VSL Sodba II Cp 3168/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 3.961,02 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 40.000,00 EUR od toženke in tedanjega drugotoženca A. A., ki na tožbo ni odgovoril. Zato je bila 21. 1. 2016 izdana delna zamudna sodba, s katero je bilo tožencu A. A. naloženo tožeči stranki plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012. Zamudna sodba je pravnomočna.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo še o tožbenem zahtevku zoper B. B. in ji naložilo, da mora tožeči stranki plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 ter 2.063,45 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

3Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri dogovarjanju o posojilu ni sodelovala, ampak je šlo za dogovor njenega moža in tožnika. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, ampak za posle toženkinega moža, za katerih vsebino toženka ni dobro vedela. Izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje, da se je konkludentno strinjala s prevzemom obveznosti. Pritožnica pojasnjuje, da se ni mogoče konkludentno strinjati z nečim, česar ne poznaš. Da naj bi bilo dogovorjeno, da bo treba denar vrniti, toženki ni bilo znano.

4Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe. Odgovor na pritožbo je težje razumljiv, ker meša pravdni stranki, enkrat govori o tožeči stranki, drugič o tožnici, tretjič o tožniku ... Pojasnjuje, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje sicer strinja, zato za vložitev pritožbe nima interesa, ne strinja pa se z nekaterimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Tožnik je prepričan, da sta tožena stranka in A. A. načrtno in usklajeno ravnala v razmerju do skupnih upnikov ali upnikov A. A., ko so se nakazila izvrševala na račun toženke. Trditve toženke, da ni vedela za posle svojega moža in za konkretno posojilo, so laž. Tožniku ni jasno, kako je sodišče lahko izpoved toženke in njenega moža A. A. ocenilo za verodostojno v delu glede obstoja posojilne pogodbe do toženke, ko po eni strani trdi, da je bila z možem v slabih odnosih že v letu 2012, po drugi strani pa sta še v letu 2014 in 2015 sodelovala pri prodaji in nakupu poslovnega deleža v družbi C., d. o. o.

Prestrog je zaključek sodišča prve stopnje, da zato, ker tožnik ni nasprotoval uvodnim ugotovitvam iz posojilne pogodbe, to je, da je posojilo namenjeno nepremičninskim projektom A. A., drži trditev, da toženka ni bila posojilojemalka. Če bi bila kot posojilojemalka navedena tudi toženka, bi bile uvodne navedbe v posojilni pogodbi z vidika tožnika nepomembne. Tožnik ni vedel, zakaj toženka in njen mož potrebujeta denar in tega tudi ni spraševal. Očitno pa je, da je tožnik zahteval navedbo toženke v posojilni pogodbi. Izkaže se, da sta toženka in A. A. ves čas ravnala usklajeno.

5Pritožba je utemeljena.

6Tožnik je s tožbo od toženke in prvotnega drugega toženca zahteval plačilo 40.000,00 EUR. Trdil je, da jima je posodil 50.000,00 EUR (in ni sporno, da je bil tak znesek nakazan na toženkin transakcijski račun) ter da sta vrnila le 10.000,00 EUR, vtoževani znesek pa še dolgujeta.

7Dokazno breme o tem, da je bila (tudi) s toženko sklenjena posojilna pogodba, je na tožniku. Med pravdnima stranka pisna posojilna pogodba ni bila sklenjena. Sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudari, da z nakazilom denarja na toženkin transakcijski račun ni bila sklenjena posojilna pogodba, saj je takšna pogodba pogodba med posojilodajalcem, ki se zaveže, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (1. odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Tožnik je predložil nepodpisano posojilno pogodbo (priloga A 3 v spisu) in pojasnil, zakaj je ni podpisal. Iz nepodpisane pogodbe izhaja, da sta pogodbenika tožnik in A. A., prvotni drugi toženec, zoper katerega je bila izdana pravnomočna zamudna sodba.

8Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je bila ustna posojilna pogodba sklenjena tudi s toženko.¹ Izpovedi toženke in prvotnega drugega toženca ter izpovedi tožnika in priče D. D. si nasprotujejo. V takšni situaciji je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo tudi vsebino nepodpisane posojilne pogodbe. Ob neizpodbijanem poudarku sodišča prve stopnje, da je tožnik trdil, da pogodbe ni hotel podpisati, ker v njej ni bila kot posojilojemalka navedena toženka, ni pa zatrjeval niti izpovedal, da bi bila kakorkoli napačna ali pomanjkljiva vsebina posojilne pogodbe, je logična in prav nič prestroga dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedi toženke in A. A. o namenu posojila. Ti sta namreč skladni z besedilom pogodbe v delu, ki za tožnika ni bilo problematično. Sodišče utemeljeno izpostavlja, da iz besedila nepodpisane pogodbe izhaja, da posojilojemalec (torej v pogodbi navedeni A. A.) izvaja nepremičninske projekte, za katere potrebuje finančna sredstva in da posojilodajalec (tožnik) plasira v dejavnost posojilojemalca namenska denarna sredstva za izgradnjo in dokončanje projekta, zaradi česar mu odobri in posodi kratkoročno posojilo v višini 50.000,00 EUR. Navedbe v odgovoru na pritožbo, da tožnik ni vedel, zakaj sta toženca rabila denar, so torej nerazumljive, sploh ob tem, ko tožnik ne trdi, da besedila pogodbe ne bi poznal. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da takšna vsebina pripravljene pogodbe potrjuje izpoved A. A., da je posojilo potreboval za dejavnost in ne za potrebe družine ali skupnega premoženja. Pravilna je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena le s A. A., ki je denar potreboval za svojo dejavnost, za nepremičninske projekte, ne pa tudi s toženko.

