VSRS Sklep II Ips 306/2004

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Sklepanje o stroških za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je o zadevi sodilo dvakrat. Tudi drugič je ugodilo tožbenemu zahtevku, da morata toženca izprazniti in izročiti tožniku kletno stanovanje, ki obsega sobo, kuhinjo, predsobo in WC, vse v izmeri 28 m2 s pravico prostega dostopa do tega stanovanja, ki ima poseben vhod s ceste, v hiši na Ulici A. v Ljubljani.

Proti tej sodbi sta se pritožila toženca in sodišče druge stopnje je ugodilo njuni pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Proti celotni sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga spremembo odločitve pritožbenega sodišča in potrditev sodbe prvostopenjskega sodišča, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v odločanje sodišču druge stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker je pritožbeno sodišče uporabilo določbo 58. člena Stanovanjskega zakona, ni pa uporabilo 37. člena v povezavi s 33. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je veljal ob nastanku spornega razmerja. V obrazložitvi povzema ugotovitve sodišča druge stopnje o tem, da je:

- tožnik na podlagi darilne pogodbe z dne 9.12.1982 postal lastnik 2/8 zemljiškoknjižnega telesa II, ki predstavlja v naravi hišo na parc. št. 396 k.o... s pravico uporabe pripadajočega zemljišča do enakega deleža,

- da je Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. N 15/94 s sklepom 10.12.1998 pravnomočno zavrnilo predlog prvega toženca za delitev solastnine, ker je bila z omejeno darilno pogodbo že razdeljena, in - da sta tožnik in prvi toženec v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu A. K. pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoto v Ljubljani, pod opr. št. I D 715/89 priznala veljavnost in pristnost očetove oporoke, po kateri očetovo polovico hiše na ulici A. v Ljubljani deduje prvi toženec, ki mora tožniku izplačati izgradnjo garaže in stanovanje v kleti oziroma stanovanja v kletnih prostorih omenjene hiše.

Pri tem poudarja, da sta starša tožnika in prvega toženca F. K. in A. K. že 21.7.1980 naredila vsak svojo oporoko, s katero sta zapustila sporno hišo s pripadajočim zemljiščem prvemu tožencu, hišo na Ulici B. v L. pa je mati zapustila tožniku. Po obeh oporokah je dolžan prvi toženec izplačati tožniku izgradnjo garaže na dvorišču sporne hiše in izgradnjo stanovanja v njenih kletnih prostorih. Nato sta 9.12.1982 starša tožniku z darilno pogodbo podarila 1/4 sporne stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, pri čemer je bilo pod 4. točko pogodbe izrecno dogovorjeno, da predstavlja podarjeni delež v naravi samo kletni prostor v obsegu ene sobe, kuhinje, predsobe in stranišča v skupni izmeri okoli 28 m2, s pravico prostega dostopa do tega stanovanja, ki ima poseben vhod s ceste. Končno sta tožnik in prvi toženec v zapuščinskem postopku po svojem očetu (ki je umrl 25.4.1989, mati F. K. pa že leta 1984) priznala njegovo oporoko in navedla, da se bosta sama dogovorila glede izplačila v smislu oporoke (zapisnik o zapuščinski obravnavi z dne 25.7.1989). Ta dogovor je zapuščinsko sodišče v izreku pod točko B povzelo v pravnomočen sklep o dedovanju po pokojnem očetu, pod opr. št. I D 715/89 z dne 10.8.1989 v zvezi s popravnim sklepom z dne 13.3.1990 tako, da je dolžan prvi toženec kot edini dedič izplačati tožniku izgradnjo garaže na dvorišču sporne hiše in izgradnjo stanovanja v kleti oziroma v kletnih prostorih te hiše.

Na tej podlagi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sta se brata v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu dogovorila, da bosta upoštevala očetovo oporočno voljo. Menilo je, da toženca zato nista uporabljala kletnih prostorov brez pravne podlage in da tožbeni zahtevek po 58. členu Stanovanjskega zakona ni utemeljen. S tem pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo tistih ugotovljenih dejstev, ki so odločilna za uporabo 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Iz zemljiškoknjižnega sklepa namreč izhaja, da je tožnik solastnik do 2/8 hiše na parc. št. 396, vpisane kot zemljiško telo II, s pravico uporabe pripadajočega zemljišča do enakega deleža. Lastninsko pravico je tožnik po 33.

členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pridobil od svojih staršev na podlagi darilne pogodbe, s katero je bilo v 4.

točki točno opredeljeno, kaj v naravi predstavlja tožniku podarjeni solastninski delež. Res sta se brata v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu 25.7.1989 sporazumela, da se bosta sama dogovorila glede izplačila v smislu očetove oporoke in je ta dogovor sodišče napačno povzelo v sklep o dedovanju, toda po 102. členu Zakona o dedovanju ima vsako poznejše razpolaganje oporočitelja z določeno stvarjo, ki jo je komu naklonil (z oporoko), za posledico preklic naklonitve te stvari. Zato prvi toženec ni mogel podedovati tožniku že podarjene nepremičnine. Obveznost plačila, ki je bila naložena prvemu tožencu s pravnomočnim sklepom o dedovanju, tako nima podlage v očetovi oporoki, pa tudi ne v omenjenem dogovoru med tožnikom in prvotožencem, (napačno) povzetem v omenjeni sklep o dedovanju, ki ni spreminjal lastniškega razmerja med strankama glede sporne nepremičnine. Zato ne more biti podlaga za uporabo spornih kletnih prostorov, ki jih imata v posesti toženca in ni ovir za lastninski zahtevek tožnika na podlagi 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(op1) je bila v zvezi s 391. členom ZPP zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama in tožnik je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev zahteve in izraža presenečenje nad vloženo zahtevo, ker se spor nanaša na razmerja med dvema bratoma. Pojasnjuje, da sta starša želela nakloniti sinovoma vsakemu po eno hišo, tožniku pa sta nudila garancijo za vložena sredstva v izgradnjo garaže in stanovanja v kleti. Taka volja je bila med sinovoma oziroma bratoma potrjena z dogovorom v zapuščinskem postopku, ki je točno povzet v sklepu o dedovanju po pokojnem očetu. Dediča sta se v zapuščinskem postopku z dednim dogovorom sporazumela o medsebojnih razmerjih in tožnik tega sklepa ni izpodbijal. Po tem dogovoru ima tožnik pravico le do izplačila vlaganj, ne pa do stvarnopravnega zahtevka.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ustava Republike Slovenije (URS)(op2) v 33. členu zagotavlja pravico do osebne lastnine in dedovanja. Lastninska pravica in način njene pridobitve so natančneje predpisani v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)(op3), ki v 20. členu določa, da se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, dedovanja ali z odločbo državnega organa.

