dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, temveč se je samo opredelilo do pravnega razmerja, s čimer je postavilo pritožnika v neenakopravni položaj in ju prikrajšalo za dediščino, ki jima resnično pripada.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se darilo, ki sta ga zapustnika K. R. in M. R. podarila svojemu sinu, tudi že pokojnemu K. R. mlajšemu, vračuna v dedni delež njegovih otrok, in sicer D. R. in M. S., sedanjih pritožnikov. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da neuveljavljanje pravice sodedičev zahtevati vračunanje darila K. mlajšemu v prejšnjih zapuščinskih postopkih po obeh zapustnikih (M. R. in K. R.) ne pomeni odpovedi tej pravici pri dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je predmet obravnavanega zapuščinskega postopka.

Neutemeljeno pritožba navedene zaključke sodišča prve stopnje izpodbija, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je zapuščinsko sodišče že v prejšnjih zapuščinskih postopkih upoštevalo to darilo, čeprav ni bilo izrecno zapisano, izhaja pa iz dednih izjav. Glede na to, da gre v obravnavanem zapuščinskem postopku za denacionalizirano premoženje, ki se je zapustnikoma vrnilo v last po končanih zapuščinskih postopkih po R. M. in R. K. (v letu 1973 in 1975), se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno materialnopravno podlago, in sicer določbo čl. 82 Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da sodišče premoženje, ki je pripadlo zapustniku po odločbi o denacionalizaciji, razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju le, če v prejšnjem zapuščinskem postopku ni bilo oporočnih razpolaganj in dednih izjav, sicer se skladno s I. odst. 74. čl. ZDen opravi nov zapuščinski postopek. Dedne izjave dane v prejšnjem zapuščinskem postopku, pa se v zapuščinskem postopku glede denacionaliziranega premoženja ne upoštevajo. ZDen namreč v I. odst. 80. čl. določa, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. Neuveljavljanje pravice zahtevati vračunanje daril sodedičem v prejšnjem zapuščinskem postopku, ne pomeni odpovedi tej pravici za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II I Ips 489/2007).

Neutemeljeno pritožba tudi zatrjuje, da sodediči vračunanje darila v dedni delež dedičev sina zapustnikov K. R. mlajšega niso zahtevali. Sodedič O. R. je namreč v postopku na prvi stopnji kot laik trdil, da je bil K. R. mlajši v celoti izplačan, zaradi česar njegova otroka nista dediča, kajti on je dobil leta 1954 posestvo in je bil s tem dedno odpravljen. O. R. je v konkretnem primeru zatrjeval ravno to, da sta pritožnika zaradi darila, ki je bilo dano njunemu očetu na račun njegovega dednega deleža, že dobila iz zapuščine starih staršev toliko, koliko jima po zakonu gre. S tem je O. R. zahteval celo več kot zgolj vračunanje darila v dedni delež, saj je zatrjeval, da pritožnika sploh nista upravičena do ničesar več iz zapuščine. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje kršitev čl. 58 ZD.

V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče po 2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 163 ZD zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo o vračunanju darila kot o predhodnem vprašanju, bo o samem vračunanju odločilo v dodatnem sklepu o dedovanju v nadaljevanju zapuščinskega postopka.

Ker pritožnika nista priglasila stroškov pritožbenega postopka, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.