48. člen ZD

Med zakonitima dedičema je nastal spor o tem, ali so se v sporni pogodbi določene obveznosti s strani pridobitelja izpolnjevale, oziroma o njeni dejanski naravi, torej ali gre za odplačen (pogodba o preužitku) ali za neodplačen (darilna pogodba) pravni posel ter posledično, koga izmed njiju je treba napotiti na pravdo. Sporna pogodba je bila sklenjena pred sprejemom Obligacijskega zakonika, ki sedaj ureja pogodbo o preužitku in zanjo predpisuje tudi posebno obliko. Pred tem ta v ZD ni bila urejena, poznala in urejala jo je sodna praksa. Te pogodbe je razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je oblikovala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer, ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar taka pogodba vsebuje tudi elemente odplačnosti, to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno pogodbo.

Pritožnica opozarja, da naj bi obstajala še neka druga denarna sredstva in zavarovanja, ki pa jih ne opredeli, zato te pritožbene trditve ni mogoče preveriti. Seveda je trditveno in dokazno breme za zatrjevan obstoj sredstev, ki naj bi bila del zapuščine, na strani tistega, ki obstoj teh sredstev zatrjuje, ne pa na strani ostalih dedičev, kot predlaga pritožba. Pritožbi govori tudi o pravici uveljavljati povečanje dednega deleža v skladu z drugim in tretjim odstavkom 13. člena ZD. Kot je razvidno iz spisa, pritožnica te pravice pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, uveljavljanje v pritožbi pa je prepozno in ga zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Tožba je sklepčna; iz dejstev, ki so navedeni v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnika sta v tožbi navedla, da sta nujna dediča, da zapustnica ni napravila oporoke, da je bila vrednost zapuščine nič, da zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali vračunavanje darila ne pride v poštev in da je bil nujni delež prikrajšan zaradi razpolaganj z nepremičnino - stanovanjem, ki je bilo podarjeno toženki. Zahtevala sta vračilo ene četrtine njegove ocenjene vrednosti kot polovico svojega zakonitega deleža (prikrajšani nujni delež). Kljub temu, da je bila toženki podarjena nepremičnina obremenjena z dosmrtnim prebivanjem njenih staršev v njem, se torej darili (nepremičnina in del denarnih sredstev za odkup stanovanja pod ugodnostmi Stanovanjskega zakona) nikakor ne moreta kar približno izenačiti, pač pa jih je treba ovrednotiti.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

O vrnitvi darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža sodišče odloči v zapuščinskem postopku le v primeru, če so obdarjenci udeleženci tega postopka in priznajo zahtevek oziroma ne nasprotujejo vrnitvi. V nasprotnem primeru mora nujni dedič uveljaviti zahtevek v pravdi. Vračila podarjene stvari (v določenem obsegu) v zapuščino namreč ni mogoče doseči brez soglasja obdarjenca oziroma sodne odločbe, s katero se dediču nalaga vrnitev darila v zapuščino. Sodišče v izpodbijanem sklepu res ni posebej ugotavljalo obračunske vrednosti zapuščine, skupnega nujnega deleža, razpoložljivega dela zapuščine ter prikrajšanja nujnih dednih deležev, vendar je glede na nesporne ugotovitve, da v zapuščino spadajo le zanemarljiva denarna sredstva ter osebno vozilo, ki je praktično brez vrednosti, glede na 28. člen ZD, po katerem se izračuna nujni delež in razpoložljivi del, nedvomno, da so nujni dedni deleži, glede na vrednost nepremičnine, ki je bila podarjena, prikrajšani. V primeru, ko ni dovolj premoženja, da bi se vsakemu sodediču, ki vračunanje zahteva, iz zapuščine dodelila enaka vrednost, kot je vrednost darila ali volila, ki ga je dobil dedič, ki se mu darilo ali vol

Pri vračunanju darila (kolaciji) je praviloma treba ugotoviti vrednost darila v času, ko je bilo dano; vračunanje darila zgolj z upoštevanjem velikosti solastniških deležev praviloma ni ustrezna metoda, saj se lahko vrednost podarjene stvari s časom občutno spremeni. Večinsko stališče novejše sodne prakse je, da so v zapuščinskem postopku dopustne pritožbene novote, ki se nanašajo na pravice do dedovanja in v zvezi z dedovanjem, saj mora po 165. členu ZD sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Zato lahko stranka tudi še v pritožbi zoper sklep o dedovanju (prvič, kot novoto) uveljavlja npr. pravico do vračunanja darila v dedni delež, zahtevo za odpravo prikrajšanja nujnega deleža, pravico do dedovanja na podlagi oporoke ali razloge za neveljavnost oporoke. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil opozorjen, da mora na naroku navesti vsa dejstva in predlagati dokaze ter da v pritožbenem postopku ne bo mogel več uveljavljati novot.

