191. člen ZD

Popis premoženja je sredstvo za zavarovanje zapuščine pa tudi interesov dedičev. Ta ukrep je praviloma nizko intenziven poseg v lastninsko sfero sodedičev ali tretjih oseb. ZD pozna dve podlagi za odreditev popisa in cenitve zapuščine. Popis je obvezen, če to zahtevajo pokojnikovi dediči, volilojemniki ali upniki, če to zahteva skrbnik zapuščine ali če gre za omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Sodišče pa ga lahko odredi tudi iz drugih upravičenih razlogov. V konkretnem primeru so takšni razlogi za popis zapuščine podani (obstaja spor med dvema osebama glede statusa dediča in glede obsega zapustnikovega premoženja; s popisovanjem ne bo poseženo v zasebnost nikogar; sporno je predvsem premično premoženje, ki je fizično manjšega formata, deloma verjetno hranjeno v elektronski obliki in kot tako nadpovprečno podvrženo izginotju ali poškodovanju).

Odreditev hrambe zapuščinskih stvari je umestna takrat, ko zapuščini grozi uničenje ali poškodovanje, neodvisno od pretendentov do zapuščine, ampak zaradi ravnanja ali opustitve drugih oseb ali zaradi naravnih vzrokov.

Zapuščinsko sodišče mora v sklepu o dedovanju navesti podatke o zapustnikovem premoženju, ugotovljenem na zapuščinski obravnavi. Za pozneje najdeno premoženje pa se šteje vse tisto premoženje, ki spada v zapuščino in ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom v dedovanju, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli vsi dediči. Ukrepi zavarovanja niso urejeni le v 191. členu ZD, temveč je mogoče zavarovati zapuščino tudi na podlagi 145. člena ZD, dediči pa smejo predlagati tudi izdajo začasnih odredb po pravilih ZIZ.

Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja pa lahko zapustnikovi upniki dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega premoženja), zato tudi s tem ločenim premoženjem zapustnika dedič ne bi mogel razpolagati, niti ne bi mogli nanj posegati dedičevi upniki. V določenih primerih iz sodne prakse je obveljalo stališče, da bo ločitveni upnik uspešen s svojim predlogom takrat, če bo dokazal, da je dedič prezadolžen. Zgoraj navedeno kaže, da je osnovni cilj tega instituta preprečitev možnosti, da bi dedičevi upniki posegli za realizacijo svojih terjatev na podedovano premoženje prej kot upniki zapustnika. Glede na to pa v danem primeru ni nepomembno, da je prišlo do kaducitete in tedaj prehoda zapuščine v državno last. Res je, da tudi država odgovarja za zapustnikove dolgove, v okviru vrednosti premoženja, ki je v primeru kaducitete prešlo nanjo. Vendar pa cilj instituta ločitve zapuščine ni v tem, da se zagotovi prednostni položaj ločitvenemu upniku v razmerju do ostalih upnikov zapustnika, ampak le v tem, da se mu ohranja prednostni položaj v razmerju do upnikov dediča. V danem primeru pa glede na prehod premoženja v državn

Ko je treba preprečiti, da bi kdo od pretendentov do zapuščine pri upravljanju ali razpolaganju z zapuščino oškodoval druge, je mogoče postaviti začasnega skrbnika zapuščine. Odreditev hrambe zapuščinskih stvari pa je umestna takrat, ko zapuščini grozi uničenje ali poškodovanje neodvisno od pretendentov do zapuščine, ampak zaradi ravnanja ali opustitev drugih oseb ali zaradi naravnih vzrokov.

Predlagatelja nista navedla takih okoliščin, ki bi terjale nujno ukrepanje. Iz njunega predloga je mogoče razbrati, da se določena likovna dela nahajajo v hiši v B. katere ključe poseduje L.P., ki da predlagateljema ključev hiše noče izročiti. Interes, ki ga predlagatelja izpostavljata v predlogu, je torej očitno usmerjeno proti razmerju z L.P. (katere vloga v predlogu ni niti z besedo pojasnjena), ne pa v zavarovanje zapuščine.

Začasni skrbnik mora skrbeti za zapuščino, da se ohrani za dediče, z njo upravljati v enakem obsegu kot dedič in razpolagati z zapuščinskimi pravicami in stvarmi v obsegu redne uprave in ohranitve zapuščine.

Izvršba ni tista, ki bi sledila pravnomočnemu koncu zapuščinskega postopka za primer morebitnega nespoštovanja kondemnatornih odločb sodišča in kakršnih v zapuščinskem postopku sodišče ne izdaja. V zapuščinskem postopku predvideni ukrepi zavarovanja zapuščine so namreč določeni v 191. členu ZD, med katerimi pa ni zavarovanja z začasno odredbo.