99. člen ZD

Zmota o vzroku, ki je oporočitelja napeljal do tega, da je na določen način oporočno razpolagal, predstavlja zmoto v oporočiteljevem nagibu. Gre za oporočiteljev subjektivni razlog za odločitev, da oporočno razpolaga v korist določenega dediča. ZD v 99. členu glede preklica oporoke določa, da lahko oporočitelj oporoko prekliče v celoti ali deloma, z izjavo, dano v kateri koli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju obličnih pogojev za izjavo o preklicu oporoke ne izpolnjuje.

Dedne pravice ni mogoče obravnavati ločeno in neodvisno od zapustnikove volje, zato zgolj obstoj listine (dodatka k oporoki) ob ugotovitvi, da je bila oporoka preklicana z uničenjem ter izražena želja, da oporočna dedinja ne deduje, ne omogoča oporočnega dedovanja. V postopku pred pritožbenim sodiščem tudi v primeru obravnave stranke ne morejo predlagati novih dokazov, ne glede na to, ali bi to storile brez svoje krivde zaradi naknadne seznanjenosti z novimi dejstvi.

Stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši, mora podati ustrezno trditveno podlago, ki jo bo ta oseba s svojo izpovedbo lahko potrdila ali ovrgla (236. člen ZPP). Navesti mora torej, o katerih konkretnih dejstvih bo ta oseba izpovedovala. Le tako lahko sodišče presodi, ali je izvedba dokaza smotrna oziroma ali se bodo z njim dokazovala pravno relevantna dejstva. Tožnik tega, da bi priče, ki jih sodišče ni zaslišalo (ki jih pritožba poimensko niti ne navede), vedele povedati o pravno relevantnem dejstvu, to je glede nerazsodnosti oporočitelja, ni zatrjeval. Naloga izvedenca ni, da v mnenju prepiše celotno medicinsko dokumentacijo in potek zdravljenja v zvezi z vsemi zdravstvenimi težavami tožnika. Dovolj je, da medicinsko dokumentacijo povzame. Katero konkretno dokumentacijo naj bi izvedenci še vpogledali, pritožnik ne pojasni. Ni pa naloga sodišča ali izvedencev, da dodatno iščejo in pridobivajo dokaze namesto stranke. Tožnik bi lahko že pred vložitvijo tožbe ali pa med pravdnim postopkom na podlagi drugega odstavka 23. člena ZVOP-1 pridobil in vpogledal v vso obstoječo medicinsko dokumentacijo njegovega pokojnega očeta pri različnih zdravstvenih inštitucijah.

Zapustnik ni zavezan celotne oporoke napraviti v isti listini, torej na enem kosu papirja, temveč je vsebina lahko zapisana na več listih. Ker zakon ne zahteva, da bi bilo razpolaganje s premoženjem za primer smrti storjeno v enem pravnem poslu, je dopustno, da oporočitelj oporočno besedilo tudi dopolnjuje. Razni dostavki, dodatki in dopolnila niso prepovedani, seveda pa morajo biti tudi ti sestavljeni v eni izmed oblik, ki jih zakon predpisuje za veljavnost oporoke. Gre torej za novo oporoko, katere vsebina pa je le v dopolnitvi predhodne oporoke. S kasneje dodanim besedilom lahko tako oporočitelj denimo razpolaga z novo pridobljenim premoženjem, posamezna določila oporoke razveljavi ali pa delitev premoženja podrobneje določi. V kolikor je vsebina listin komplementarna in v tesni medsebojni zvezi, je šteti, da predstavlja enovito izjavo poslednje volje. Pri tem ni bistveno, ali so posamezne listine nastale v večjem časovnem razmaku.

Za (molčeči) preklic oporoke gre tudi tedaj, kadar oporočitelj oporoko uniči na način, da prečrta tekst, in to tudi v primeru, če (na takšen način) oporoko uniči druga oseba, z vednostjo in odobritvijo oporočitelja.

Stranka, zoper katero tožnik v rekonstrukcijski pravdi po 77. členu ZD, ki ureja dokazovanje obstoja veljavne oporoke, naperi svoj tožbeni zahtevek, se lahko brani z ugovorom, da je sam oporočitelj izvirnik oporoke zavestno uničil, s čemer je oporoko preklical in torej ta nima več učinka in, če to uspe dokazati, doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Toženec z ugovorom, da je oporoka neveljavna, ker je zapustnica kasneje napisana novo/drugo oporoko, ne more uspeti. Učinkovanje oporoke je dednopravno vprašanje, o katerem odloča zapuščinsko sodišče.

Preklic oporoke, enako kot sama oporoka, je strogo formalen enostranski pravni posel.

Po 99. členu ZD lahko oporočitelj vselej prekliče oporoko, ali v celoti ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Glede preklica oporoke obstajajo enaki formalni pogoji za njegovo veljavnost kot pri napravi oporoke.

