VSL Sodba II Cp 1832/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se v zapuščino po pokojnem A. R. vrnejo darila dana njegovi ženi T. R., ki jih je na podlagi oporoke T. R. dobila toženka, in sicer nepremičnine parc. št. 330/0 k. o. X (ta danes predstavlja parc. št. 330/1, (ID 001) in 330/2 (ID 002), oboje k. o. X, parc. št. 331/1 k. o. X (kar danes predstavlja parc. št. 331/3, (ID 003) in parc. št. 331/4 (ID 004), k. o. X), parc. št. 677, vl. št...., k. o. Y, osebni avtomobil znamke V., reg. št. ..., letnik 2004, dobroimetje na varčevalnem računu Banka d. d., L., Poslovalnica K. in zneski 10.500,00 EUR, 7.100,00 EUR ter 420,00 CHF, vse v deležu 1/4, zaradi dopolnitve tožničinega nujnega deleža. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedene nepremičnine vrne v zapuščino po pokojnem A. R. v znesku 103.265,59 EUR in 10.000,00 EUR, avtomobil v vrednosti 8.000,00 EUR, dobroimetje na varčevalnem računu Banke d. d., Ljubljana, Poslovalnica K. in zneski 10.500,00 EUR, 7.100,00 EUR ter 420,00 CHF. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.012,10 EUR.

2Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tekom postopka ni bil izdan noben sklep o zavrnitvi dokazov, tako da tožnica ni imela možnosti uveljavljati bistvene kršitve določb postopka. Tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja jasno, zakaj so bili predlagani dokazi zavrnjeni kot nepotrebni. Glede na navedeno je bila kršena tožničina pravica do izjave v postopku. Okoliščina, da je toženka univerzalna pravna naslednica T. R., ne daje podlage za stališče sodišča, da bi vrnitev daril zaradi dopolnitve nujnega deleža tožnica lahko uveljavljala le v razmerju do T. R. in njenih zakonitih dedičev. Zapuščinsko premoženje po T. R. obsega zgolj 5,98 EUR, kar pomeni, da je s svojim premoženjem razpolagala že prej. Meni, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Sredstvo zoper takšno sodbo pa je materialnoprocesno vodstvo. V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče tega ni opravilo, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, saj je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero tožnica ob zadostni skrbnosti ni mogla računati. Hkrati predstavlja popolno izvotlitev instituta nujnega deleža. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo za vrnitev daril v zapuščino zoper toženko, ki je oporočna dedinja in ni hkrati zakonita dedinja, možno vložiti izključno glede premoženja, ki je bilo zajeto z oporoko, je v nasprotju s teorijo ter upoštevno sodno prakso. Meni tudi, da je bilo kršeno načelo enakosti in enakopravnosti pri dedovanju. Tožnica je s tem, ko so pristojna sodišča tako dolgo odločala v zapuščinskem in temu postopku akcesornem pravdnem postopku, zaradi smrti zakonite dedinje po zapustniku T. R., v bistveno drugačnem položaju, kot bi bila, če bi sodišča odločila že prej. T. R. bi bila neposredna zavezanka za vrnitev daril v obračunsko vrednost zapuščine, toženka pa je njena univerzalna pravna naslednica. Pogodba o preužitku za parceli št. 330/0 in 331/1, obe k. o. X, je bila sklenjena mesec dni po zapustnikovi smrti, zato ne drži navedba sodišča, da ne sodita v zapuščino po njem. Zapustnikovo darilo njegovi zakoniti dedinji T. R. je bil tudi gozd in avtomobil. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, da bi sodišče sploh odločalo o podrednem tožbenem zahtevku. Tudi denarni zneski 10.500,00 EUR, 7.100,00 EUR in 420,00 CHF, so bili darilo T. R. Tako je bilo tudi ugotovljeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2405/2018 z dne 30. 1. 2019. Pritožbene navedbe zaključuje s stališčem Vrhovnega sodišča št. GŽ 445/58 z dne 6. 11. 1958, da je tudi univerzalni dedni naslednik obdarjenca dolžan vrniti darilo, če je to potrebno za dopolnitev nujnega deleža.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem očetu A. R., umrlem ... 2. 2012, toženka (zapustnikova nečakinja) pa oporočna dedinja. Tožnica je uveljavljala nujni dedni delež. Zakonita dedinja je bila še zapustnikova vdova T. R., ki je umrla devet mesecev za zapustnikom (... 12. 2012). Toženka je tudi njena oporočna dedinja.

