VSK sklep I Ip 417/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za izročitev premoženja pokojnega Z.A., ki se nahaja v B. na naslovu M. 43, v hrambo, zavrne. Ocenilo je, da predlagatelja nista uspela izkazati predpostavk za tak ukrep, ki jih predvideva 191. člena Zakona o dedovanju.

Proti sklepu se pritožujeta predlagatelja po pooblaščencu. V pritožbi trdita, da premoženje, ki se nahaja v B. v obliki številnih pokojnikovih umetniških del, ni ustrezno zavarovano, zato obstaja verjetnost njegove odtujitve ali uničenja. Ustrezno hrambo bi bilo mogoče zagotoviti le v ateljeju na naslovu P., P. 15/d, ki je opremljen z alarmno napravo. Dostop do premičnin v B. ima L. P., ki predlagateljema ključev noče izročiti. Zaradi negativnih izkušenj s predmeti, ki se hranijo v P., sta predlagatelja prepričana, da obstaja nevarnost odtujitve umetniških del, saj sama do njih nimata dostopa. Nujnost primera vidita že v samem dejstvu specifične zapuščine, katere ohranitev je potrebno zagotoviti v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine. Že v predlogu je bilo navedeno, da je L.P. namigovala, da bo nekatera umetniška dela podarila. V zvezi s tem sta predlagatelja predlagala lastno zaslišanje, a sodišče o tem dokazu ni odločalo. Predlagani ukrep ne terja enako strogih meril kot predlog za izdajo začasne odredbe, saj z njim sodišče zasleduje zavarovanje zapuščine, ne pa zgolj interes predlagateljev. Pritožba zaključuje, da gre v B. za stanovanjsko hišo, ki primerne hrambe zapustnikovih umetniških del ne more zagotoviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da predlagatelja v obravnavanem primeru nista uspela izkazati nujnosti primera, ki bi terjal uporabo ukrepa iz 191. člena Zakona o dedovanju, torej izročitev zapustnikovega premoženja v hrambo zanesljivi osebi. Tak ukrep je potrebno sprejeti, če se ugotovi, da nobeden od navzočih dedičev ni sposoben upravljati premoženja in da ni zakonitega zastopnika, ali če so dediči neznani ali odsotni ali kadar druge okoliščine narekujejo posebno previdnost ob dodatnem pogoju, da gre za nujnost primera. Opus umetniških del priznanega likovnega ustvarjalca nedvomno predstavlja premoženje, ki ima veliko kulturno vrednost in poseben družbeni pomen, kot je to poudarilo že prvostopenjsko sodišče, zaradi česar je njegova ohranitev tudi v javnem interesu. Vendar pa to samo po sebi za predlagani ukrep ne zadošča, saj predlagatelja nista navedla takih okoliščin, ki bi terjale nujno ukrepanje. Iz njunega predloga je mogoče razbrati, da se določena likovna dela nahajajo v hiši v B., katere ključe poseduje L.P., ki da predlagateljema ključev hiše noče izročiti. Interes, ki ga predlagatelja izpostavljata v predlogu, je torej očitno usmerjeno proti razmerju z L.P. (katere vloga v predlogu ni niti z besedo pojasnjena), ne pa v zavarovanje zapuščine. Nujnost primera vidita namreč v nevarnosti, da bi L.P. nekatere stvari brez njune vednosti odtujila. Kakšnih drugih razlogov, zaradi katerih dosedanja lokacija zapustnikovih slikarskih del in krog oseb, ki so imele do njih dostop, nista več primerna, predlagatelja ne zatrjujeta.

Nedvomno pa bo mogoče v zapuščinskem postopku, ki je, kot izhaja iz predloga, že uveden, saj predlagatelja trdita, da je zapuščinska obravnava že razpisana, mogoče sprejeti ustrezne druge ukrepe za zavarovanje zapuščine, ki bodo prizadetim zagotovili uveljavitev njihove dedne pravice, oziroma preprečili oškodovanje njihovih premoženjskih interesov (npr. popis zapuščine, ki je bil glede premoženja, ki se nahaja v hiši v P. očitno že opravljen).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).