Zgolj dejstvo, da se dedič na delni sklep o dedovanju ni pravočasno pritožil oziroma da je ta pravnomočen, še ne pomeni, da je dedič priznal obstoj oporoke in da posledično zapuščinsko sodišče ni dolžno upoštevati njegovih drugih ugovorov v zvezi z obstojem ali veljavnostjo oporoke.

Delitev skupnega poslovnega deleža družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo s prodajo deleža se opravi v civilnem nepravdnem postopku.

Ker ni sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanj, ali lastnoročni zapis imena na preklicu oporoke ustreza podpisu in na katerem delu listine mora biti podpis, je Vrhovno sodišče v tem obsegu revizijo dopustilo.

Oporočiteljeva izjava, da razveljavlja svojo oporoko, mora biti podana v obliki, v kateri se lahko napravi oporoka, zato je treba pri presoji veljavnosti take izjave uporabiti enaka pravila kot pri presoji veljavnosti oporoke. Ker tožnica veljavnost izjave utemeljuje z oporočiteljevo nesposobnostjo za razsojanje, kar je upoštevajoč 1. odstavek 61. čl. ZD razlog za razveljavitev oporoke, bi veljalo zahtevek postaviti kot oblikovalni zahtevek. Vendar pa sodna praksa pri tem ni striktna. Tudi v primeru uveljavljanja oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje (enako kot pri uveljavljanju napak v obliki – 62. čl. ZD) dopušča oblikovanje ugotovitvenih zahtevkov o neveljavnosti oporoke.

Za uspešno uveljavljanje zahtevka po 77. čl. ZD mora tožnica dokazati ne samo, da je zapustnica naredila veljavno oporoko in njeno vsebino, temveč tudi, da je bila oporoka (pred njeno smrtjo) uničena, in to brez njene vednosti. Glede na domnevo, da uničenje oporoke predstavlja njen preklic, je sklepanje, da takšna oporoka še vedno izraža njeno pravo voljo, utemeljeno le v primeru, ko zapustnica za uničenje ni vedela.

N.N. ob smrti ni bila več lastnica premoženja, ki bi ga tožnik podedoval, v zvezi s tem pa do toženke ne more imeti nobenih zahtevkov.

Izjava o preklicu oporoke ne izpolnjuje pogojev po 99. členu ZD, saj ni dana v nobeni od zakonsko predvidenih oblik za sestavo oporoke. Izjava tudi ne izpolnjuje pogojev za notarsko oporoko. Zgolj dejstvo, da je pri sestavi izjave sodelovala notarska namestnica še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za veljaven preklic oporoke.

Veljavnost oporoke v obravnavani zadevi je bila pogojevana prav z veljavnostjo njenega preklica in to je bila tudi tožbena podlaga tožničinega zahtevka. Sodišče bi se zato s tem vprašanjem, ki je bilo v zadevi ključno, moralo ukvarjati.

Ugotovitev sodišča, da naj bi pokojni I.M. oporoko pri odvetniku preklical, ne daje odgovora na vprašanje, ali je šlo za preklic oporoke na predpisan način, to je v skladu s 1. odst. 99. čl. Zakona o dedovanju. Tožena stranka bi morala v postopku dokazati poleg namena preklicati oporoko, tudi, da je bil preklic narejen v eni od oblik, predpisanih za sestavo oporoke. Glede na to, da listine o preklicu ni, pa analogno s 77. čl. ZD tudi, da je listina o preklicu obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena.

77 čl. ZD ureja postopek, po katerem se dokazuje obstoj oporoke v primeru, če je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti. Takšna oporoka ima učinek veljavne oporoke (izjave o preklicu), če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje. Ta določba se uporablja tudi za izjavo za preklic oporoke, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo. Gre za primere, ko se oporočiteljeva izjava brez njegove vednosti in volje uniči ali izgubi.

Tožnica svoj zahtevek utemeljuje na kopiji zapisane oporoke, pri čemer pa ne trdi in tudi ne dokazuje, da bi bil original oporoke po naključju ali z dejanjem koga drugega uničen, izgubljen, skrit ali založen, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti (77. člen ZD). Le v primeru, če bi tožnica zatrjevala in dokazala zgoraj navedena dejstva, bi bilo mogoče predloženo oporoko upoštevati kot dokaz, da je oporoka obstajala, da je bil original uničen, da je bila sestavljena v pravilni obliki in kakšna je vsebina oporoke, vse v smislu 77. člena ZD.

Po 77. členu ZD je treba dokazati, da je oporoka obstajala in da je bila sestavljena v predpisani obliki. To je tožnica dokazala in tudi vsebina oporoke ni vprašljiva. Ni pa dokazala nadaljnjega pogoja: da je bila oporoka pred smrtjo zapustnice ali po njej po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena. Nasprotno pa je tožencu uspelo dokazati, da je izvirnik oporoke zavestno uničila oporočiteljica sama, kar po drugem odstavku 99. člena ZD pomeni, da je oporoko preklicala in da torej ne velja več.