V določenih primerih se kljub ugotovitvi, da je zapustnik dal dediču darilo, le-to ne vračuna v dedni delež, če je izkazano, da je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila takšna zapustnikova volja, kot izhaja iz tretjega odstavka 46. člena ZD.

Obračunska vrednost zapuščine in vrednost nujnega deleža ne sodita v izrek sklepa o dedovanju.

Ustanova vračunanja daril omogoča, da dobijo tisti sodediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik dal darila že za časa življenja ali jim je naklonil volila v oporoki, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila ali volila. Za darilo je šteti kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča. Če zapuščine ni toliko, da bi sodedič, ki zahteva vračunanje, dobil ustrezno vrednost, ne dobi dedič, kateremu se darilo vračuna, ničesar iz zapuščine, ni pa tudi ničesar dolžan vrniti. Pravilo, da dedič, ki je dobil v vrednosti večje darilo ali volilo, kot je vrednost njegovega dednega deleža, ni dolžan ničesar vrniti v zapuščino, pa ne velja tedaj, če bi bil s tem prikrajšan nujni delež sodediča. Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je vračunati darilo ali volilo, si lahko izbere način vračunanja. Lahko se odloči za vračunanje vrednosti darila ali volila (idealna kolacija), ali pa se odloči, da bo darovani predmet in natura vrnil v zapuščino (realna kolacija.) Če dedič ne vrne darovanega predmeta v zapuščino, se opravi vračunanje računsko (idealna kolacija) tako, da se pri določitvi efektivne velikosti ded

Pritožnica je pisno predlagala preložitev narokov za zapuščinsko obravnavo, razpisanih za 11. 2. 2016 in 27. 6. 2016. K predlogoma za preložitev obravnave je priložila tudi zdravniški opravičili, izdani na predpisanem obrazcu. Sodišče prve stopnje je navedena naroka opravilo v nenavzočnosti pritožnice, ne da bi upoštevalo oziroma odločilo o njenih predlogih za preložitev obravnave. S tem je bilo pritožnici onemogočeno sodelovanje na obravnavah, zaradi česar je podana (smiselno) uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

Po določbi 285. člena ZPP je dolžan predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, sodna praksa pa je zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde).

Institut vračunanja daril pride v poštev le glede deleža, ki ga (zakoniti) dediči dobijo neposredno od zapustnika (ga podedujejo po njem), ne pa tudi glede deležev, katere so jim odstopili sodediči.

Tožnik s pritožbeno navedbo, da toženkine izpovedi ni moč preveriti in da na podlagi izpovedbe toženke, ki jo izpostavlja v pritožbi sodba ne more temeljiti, ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča izpovedbe tožene stranke. Tudi zaslišanje pravdnih strank je dokaz, ki je enakovreden ostalim dokazom, in dokaz z zaslišanjem toženke je prvostopenjsko sodišče pravilno dokazno ocenilo. Celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov pa temelji na metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP.

Ker pritožnici s pravnim sredstvom ne moreta doseči boljšega položaja, za pritožbo nimata pravnega interesa. Prikrajšanje nujnega dednega deleža je treba uveljavljati in le v takšnem primeru pride v poštev uporaba 34. člena ZD ter ugotavljanje vrednosti zapuščine za potrebe izračunanja nujnega dednega deleža.

Ker med strankama ne v zapuščinskem ne v tem postopku ni bilo sporno, da je toženec od zapustnice kot darilo prejel zemljišče, parc. št. 1126/4, k. o. X, na katerem je zgradil stanovanjsko hišo, se tožencu to zemljišče kot darilo vračuna v njegov dedni delež.

Če premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, ne zadošča, da bi drugi dediči dobili ustrezno vrednost, jim dedič, kateremu se vračunajo darila in volila, ni dolžan vrniti kaj od tistega, kar je on dobil, pri tem pa ostanejo v veljavi določbe o nujnem deležu (drugi in tretji odstavek 48. člena ZD).

Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni ugotovitvene, ampak je oblikovalne in dajatvene narave. Zato je nedopustna ugotovitvena tožba, če z njo tožeča stranka zahteva od sodišča ugotovitev spornih dejstev in tožba za vrnitev darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če ne vsebuje oblikovalnega zahtevka ali če se z dajatvenim zahtevkom zahteva vrnitev darila v zapuščino potem, ko je zapuščinski postopek že pravnomočno končan.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Na zapuščinski obravnavi je dedič zatrjeval, da je celotno kupnino za prodane nepremičnine prejela D.M., kar je na zapuščinski obravnavi slednja tudi priznala. Trditve dediča, da je bila s tem "na nek način odpravljena", pa je mogoče razumeti le kot zahtevo po vračunanju darila zakonitemu dediču v dedni delež.

O vračunanju daril se bo odločalo pri delitvi dediščine.