VSL sodba II Cp 1726/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani I. točki izreka tako spremeni, da se glasi:
„Ugotovi se, da je toženec z zapustnico pok. L. P. sklenil pravni posel darila za zemljišče, parc. št. 1126/4, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku št. 000, k. o. X, pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki se vračuna v dedni delež toženca.
V preostalem delu (glede objekta na zemljišču) se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožnicama v roku 15 dni povrniti njune pravdne stroške v znesku 2.057,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Toženec je dolžan tožnicama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v višini 1.747,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je toženec z zapustnico L. P. sklenil pravni posel darila za nepremičnino parc. št. 1126/4, vl. št. 000, k. o. X, ki se vračuna v dedni delež toženca, II.) ugotovilo, da je pravni posel, sklenjen z darilno pogodbo 14. 6. 1996, v zvezi z aneksom z dne 5. 2. 2007, neodplačen ter se nepremičnine, ki so predmet tega pravnega posla, vračunajo v dedni delež toženca, III.) ugotovilo, da je aneks k darilni pogodbi z dne 14. 6. 1996, sklenjen 5. 2. 2007, med tožencem in zapustnico, ničen, IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da listine, na katerih so zapisane izjave z dne 7. 7. 1999, 22. 6. 1999 in 26. 7. 1999, niso pristne, V.) tožencu naložilo, da je dolžan tožnicama povrniti njune pravdne stroške v znesku 789,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2Zoper zavrnilni del sodbe (I. in IV. točka izreka) ter posledično glede odločitve o stroških postopka vlagata pritožbo tožnici iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata spremembo odločitve, podredno pa razveljavitev. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da vrednost del zidarja T. B. predstavlja darilo pok. L. P. tožencu, darilo pa je tudi vrednost zemljišča parc. št. 1126/4, k. o. X. Zato je zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek glede omenjene parcele s sklicevanjem, da tožnici nista postavili zahtevka na vračunanje vrednosti zemljišča v dedni delež toženca. Sodišče bi moralo njunemu zahtevku (vsaj delno) ugoditi, tako da bi ugotovilo, da je bila sklenjena darilna pogodba za zemljišče predmetne nepremičnine ter za vrednost zidarskih del zidarja T. B., kar se vračuna tožencu v dedni delež. S tem ne bi prisodilo nič več od tega, kar sta tožnici zahtevali, niti nič drugega. Takšna odločitev bi bila povsem v mejah postavljenega zahtevka in je bila tožencu v zvezi s takim zahtevkom tudi ves čas postopka zagotovljena obramba. Sodišče je zmotno ugotovilo, da pok. L. P. h gradnji ni prispevala z nakupom materiala za gradnjo hiše. Nelogičen je zapis, da dejstvo, da je pokojna prodala parcelo zidarju za ugodnejšo ceno, kaže na to, da ni imela finančnih sredstev. Ni pa pojasnjeno, zakaj L. P., v primeru, da bi imela finančna sredstva, ne bi mogla kljub temu skleniti prodajne pogodbe s T. B. za ugodnejšo ceno. Sodišče tudi ni enako vrednotilo prič obeh strank ter ni prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo S.S.. Tudi če se je v T. preselil šele leta 1973, bi lahko pri gradnji hiše pomagal že v letu 1972. Napačno je uporabljeno materialno pravo, saj ZTLR takrat še ni veljal. Zmoten je tudi zaključek, da parc. št. 1126/4 predstavlja celotno funkcionalno zemljišče k objektu. Tožena stranka v konkretnem primeru ni zatrjevala, da sporna parcela v celoti služi za redno rabo gradbenega objekta, na njej pa bi bilo dokazno breme.

3Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Med tožnicama in tožencem, ki so dediči po pok. L. P., je v zapuščinskem postopku prišlo do spora o dejstvu, od katerega je odvisna velikost dednega deleža posameznega dediča. Po določilu 46. člena Zakona o dedovanju (ZD) se namreč vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Zapustnica je z darilno pogodbo 19. 3. 1973 tožencu podarila nepremičnino, parc. št. 1126/4, k. o. X, iz pogodbe pa izhaja, da je hišo, ki stoji na parceli, zgradil obdarjenec sam z lastnimi sredstvi, zato ni predmet darila. Ker sta tožnici v zapuščinskem postopku zatrjevali, da je bila hiša zgrajena s sredstvi zapustnice ter zato predstavlja darilo, sta bili v tem delu napoteni na pravdo zoper toženca. V pravdi pa sta postavili drugačen (širši) tožbeni zahtevek, saj zahtevata, da se v dedni delež toženca vračuna celotna nepremičnina, parc. št. 1126/4, in ne zgolj vrednost gradnje. Zahtevek se torej nanaša tudi na samo zemljišče, na katerem stoji stanovanjska hiša, za katerega v predhodnem zapuščinskem postopku med dediči ni bilo spora, da je bilo tožencu podarjeno. Tudi v obravnavanem postopku je bilo dejstvo, da je toženec v dar od zapustnice prejel zemljišče, parc. št. 1126/4, k. o. X, do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje nesporno ter ga je toženec v celoti priznal že v 1. točki odgovora na tožbo. Sodišče se je zato v postopku ukvarjalo zgolj z ugotavljanjem resničnosti trditev tožnic, da je darilo predstavljala tudi vrednost stanovanjske zgradbe. Ugotovilo je, da omenjenih trditev tožnici nista izkazali (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe) ter je v tem delu v celoti zavrnilo njun tožbeni zahtevek.

6Namen konkretnega pravdnega postopka je, da se ugotovi obseg daril, ki jih je toženec prejel od zapustnice in jih je treba vračunati v njegov dedni delež. Zapuščinsko sodišče bo po prejemu pravnomočne odločbe izvedlo vračunanje daril zakonitim dedičem skladno z 48. členom ZD, tako da bo upoštevalo njihovo vrednost in drugim dedičem iz zapuščine dodelilo enako protivrednost, šele nato pa bo razdelilo ostalo zapuščino med vse dediče. Sodišče bo moralo torej ovrednotiti darila skladno z 52. členom ZD po vrednosti ob zapustničini smrti in po stanju ob daritvi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbi, da tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec z zapustnico sklenil pravni posel darila za nepremičnino, parc. št. 1126/4, vl. št. 2136, k. o. X, kar se vračuna v njegov dedni delež, zajema tako vrednost zemljišča kot zgradbe, zgrajene na zemljišču. Sodišče bi tožencu z delno ugoditvijo zahtevku zgolj za zemljišče (brez zgradbe) prisodilo nekaj manj od tega, kar zahteva, in ne nekaj drugega. S tem tudi ne bi kršilo določila 2. člena ZPP ter bi odločilo znotraj postavljenega zahtevka. Ker med strankama ne v zapuščinskem ne v tem postopku ni bilo sporno, da je toženec od zapustnice kot darilo prejel zemljišče, parc. št. 1126/4, k. o. X, na katerem je zgradil stanovanjsko hišo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnic in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožencu to zemljišče kot darilo vračuna v njegov dedni delež.

7Ker je bila darilna pogodba sklenjena v letu 1973, se je sodišče v razlogih obrazložitve zmotno sklicevalo na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je pričel veljati šele v letu 1980. V času gradnje toženčeve hiše so se tako uporabljala pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je v paragrafu 418 za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu zahteval, da mora biti graditelj v dobri veri (pošteni graditelj), da torej ne ve, da gradi na tujem svetu. Toženec je do sklenitve darilne pogodbe nedvomno vedel, da gradi na zemljišču v lasti zapustnice, zato ni bil dobroverni graditelj in lastninske pravice na zemljišču in zgradbi ni mogel pridobiti na originaren način, temveč šele s sklenjenim pravnim poslom. Do takrat pa je zapustnica nedvomno imela vsa razpolagalna upravičenja, ki jih je nato veljavno prenesla na toženca. Nasprotne trditve toženca iz odgovora na pritožbo so zmotne.

8Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je zapustnica zidarju T. B. prodala eno od svojih zemljišč pod ugodnejšimi pogoji, ta razlika v vrednosti pa bi lahko predstavljala darilo in pomoč tožencu pri gradnji hiše. Vendar pa sta tožnici glede vrednosti tega darila postavili zelo skope trditve, iz katerih ni bilo mogoče razbrati obsega in vrednosti omenjenih del glede na vrednost stanovanjske zgradbe v času sklenitve darilne pogodbe. V zvezi z oceno te vrednosti tudi nista predlagali izvedbe relevantnega dokaza z izvedencem gradbene stroke. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 11. točke obrazložitve, da sama vrednost zidarskih del nedvomno ne dosega celotne vrednosti gradnje stanovanjske hiše, delno pa zahtevku (zaradi nemogoče razmejitve vrednosti teh del glede na vrednost gradnje) tudi ni bilo mogoče ugoditi. Na podlagi zgolj opisne ugoditve zahtevku, za katero se zavzemata tožnici v pritožbi, zapuščinsko sodišče vrednosti del tudi ne bi moglo oceniti in bi lahko prihajalo do novih sporov v zvezi z relevantnimi dejstvi. Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da se darilo obdarjencu ne vračuna v njegov dedni delež, če se da iz okoliščin sklepati, da je to volja zapustnika (tretji odstavek 46. člena ZD). Okoliščina, ko je zapustnica v darilni pogodbi izrecno zapisala, da je bila hiša zgrajena s sredstvi toženca, po oceni pritožbenega sodišča kaže na njeno voljo, da se morebitna pomoč pri gradnji ne šteje kot darilo, ki bi se dediču vštevalo v dedni delež, in je tožbeni zahtevek v tem delu tudi iz omenjenega razloga neutemeljen.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ne potrjuje trditev tožnic, da je gradnjo toženca financirala zapustnica. Tak zaključek je sodišče sprejelo po primerjavi različnih dokazov (primerjaj 10. točko obrazložitve sodbe) in ne zgolj zaradi prodaje parcele zidarju B.. Čeprav je sodišče nekoliko nerodno zapisalo, da sklepa na zapustničino pomanjkanje finančnih sredstev tudi zaradi dejstva prodaje parcele, pa to ne vpliva na oceno preostalih dokazov, ki so bolj razjasnili finančno stanje zapustnice v času toženčeve gradnje. Tudi dokaz z zaslišanjem priče S. je sodišče ovrednotilo pravilno, saj njegove pomoči pri gradnji hiše ni potrdil niti zaslišani zidar B.. Da bi priča pri delu pomagala še preden bi se preselila v T., pa sama tudi ni izpovedala.

10Pritožba v uvodu sicer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tudi v IV. točki izreka, torej glede zavrnitve zahtevka na ugotovitev nepristnosti listin z dne 7. 7., 22. 6. in 26. 7. 1999, vendar pritožbenih razlogov v tej smeri ne navede. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ter ugotovilo, da ti niso podani.

11Ker je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede vračunanja darila za zemljišče, parc. št. 1126/4, k. o. X, so pritožbene trditve glede obsega te parcele, ki je potreben za redno rabo gradbenega objekta, pravno neodločilne in nanje pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

12Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ponovno odloči o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje je uspeh tožeče stranke v postopku ocenilo na 40 %, glede na dodatno delno ugoditev tožbenemu zahtevku v 1. točki izreka sodbe pa sodišče sedaj celoten uspeh tožeče stranke vrednoti na 50 %. Posledično je drugačna tudi odločitev o stroških prvostopnega postopka. Glede njihove višine je sodišče izhajalo iz odmere, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, in ki je pritožba ne graja. Po tej odmeri je sodišče tožnicama priznalo 8.396,96 EUR, tožencu pa 4.281,98 EUR pravdnih stroškov. Tožnica je glede na polovičen uspeh v postopku tako upravičena do zneska 4.198,40 EUR, toženec pa do 2.140,94 EUR teh stroškov. Po pobotanju je toženec dolžan tožnicama povrniti 2.057,54 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

13Tožnici sta s pritožbo delno uspeli, njun uspeh je pritožbeno sodišče ovrednotilo z 1/3. V pritožbenem postopku so jima nastali stroški nagrade za postopek s pritožbo, ki po tar. št. 3210 znaša 1.912,00 EUR, povečano za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter DDV pa 2.318,40 EUR. Tožnicama so nastali tudi stroški s plačilom sodne takse v višini 2.925,00 EUR. Skupaj pritožbeni stroški tožnic znašajo 5.243,40 EUR, glede na njun tretjinski uspeh pa jima je dolžan toženec povrniti znesek 1.747,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške odgovora na pritožbo krije toženec sam, saj z njim ni preprečil delnega uspeha pritožbe tožnic (prvi odstavek 155. člena ZPP).