VSL sklep in sodba II Cp 2671/2012

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8378/2010 z dne 26. 1. 2010 za znesek glavnice v višini 336.249,26 EUR s pripadki (v I. točki izreka) in glede izvršilnih stroškov v višini 54,35 EUR (v III. točki izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 9.204,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

S sklepom z dne 24. 4. 2012 je sodišče toženi stranki omogočilo, da dolžno sodno takso za pritožbo plača v 12 zaporednih mesečnih obrokih po 368,75 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1. 6. 2012, ostali pa vsakega prvega v mesecu v naslednjih zaporednih mesecih. Toženčevo prošnjo za popolno oprostitev plačila sodne takse je zavrnilo.

2Zoper obe odločbi vlaga pritožbo tožena stranka. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek, oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne, vse z ustrezno stroškovno posledico. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, so pa bistveni za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Iz menice in menične izjave izhaja, da je toženec izdal to menico in podpisal menično izjavo 4. 9. 2006. Toženec ni določil roka dospelosti in je vse sestavine bianco menice izpolnila tožeča stranka. Iz menične izjave in menice izhaja, da gre za trasirano menico, za katero velja zakonska domneva po drugem odstavku 2. člena Zakona o menici (ZM), da se v primeru, če dospelost ni določena, šteje taka menica kot menica na vpogled. To pa je potrebno predložiti v plačilo v letu dni od njene izdaje. Ker je toženec menico izdal 4. 9. 2006, je dospelost menice 5. 9. 2007 in ne 24. 12. 2009. Ker je menica narobe izpolnjena oziroma je izpolnjena v nasprotju z danim pooblastilom – menično izjavo, je taka menica nična in je ni mogoče vnovčiti. Obveznost iz naslova te menice je zastarala, česar sodišče ni upoštevalo. Tožeča stranka je zamudila rok za poplačilo iz naslova te menice, ki bi jo morala predložiti v plačilo najkasneje do 5. 9. 2006. Pritožba se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 499/2001 z dne 28. 8. 2001. Toženec je podpisal menico za terjatev po prodajni pogodbi številka 2006/13188 z dne 7. 9. 2006. Iz listine tožeče stranke: osebna garancija za pravne osebe, OE 408, z dne 4. 9. 2006, izhaja, da je nakup po prodajni pogodbi omejen na vrednost 10.000.000,00 SIT, kar znaša 41.729,26 EUR. Ta listina je kot priloga navedena v prodajni pogodbi in aneksu k prodajni pogodbi, zabeležena pa je tudi v notarskem zapisu. V aneksu št. 2 k zadevni prodajni pogodbi se sicer navaja letni obseg prodaje 60.000.000,00 SIT, vendar pa je za ta obseg prodaje bilo tožeči stranki dano poroštvo s strani podjetja E., d.o.o. Menica, na podlagi katere v zadevnem postopku vtožuje plačilo tožeča stranka, se tako nanaša izključno na nakup po prodajni pogodbi, ki je bil omejen na 10.000.000,00 SIT in ni bila dana v zavarovanje plačila terjatve, kot ga v tem postopku vtožuje tožeča stranka. Presežek nakupa nad 10.000.000,00 SIT je bil zavarovan z menicami družbe E., d.o.o., in s terjatvami do dolžnikov družbe E., d.o.o., do družb C. in S. To izhaja tudi iz zapisnika sestanka predstavnikov družbe E. d.o.o. in tožeče stranke z dne 5. 2. 2009. Dejstva, koliko je bila iz tega naslova poplačana tožeča stranka, tožena ne more dokazovati drugače kot z zaslišanjem stečajnega upravitelja J. M. in z vpogledom v stečajni spis družbe E., d.o.o. Vsa ta dejstva so bistvena za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Ta dejstva bi potrdile priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, sodišče pa je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Napačna je obrazložitev sodišča, da naj bi iz seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku izhajala višina terjatve, kar naj bi bilo nesporno. Dejstvo, ali je terjatev v stečajnem postopku priznana ali prerekana, ne more vplivati na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v zadevnem postopku. To dejstvo tudi ne odveže sodišča ugotavljati obstoja in višine te iste terjatve v zadevnem postopku. Sodišče bi moralo v tej smeri ugotoviti dejansko stanje.

