VSL Sklep II Cp 702/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke in ji naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 167,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da prvo sodišče ni odločilo o stroškovnem delu njegovega tožbenega zahtevka. V pritožbi podrobno ponavlja razloge, na katere se je skliceval že v tožbi. Prvemu sodišču očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov. Nasprotuje stališču prvega sodišča, da ni izkazan njegov pravni interes za tožbo. Ugovarja tudi stroškovni odločitvi prvega sodišča. Zaradi narave svoje odločitve pritožbeno sodišče podrobneje ne povzema tožnikovih pritožbenih navedb.

3Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je dovoljena le tedaj, če je med pravdnima strankama spor o dejstvih, ki se nanašajo na samo terjatev, ne pa na izvršilni naslov. Tožnik je utemeljeval tožbeni zahtevek s trditvami, da pravnomočna sodba (na podlagi katere je bila dovoljena izvršba) ni izvršilni naslov, da je prisojeni znesek sporen (ker ga toženec ni izkazal z računi), da tožnik ni dolžnik toženčeve terjatve, da je toženec zamudil rok za uveljavljanje svoje terjatve (pogrebnine) pri Zavodu X., ki je zato zastarala (in tožnik zato ni dolžan plačati tožencu pogrebnine) ter da je sporen prehod terjatve oziroma prehod obveznosti.

6Tožnik je s temi trditvami želel doseči ponovno presojo utemeljenosti terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom, kar pa v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni mogoče, saj v tem postopku ni dovoljeno obravnavati vprašanj, s katerimi bi se posegalo v sam izvršilni naslov. Tožnik dejansko s tožbo ponovno uveljavlja ugovore, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno v izvršilnem postopku. S tožbo je napadal vsebino in pravilnost pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova), kar v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni mogoče. Tožnikova pravna korist za takšno tožbo zato ni izkazana (prvi odstavek 274. člena ZPP), zato je izpodbijana odločitev pravilna. Vprašanje prehoda terjatve oziroma obveznosti ni bilo aktualno (pravdni stranki iz izvršilnega naslova sta tudi stranki izvršilnega postopka), zato so tovrstne tožnikove trditve nerazumljive.

7Prvo sodišče je zavrglo tožbo. Pri tem je v izreku sklepa povzelo vsebino tožbenega zahtevka glede glavne stvari, kar niti ni bilo potrebno, saj za jasnost in popolnost izreka zadošča že odločitev, da se tožba zavrže. Sklep o zavrženju tožbe se nanaša na celoten tožbeni zahtevek, tako tudi na njen stroškovni del zahtevka, česar v izreku sklepa ni potrebno posebej opredeljevati.

8Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, ki temelji na 154. členu ZPP. Toženec je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov po določbah OT, saj so mu nastali stroški s sestavo odgovora na tožbo po odvetnici. Za priznanje teh stroškov ni potrebno, da bi toženec predložil račun odvetnice in dokazilo o njegovem plačilu.

9Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (2.točka 365. člena ZPP). Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).