6Tožeča stranka trdi, da zapuščine po pokojnem očetu ni, saj je vse svoje premoženje razdal že za časa svojega življenja. Tako je nedovoljeno presegel razpoložljivi del zapuščine oziroma posegel v tisti del zapuščine, s katerim ni mogel razpolagati (nujni delež, 26. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Ker zapuščine zato ni oziroma je nujni delež prikrajšan, tožnica zahteva zaradi njegove dopolnitve vrnitev daril. Ker je zakonita dedinja, v korist katere je zapustnik razpolagal s svojim premoženjem inter vivos, že umrla, je bila tožba za vrnitev daril pravilno usmerjena zoper pravno naslednico T. R. oziroma toženko, ki je njena oporočna dedinja. Tožnica ima namreč prav, da je tudi univerzalni dedni naslednik obdarjenca dolžan vrniti darilo, če je to potrebno zaradi dopolnitve nujnega deleža.

7Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni izkazala pasivne legitimacije toženke. Navedlo je, da bi se lahko čisti vrednosti zapuščine prištela le darila dana toženki, vendar pa ta ni zakonita dedinja in concreto (4. odstavek 28. člena ZD). Toženka pa tudi ni prejela daril v zadnjem letu življenja zapustnika kot druga oseba, ki bi jih bilo treba v skladu s 5. odstavkom 28. člena ZD prav tako upoštevati pri obračunu vrednosti zapuščine. Zaključilo je še, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženka po pokojni T. R. prejela premoženje, ki ga tožnica zahteva v okviru zahtevka za vrnitev daril. Tožničin tožbeni zahtevek je zato zavrnilo. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov.

8V primeru, ko zapustnik svoje premoženje razda že za življenja, nujni dedič pa uveljavlja pravico do nujnega deleža, predstavlja obračunsko vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, samo vrednost daril, kritje nujnega deleža pa se izvrši z vrnitvijo daril (35. člen ZD). Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni možno, dokler se ne ugotovi, za kolikšno prikrajšanje gre, saj se darila vračajo le v tolikšnem obsegu, kot je potrebno, da se prikrajšanje nujnega deleža odpravi oziroma po zakonski dikciji 1. odstavka 34. člena ZD »kolikor je treba, da se dopolni nujni delež«. Kolikšno je prikrajšanje, je odvisno od vrednosti deleža, ta vrednost pa od vrednosti zapuščine.¹

9Tožba za vrnitev daril je usmerjena na spremembo dejanskega in pravnega stanja, ki ga je ustvaril zapustnik s svojim brezplačnim razpolaganjem, ki je upoštevno pri izračunavanju nujnih deležev; za dediče naj se ustvari dejansko in pravno stanje, kakršno bi sicer bilo, če zapustnik ne bi razpolagal brezplačno z nerazpoložljivim delom svojega premoženja. To se doseže z oblikovalnim tožbenim zahtevkom oziroma ukinitvijo učinka zapustnikovega brezplačnega razpolaganja.² Hkrati pa mora imeti tožba tudi dajatveni del – obdarjenec je dolžan vrniti darilo v zapuščino.³

10Tožeča stranka navaja, da je zapustnik svoji ženi T. R. naklonil naslednja darila:

- polovico nepremičnine parc. št. 330/0 k.o. X in polovico nepremičnine parc. št. 331/1 k.o. X po darilni pogodbi iz leta 1980,

- drugo polovico istih nepremičnin na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni hčerki L. R. D 115/2011 z dne 13.5.2011 (dejansko je zapustniku pripadel zgolj delež ¼, saj je bil predmet dedovanja ½ teh nepremičnin, zapustniku pa je pripadel delež ¼, ki ga je odstopil svoji ženi T. R.),

- parc. št. 667 k.o. Y (gozd v izmeri 7.751 m2) na podlagi omenjene darilne pogodbe iz leta 1980,

- osebni avto znamke V., letnik 2004 (dejansko 1/2 vrednosti) na podlagi odstopa svojega dednega deleža po pokojni hčerki,

- dobroimetje na varčevalnem računu Banke, d.d. pokojne hčerke L. R. (na podlagi odstopa dednega deleža po njej),

- zneske 10.500,00 EUR, 7.100,00 EUR in 420 CHF, ki jih je toženka še pred zapustnikovo smrtjo z njegovega bančnega računa nakazala na bančni račun T. R.