V pritožbi zoper sklep pa toženec opozarja, da z ženo nima skupnega gospodinjstva. Toženec je solastnik do polovice hiše, v kateri ne živi, temveč v njej biva njegova žena M. R.. Ta nepremičnina služi za bivanje žene toženca in ne predstavlja likvidnih sredstev oziroma ne gre za premoženje, ki bi ga lahko prodal, da bi plačal takso. Mesečna pokojnina znaša 739,44 EUR, kar komaj zadošča za pokrivanje stroškov, nujnih za preživetje, saj tožencu mesečno trgajo znesek 263,43 EUR, ki predstavlja vračilo posojila v višini 50.000,00 EUR, mesečni obrok pa znaša 530,33 EUR. Drugega premoženja toženec nima. Sodišče je zato nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je neutemeljeno upoštevalo prihodke žene toženca, ki jo je štelo kot družinskega člana, ter s tem, ko je v premoženje toženca štelo polovico vrednosti hiše v višini 150.000,00 EUR, katere solastnik je sicer toženec, vendar v njej ne živi. Toženec se je bil primoran izseliti v drugo stanovanje zaradi okoliščin, v katerih se je znašel po začetku stečaja družbe E., d.o.o., katere družbenik in direktor je bil. Sodišče je zato nepravilno in neutemeljeno upoštevalo, da naj bi bili mesečni prihodki na družinskega člana 652,23 EUR, ter ni upoštevalo kredita. Obremenitev dejanskih prihodkov toženca še s plačilom sodne takse bi ogrozila njegovo preživetje. Ostalo bi mu zgolj 107,06 EUR, kar je manj od zakonsko določene zajamčene plače v Republiki Sloveniji. Premoženje predstavljajo tako pravice kot tudi obveznosti toženca. Od tega je odvisno finančno stanje in likvidnostna sredstva toženca. Nepravilen in neutemeljen zaključek sodišča je, da se pri presoji kriterijev za oprostitev plačila takse ne upoštevajo izdatki, saj le ti pomenijo nepotrebno zmanjšanje razpoložljivih oziroma likvidnih sredstev in zmanjšanje premoženja, ter posledično tudi slabše finančno stanje toženca. Sodišče bi moralo pri izdaji sklepa upoštevati tudi izdatke, ki jih ima toženec glede vračanja posojila. Da mora stranki, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse, po plačilu naložene takse ostati znesek vsaj v višini minimalne plače, sicer je ogroženo njeno preživetje, je že zavzelo stališče tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 985/2011. Dejstvo je, da skupni mesečni dohodki toženca in njegove žene, ki jih je sodišče odmerilo na 1.304,70 EUR, ne dosežejo dvakratnika minimalne plače v RS, ki znaša 1.526,12 EUR.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Bianco menica v času izdaje še ni menica, saj ne vsebuje vseh obveznih bistvenih meničnih sestavin, ki so glede na določila 2. in 3. člena Zakona o menici (ZM) predpisane za menico kot vrednostni papir. Teh sestavin ne vsebuje po volji izdajatelja ter se namenoma izda kot nepopolna, pri čemer manjkajoče sestavine pozneje izpolni prejemnik skladno z danim pooblastilom za izpolnitev. Tožnica je tako imela pooblastilo izpolniti manjkajoče bistvene sestavine menice, med drugim tudi datum dospelosti, kar jasno izhaja tudi iz pooblastila za izpolnitev menice (priloga A49 spisa). Ta datum ni nujno enak dnevu zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dospelost menice določila na dan 24. 12. 2009, predlog za izvršbo pa je bil vložen 21. 1. 2010, zato je ugovor zastaranja glede na zastaralni rok iz drugega odstavka 78. člena ZM neutemeljen. Pritožbene trditve, da je potrebno zastaralni rok šteti od 5. 9. 2007, izhajajo iz napačnega materialnopravnega izhodišča o dospelosti menice, posledično pa je napačen tudi pritožbeni zaključek o zastaranju menične obveznosti. Sodba Višjega sodišča v Kopru I Cp 499/2001 z dne 28. 8. 2001, na katero se glede zastaranja sklicuje toženec, ne vsebuje argumentov za drugačno razlago teka zastaralnega roka pri bianco menici, saj se do tega vprašanja sploh ne opredeljuje, zato za konkretni primer ni uporabljiva.

5Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal omejene menične zaveze le na znesek 41.729,26 EUR (oziroma 10.000.000,00 SIT). Listina, osebna garancija OE 408, na katero se sklicuje, omenjenega ne potrjuje, prav tako višina terjatve po opravljeni končni prodaji ni razvidna iz prodajne pogodbe 2006/13188, ki je bila sklenjena za nedoločen čas (7. člen pogodbe, listovna B9 spisa), niti iz aneksa št. 2, ki kot planirani letni obseg prodaje predvideva znesek 60.000.000,00 SIT oziroma 250.375,56 EUR. Toženec je z menično izjavo in pooblastilom za izpolnitev menice soglašal, da menico izroča za zavarovanje vseh sedanjih in bodočih obveznosti z vsemi obrestmi in stroški vred iz vseh sedanjih in bodočih pravnih in poslovnih razmerij, ki jih ima družba E., d.o.o., do upnika M., d.d., ter slednjega pooblastil za vnovčenje menice do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti ter morebitne škode zaradi nepravočasnega plačila. Tožeča stranka pa je menico izpolnila prav v obsegu višine njene terjatve do družbe E., d.o.o., kar je v stečajnem postopku preizkusa terjatev priznal tudi stečajni upravitelj te družbe. Zgolj dejstvo, da je bilo za večji obseg prodaje tožeči stranki dano dodatno jamstvo s strani družbe E., d.o.o., pa glede na dano pooblastilo ne pomeni, da bi bilo poroštvo toženca kot meničnega zavezanca omejeno oziroma da bi prenehalo. Tožena stranka bi sicer lahko uspela z ugovorom, da je bila bianco menica izpolnjena v nasprotju s pooblastilom, če bi bilo ta dejansko omejena na posamezni posel, vendar pa tega ni izkazala, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

6Tožena stranka v pritožbi ponavlja navedbe, da je bila tožeča stranka že (delno) poplačana, vendar pa ostaja na ravni pavšalnega zatrjevanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka do uvedbe stečajnega postopka nad družbo E., d.o.o., plačila ni sprejela, prav tako tudi ni pridobila ločitvene pravice v stečajnem postopku na terjatvah stečajnega dolžnika, ki jih je imel do družb C., d.d., in S., d.o.o.. Morebitno poplačilo tožnice bi tako lahko bilo opravljeno le v samem stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato vpogledalo v elektronski stečajni spis in iz njega razbralo, da tožeča stranka plačil za svoje terjatve od dolžnikov družbe E., d.o.o., ni prejela. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo poplačilo nedvomno zabeleženo v stečajnem spisu, zato zaslišanje stečajnega upravitelja o tem dejstvu ni bilo potrebno. Tožena stranka bi za poplačilo morala podati konkretnejše navedbe, pri čemer ne drži, da podatkov iz stečajnega postopka ne bi mogla pridobiti (tega tudi ne izkazuje), saj ima upravičen pravni interes za vpogled v spis. Toženec na zadnjem naroku tudi ni grajal zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stečajnega upravitelja ter se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

7Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo določila Zakona o menici, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tistih, na katere sodišče pazi v okviru uradnega pooblastila iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zato je višje sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8S sklepom z dne 24. 4. 2012 je sodišče tožencu omogočilo, da sodno takso za pritožbo poravna v 12 zaporednih mesečnih obrokih po 368,75 EUR, zavrnilo pa je njegov predlog o popolni oprostitvi plačila sodne takse. Ob tem je upoštevalo, da toženec prejema pokojnino v višini 739,44 EUR mesečno in je solastnik nepremičnine (do ½) v vrednosti 300.000,00 EUR, v kateri ne živi. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso podani. Po usklajeni sodni praksi (primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 318/2012) se namreč pri upoštevanju višine prejemkov prosilcu administrativne prepovedi ne upoštevajo. Pritožbena navedba, da tožencu mesečno trgajo 243,43 EUR kot obrok za vračilo posojila, tako na ugotovitev višine njegovih dohodkov ne vpliva. Sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks upošteva kriterije, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP ter v zvezi z njim tudi ZSVarPre (primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 297/2011 in I Up 557/2008). Iz drugega odstavka 13. člena ZBPP izhaja, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (minimalni dohodek). Toženec živi sam (ločeno od žene), njegov mesečni dohodek pa presega dvakratnik minimalnega dohodka, ki po 1. 2. 2013 znaša 261,56 EUR. Tudi povprečni dohodek toženca in njegove žene ta znesek presega. Ker ima toženec še premoženje večje vrednosti, ki ga ne uporablja za bivanje, tako tudi po oceni pritožbenega sodišča pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso podani. Za likvidnost toženčevega premoženja je odgovoren toženec sam, saj ima kot solastnik vpliv na to, kako bo to premoženje uporabljal in vnovčeval.

9Ker ob povedanem tudi pritožbeni razlogi v pritožbi zoper sklep niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.