Tožnik utemeljuje svojo pravico na podlagi pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom in sicer z darilno pogodbo, ki je bila v skladu s 33. členom ZTLR vpisana v zemljiško knjigo. Ker je stvarnopravni lastnik, zahteva varstvo svoje pravice. Po 37. členu ZTLR zahteva vrnitev individualno določene stvari in dokazuje, da je lastnik in da je stvar v dejanski oblasti (obeh) tožencev.

Čeprav sta sodišči ugotovili, da je tožnik vpisan v zemljiško knjigo in prvi toženec ni izkazoval, da bi vložil lastninsko tožbo, je zlasti sodišče druge stopnje presojalo njegov ugovor, češ da je bil sklenjen dedni dogovor v zapuščinskem postopku. Toda dedni dogovor je dogovor dedičev v zapuščinskem postopku, da bodo skupno lastninsko pravico spremenili v solastninsko tako, da bo vsak sodedič postal solastnik posamezne, v zapuščino spadajoče stvari po alikvotnem delu (op4). V obravnavanem primeru pa 1/2 sporne hiše sploh ni spadala v zapuščino po pokojnem A. K. in Vrhovno državno tožilstvo pravilno opozarja na določilo 102. člena Zakona o dedovanju (ZD)(op5) po katerem ima vsako razpolaganje oporočitelja s stvarjo, ki jo je komu naklonil v oporoki, za posledico preklic naklonitve stvari. Zato tožnik in prvi toženec nista mogla skleniti dednega dogovora o delitvi zapuščine po tretjem odstavku 214. člena ZD in toženi ni bil na podlagi sklepa o zapuščini Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. I D 715/89 z dne 10.8.1989 in popravnim sklepom z dne 13.3.1990 razglašen za dediča celotne 1/2 sporne hiše, temveč samo v obsegu očetovega premoženja do 3/8 in je bil samo do tega deleža vpisan v zemljiško knjigo.

Kaj pomeni sporni dogovor med tožnikom in prvim tožencem, ki ga je zapuščinsko sodišče zapisalo kot izjavo, da dediča priznavata veljavnost in pristnost oporoke in da se bosta sama dogovorila glede izplačila v smislu oporoke (zapisnik z naroka dne 25.4.1989 in zapis v sklepu o dedovanju z dne 10.8.1989), sodišče druge stopnje ni pojasnilo. Nedvomno pomeni moralno zavezo, da bosta sinova spoštovala voljo staršev in se bosta dogovorila o poplačilu tožnikovih vlaganj v sporno hišo, ki ga doslej nista uresničila. Toda sodišče sodi na podlagi ustave, zakona in ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb(op6), zato bi moralo opredeliti pravno naravo tega dogovora. Očitno ne gre za pravni akt, ki bi prvotožencu omogočili pridobitev lastninske pravice, in bi tožniku jemal pravico do lastninskega varstva. Morda gre za obligacijsko obveznost, na podlagi katere bi toženi lahko uveljavil lastninsko pravico, toda sodišče druge stopnje ni ocenilo dejanskih okoliščin, ki bi omogočile pravno presojo ali gre morda za predpogodbo po 45. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(op7) in ni presodilo elementov in rokov, ki veljajo za predpogodbo. Prav tako ni pojasnilo, ali gre za kako drugo obligacijsko pravico, ki bi prvotožencu ali drugotožencu omogočala zakonito uporabo spornega stanovanja in izključitev lastnikove pravice do tožbenega zahtevka za njegovo izpraznitev.

Ker torej sodišče druge stopnje ni v celoti pojasnilo uporabljenih določil materialnega prava (in bi se zaradi tega utegnilo izkazati, da ni popolno ugotovljeno dejanskego stanje), ni mogoče spremeniti izpodbijane sodbe. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v zvezi s 391. členom ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

4Ker je sodišče razveljavilo odločbo, proti kateri je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, in zadevo vrnilo v novo sojenje, je pridržalo odločitev o stroških za odgovor na zahtevo (tretji odstavek 165. člena ZPP). O njih bo odločilo sodišče tedaj, ko bo odločilo o vseh pravdnih stroških skupaj.

---------------------

Opomba 1: Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04-90/05. Op. št. 2: Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št.

33/91-I-69/04.

Opomba 3: Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80-36/90, ki se uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika (STZ), Uradni list RS, št. 87/02.

Opomba 4: V. Rijavec: Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 69.

Opomba 5: Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76-67/01.

Opomba 6: Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (ZS-UPB 1, Uradni list RS, št. 23/05-72/05).

Opomba 7: Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89.