11Tožnica je navedla vrednost večine daril, ni pa zmogla trditev o višini svojega prikrajšanja in posledično, v kolikšnem obsegu naj se vrnejo darila. Prav tako ni pravilno oblikovala tožbenega zahtevka. Ta vsebuje zgolj dajatveni del, ne pa tudi oblikovalnega. Tožba je že zato nesklepčna.

12Tožnica pa tudi ni postavila dejanskih trditev (in predlagala dokazov), ki bi izkazovale toženkino pasivno legitimacijo oziroma njeno zavezanost za vrnitev daril, na kar je toženka opozarjala tekom postopka. Toženka bi bila pasivno legitimirana v primeru, če bi tisto premoženje, ki je bilo predmet daritve zapustnika T. R., z dedovanjem po njej (na podlagi oporoke) ali pa na podlagi darila, prešlo v njeno premoženje. Le v tem primeru bi tožnica lahko od nje zahtevala vrnitev oziroma izročitev darila oziroma njegove vrednosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšnega premoženja ni oziroma, da ga predstavljajo zgolj sredstva na srebrnem računu T. R. v višini 5,68 EUR. Če je tako, bi tožnica lahko od toženke zahtevala zgolj zmanjšanje oporočnih razpolaganj (pa ni), ne pa tudi vrnitve daril. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je solastni delež nepremičnin, ki so bile predmet zapustnikove daritve ženi T. R. res v premoženju toženke, vendar na podlagi dveh odplačnih poslov - kupoprodajne pogodbe T. R. in njene pravne prednice L. R. s toženko in njenim možem z 9. 1. 2009 in pogodbe o preužitku, ki sta jo 22. 3. 2012 sklenili T. R. in toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da toženka nepremičnin ni pridobila na podlagi oporoke niti z neodplačnim razpolaganjem, ampak z odplačnima pravnima posloma, katerih veljavnosti tožnica ni izpodbijala (utemeljenost zahtevka na vrnitev teh nepremičnin kot darila bi lahko pogojevala le ugotovitev, da omenjeni pogodbi nista veljavni, ker prikrivata darilo, kar bi bilo mogoče uveljavljati z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom).

13Prav tako tožnica, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni ne zatrjevala ne dokazovala, da so v toženkino premoženje prešli zatrjevani denarni zneski (10.500 EUR, 7100 EUR, 420 CHF), avtomobil oziroma njegova denarna vrednost in denarna sredstva na varčevalnem računu Banke, d.d.⁴, zato ne more od nje zahtevati njihove vrnitve.

14Glede na navedeno ne drži tožničin pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker naj bi sodišče odločitev oprlo na podlago, na katero ni mogla računati niti ob zadostni skrbnosti, prav tako pa tudi ne očitek, da ji je bilo onemogočeno učinkovito sodno varstvo njene pravice do nujnega deleža. Sodišče daje sodno varstvo stranki pri uveljavljanju njene pravice s tožbo, če vsebuje pravnorelevantne dejanske trditve in dokaze in če je sklepčna. Tožba v obravnavanem primeru teh lastnosti nima, kar velja tako glede primarnega kot tudi podrejenega tožbenega zahtevka.

15Izpodbijana sodba, ki temelji na pravilno ugotovljeni dejanski podlagi, je tudi materialnopravno pravilna, prav tako pa tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 155. člena v zvezi z 165. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženkinega stroška odgovora na pritožbo, ki ni pripomogel k rešitvi pritožbe, pa ni mogoče šteti za potreben strošek postopka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je vsaka stranka sama dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 547/97 in II Ips 719/2005.
² Tožba na vrnitev darila je izpodbojna tožba, saj je pravica nujnega dediča zahtevati vrnitev darila posebna vrsta izpodbojne pravice. To je mogoče uresničiti z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, s katerim se od sodišča zahteva razveljavitev oziroma neučinkovanje darilne pogodbe proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev njegovega nujnega deleža (Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, dr. Mateja Končina Peternel, Podjetje in delo, št. 6-7/2018, str. 1548).
³ Primerjaj VSS Pž 176/77.
⁴ Neutemeljen je zato pritožbeni očitek kršitve določb postopka zaradi odsotnosti obrazložitve neizvedbe dokaza o višini teh sredstev na računu.