9Tožnik torej ni uspel dokazati, da bi s toženko sklenil pogodbo, s katero se je se zavezal, da ji bo izročil določen znesek denarja, toženka pa, da mu bo po določenem času vrnila enak znesek denarja. Na navedbe v odgovoru na pritožbo lahko višje sodišče le še doda, da se tudi sam tožnik očitno zaveda, da je sklepanje pogodbe potekalo na poenostavljen in zaradi tega nedorečen način, "ker so bile pravdne stranke dobri družinski prijatelji in ni bilo potrebe po pisanju namena nakazila itd..." Ni izključeno, da je tožnik menil, da pogodbo sklepa tudi s toženko, a to za sklenitev pogodbe ne zadošča, saj je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Kako in kdaj naj bi do tega prišlo s toženko, tožniku ni uspelo dokazati. Kako naj bi to, da naj bi toženka in prvotni drugotoženec "načrtno ravnala v razmerju do upnikov, ko so se nakazila izvrševala na račun toženke", vplivalo na obstoj posojilne pogodbe s toženko, pa pritožbenemu sodišču ni jasno.

10Po tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pa je napačno uporabilo 52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter napak razumelo sodno prakso v zadevi, ki je podobna obravnavani (II Cp 2566/2014).

11Za obveznosti, ki jih en zakonec prevzame po sklenitvi zakonske zveze, ta odgovarja s svojim posebnim premoženjem in svojim deležem na skupnem premoženju (1. odstavek 56. člena ZZZDR). Oba zakonca nerazdelno odgovarjata za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine (2. odstavek 56. člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni ugotovilo, da bi soprogova obveznost iz posojilne pogodbe po splošnih predpisih obremenjevala tudi toženko niti da bi šlo za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem ali za obveznost, ki jo je prevzel en zakonec za tekoče potrebe družine. Ne gre torej za kakšno od obveznosti, za katere bi odgovarjala oba zakonca, nasprotno - gre za obveznost iz 1. odstavka 56. člena ZZZDR. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo s sklicevanjem na 52. člen ZZZDR in z obrazložitvijo, da je toženkin soprog obveznost sprejel ob konkludentnem soglasju toženke, zaradi česar po 2. odstavku 56. člena ZZZDR zanjo odgovarja tudi ona. Takšna ugotovitev (o konkludentnem soglasju) bi ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljevala le, če bi šlo za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR namreč ureja upravljanje s skupnim premoženjem). Takšno stališče je obrazloženo v zadevi II Cp 2566/2014 Višjega sodišča v Ljubljani (oziroma II Ips 2/2015 Vrhovnega sodišča RS): "Kadar eden od zakoncev izvaja posle, povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca. To soglasje je lahko dano tudi konkludentno." V obravnavani zadevi² po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jih višje sodišče ne glede na navedbe v odgovoru na pritožbo sprejema) ni šlo za posle v zvezi s skupnim premoženjem, posojilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo pridobljeno za pridobitev skupnega premoženja ali potrebe družine (to zadnje je trdil tožnik), zato je nesmiselno ugotavljanje konkludentnega strinjanja toženke s takšnim poslom. Višje sodišče se tako ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, ali se je toženka lahko konkludentno strinjala s pogodbo, ki jo je sklenil prvotni toženec, ali ne. To vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku ob ugotovitvi, da je šlo za posel izven skupnega premoženja, ni relevantno. Ima pa pritožnica prav, ko izpostavlja, da to, da je "dala na razpolago svoj transakcijski račun, predala denar možu in vedela, da želi denar vložiti v projekt E.", ne zadošča za konkludentno soglasje k sklenitvi posojilne pogodbe.

12Višje sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ostale navedbe v pritožbi in odgovoru na pritožbo odgovora pritožbenega sodišča ne terjajo (1. odstavek 360. člena ZPP).

13Sprememba odločitve ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik s tožbenim zahtevkom zoper toženko ni uspel, zato ji mora povrniti potrebne pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP) - odvetniške stroške, obračunane po Odvetniški tarifi (OT): za odgovor na tožbo (900 odvetniških točk), za tri pripravljalne vloge (900 točk po 1. odstavku tarifne št. 19, 675 točk po 2. odstavku tarifne št. 19 in 500 točk po 3. odstavku tarifne št. 19) ter za zastopanje na dveh narokih (900 točk za 1. narok in 450 za drugi narok), poleg tega pa še stroške obravnavane pritožbe (1.125 točk), skupaj z 2 % (nad 1000 točk pa 1 %) izdatkov za stranko (11. člen OT) in 22 % DDV (3.088,02 EUR) ter takso za pritožbo (873,00 EUR).

¹ Do dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z dejstvi, s katerimi pritožnica ne polemizira, se pritožbeno sodišče opredeljuje zato, ker z njimi polemizira tožnik v odgovoru na pritožbo, saj so zanj neugodni. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kar sicer terja spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (in bo obrazloženo v nadaljevanju), mora dobiti tožnik odgovor na svojo grajo dokazne ocene in dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe.
² Podobno kot v zadevi II Cp 2566/2014 Višjega sodišča v Ljubljani oziroma II Ips 2/2015 Vrhovnega sodišča RS.