102. člen ZD

Zapustničino voljo, da se darilo ne vračuna v dedni delež, je dolžan dokazati dedič, ki jo zatrjuje. Sodedič, ki vračunanje darila zahteva, za vložitev tožbe nima interesa. Poznejše oporočiteljevo razpolaganje z naklonjeno stvarjo ima za posledico preklic naklonitve te stvari.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba. Lahko pa takšna pogodba glede na okoliščine konkretnega primera prikriva darilno pogodbo. Pritožnici zato ni mogoče odrekati pravice, da zahteva vrnitev domnevnega darila v zapuščino zaradi prikrajšanja svojega nujnega dednega deleža. Prav tako se smeta oba pritožnika že v zapuščinskem postopku sklicevati na neveljavnost oziroma ničnost sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker ju sodišče prve stopnje doslej ni pritegnilo v postopek, niti ni uporabilo svojega pooblastila iz prvega odstavka 173. člena ZD, po katerem bi lahko izpodbijani sklep preklicalo, se bo moralo o vseh zahtevkih obeh pritožnikov izreči v ponovljenem postopku.

Z oporoko zapustnik razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel v trenutku smrti. Premoženje zapustnika se od sestave oporoke do njegove smrti lahko poveča, zmanjša ali spremeni. Če zapustnik po sestavi oporoke razpolaga z naklonjeno stvarjo, ima to za posledico preklic naklonitve te stvari. Vendar razpolaganje s stvarjo vpliva na razlago oporoke: oporoko je vedno potrebno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Samo zato, ker zapustnik po sestavi oporoke odsvoji naklonjeno stvar, ne postanejo vprašljiva ostala določila oporoke, ki se nanašajo na druge naklonjene stvari ali denarna sredstva. Med pravdnima strankama so med zapuščinskim postopkom postala sporna določena dejstva, in sicer, ali je zapustnica razpolagala tudi z denarjem, ki ga v trenutku, ko je oporoko napravila, še ni imela, in ga je pridobila z odtujitvijo nepremičnine, ki jo je v oporoki naklonila tožencu. Predmet te pravde je torej, kakšna je prava volja oporočiteljice glede tega premoženja.

Na podlagi ocene, da je zapustnica svoj denar izročila tretji osebi v hrambo, ni mogoče sklepati, da je glede tega že obstoječa oporoka preklicana.

Vsako kasnejše razpolaganje oporočitelja z določeno stvarjo, ki jo je komu naklonil, ima za posledico preklic naklonitve te stvari. Domneva preklica prvotne naklonitve velja tudi v primeru, če se naklonjena stvar z vedenjem ali privolitvijo oporočitelja pretransformira v novo obliko.

Deduje se lahko le tista nepremičnina, ki je last zapustnice v trenutku njene smrti oziroma kar izhaja iz zemljiške knjige.

Premoženje, ki ga je imela zapustnica pred sklenitvijo izročilne pogodbe, ne more biti predmet dedovanja, ker je zapustnica s tem premoženjem razpolagala pred oporoko. Sporno izročilno pogodbo je pritožnica že neuspešno izpodbijala v pravdi. Odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka je pravnomočna in pritožnico veže.

Sodišče prve stopnje je oporočiteljev namen razlagalo natančno tako, kot je določeno z ureditvijo Zakona o dedovanju. Ker gre za jasna oporočna določila, ni niti mogoče uporabiti kakšne druge metode razlage kot jezikovno, torej je treba zgolj slediti pomenu zapisanih besed. V skladu z določbo 102. člena ZD ima vsako kasnejše razpolaganje oporočitelja z določeno stvarjo, ki jo je komu naklonil, za posledico preklic naklonitve te stvari. Gre za domnevo preklica, ki ne pride v poštev le v primeru, če se dokaže, da je kljub razpolaganju oporočitelja s stvarjo ali pravico, ki je predmet oporoke, bila njegova volja drugačna.

N.N. ob smrti ni bila več lastnica premoženja, ki bi ga tožnik podedoval, v zvezi s tem pa do toženke ne more imeti nobenih zahtevkov.

Čeprav sta sodišči ugotovili, da je tožnik vpisan v zemljiško knjigo in prvi toženec ni izkazoval, da bi vložil lastninsko tožbo, je zlasti sodišče druge stopnje presojalo njegov ugovor, češ da je bil sklenjen dedni dogovor v zapuščinskem postopku. Toda dedni dogovor je dogovor dedičev v zapuščinskem postopku, da bodo skupno lastninsko pravico spremenili v solastninsko tako, da bo vsak sodedič postal solastnik posamezne, v zapuščino spadajoče stvari po alikvotnem delu. V obravnavanem primeru pa 1/2 sporne hiše sploh ni spadala v zapuščino po pokojnem A.K. in Vrhovno državno tožilstvo pravilno opozarja na določilo 102. člena ZD po katerem ima vsako razpolaganje oporočitelja s stvarjo, ki jo je komu naklonil v oporoki, za posledico preklic naklonitve stvari. Zato tožnik in prvi toženec nista mogla skleniti dednega dogovora o delitvi zapuščine po tretjem odstavku 214. člena ZD in toženi ni bil na podlagi sklepa o zapuščini razglašen za dediča celotne 1/2 sporne hiše, temveč samo v obsegu očetovega premoženja do 3/8 in je bil samo do tega deleža vpisan v zemljiško knjigo.

O tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku je bilo prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji. Sodniki so pri opravljanju svoje sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in 3. člen Zakona o sodiščih). Ena od z ustavo varovanih temeljnih človekovih pravic je po določbi 25. člena pravica do pritožbe proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih prizadetega. Da ne bi prišlo do kršitve tožnikove z ustavo varovane pravice do pritožbe proti odločbi sicer sodišča druge stopnje, ki pa je prvo odločalo o njegovem podrejenem tožbenem zahtevku, je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovo revizijo na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije obravnavalo po pravilih pritožbenega postopka. V okviru na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP opravljenega uradnega preizkusa je ugotovilo, da je v tem delu odločanja pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje glede na določbo 1. točke 104. člena Zakona o sodiš